Štefka Zaviršek, zdravnica in kulturnica

Povod za povabilo na intervju je občinska nagrada, ki jo je gospa Štefka Zaviršek prejela pred kratkim. To je največja pohvala in zahvala, ki jo občani izrečemo enkrat letno.

Štefka Zaviršek je zdravniško haljo oblekla pred dobrimi tridesetimi leti in ves ta čas izpolnjuje svoje poslanstvo v skrbi za zdravje ljudi, predvsem otrok. Sama je mati treh otrok. V Grosuplje se je preselila iz Polhovega Gradca, v našem Zdravstvenem domu je od leta 1995 zaposlena kot pediatrinja.

V skrbi za duhovno zdravje aktivno deluje tudi v okviru Rimsko katoliške cerkve, kjer je članica Mešanega cerkvenega pevskega zbora Zgodnja danica, organizira in pomaga pri različnih dejavnostih kot so: prireditve ob praznikih, oratorij, šola za mlade zakonce, branje berila … Recitira, režira, igra v gledališki skupini, je ustanovna članica Kulturnega društva sv. Mihaela Grosuplje, aktivno sodeluje v pastoralnem svetu, je članica Škofijskega urada za družino … skratka tem za pogovor več kot dovolj:

 

Najprej čestitke za prejeto najvišjo občinsko nagrado. Nagrado z zlatim znakom občine Grosuplje ste prejeli za prispevek na kulturnem in humanitarnem področju. Kaj vam pomeni ta nagrada?

Najprej presenečenje. Nisem mislila, da kdo moje različno udejstvovanje izven službe tako opazi. Je pa tudi prijetna zavest, da ne le moje, ampak delo vseh prostovoljcev nekaj pomeni skupnosti, v kateri živimo. Tudi to se mi zdi pomembno, da je cenjeno delo, ki ga mnogi laiki opravljamo v župniji za dobro vseh ljudi. Je pa tako priznanje in nagrada tudi spodbuda in odgovornost za delo vnaprej.

 Občani vas poznamo predvsem kot  otroško zdravnico, kdaj ste se odločili za ta poklic in zakaj?

Za študij medicine sem se odločila sredi gimnazijskih let. Takrat sem imela v glavi predvsem željo pomagati z znanjem tistim najbližjim, ki so trpeli zaradi nekaterih bolezni, ki jim medicina ni bila kos  (pa jim tudi danes še ni). V tistih letih sem mislila, da bom lahko reševala cel svet.

V pediatriji pa sem pristala bolj po naključju.  Po dobrem letu dela v splošni ambulanti v Logatcu je pediatrinja našla delo bliže domu in sem se kar na hitro morala odločiti. Pa mi ni bilo nikoli žal. Kasneje sem končala nujno dodatno  izobraževanje, prav specialiazicija  pa takrat ni bila na voljo. Ko se je pokazala prilika tudi za to, pa je prevladala odločitev za družino. Pri treh majhnih otrocih se  mi je zdelo nemogoče toliko študirati.

Skozi vašo ordinacijo je šlo že mnogo generacij otrok. Ali opažate kakšne razlike v zdravju otrok nekoč in danes?

Pri zelo majhnih otrocih je več kot pred leti zelo pogosto bolnih. Več jih je v vrtcih, starši teže vzamejo daljši dopust za nego in otroka zares pozdravijo, stari starši so še zaposleni in pogosto daleč od družin svojih otrok. Pri šolarjih in mladostnikih pa je že brez statističnih podatkov več psihosomatskih bolezni kot nekoč, predvsem glavobolov. V porastu so tudi  prave duševne bolezni  (shizofrenija, depresija), ki  so pri mladih ljudeh bile pred tridesetimi leti izjema.

   

Slovenci smo menda nadpovprečni po obiskih pri osebnem zdravniku. Kaj je vzrok temu in ali ste kot zdravnica preobremenjeni? Se vam kdaj zdi, da delate kot po tekočem traku?

Sem preobremenjena in tudi moji sodelavci v našem in drugih zdravstvenih domovih prav tako. Delo v osnovnem zdravstvu, posebno v otroških ambulantah je zelo neenakomerno razporejeno. Pozimi, ob ponedeljkih in petkih se včasih kar bojim v službo, ker vem da bom hitela, da si ne bom mogla vzeti časa za pogovor in za razmislek, da bodo bolni in majhni otroci čakali kljub mojemu trudu. Ne želim si tako delati in potem zvečer razmišljati, kaj sem mogoče spregledala.

Za tako pogosto obiskovanje zdravnika je verjetno več vzrokov. Naše osnovne zdravstvene storitve so v primerjavi z drugimi državami zelo lahko in za bolnika zelo poceni dosegljive.  Zato so nekateri že pol ure po pojavu vročine v ambulanti ali vsaj na telefonu. Drugi vzrok je tudi strah staršev pred prevzemanjem odgovornosti. Informacij na raznih forumih in svetovalnih rubrikah je toliko in včasih so si tako nasprotujoče, da se niti ne čudim, če po telefonu in v ambulanti dobivamo skoraj smešno otročja vprašanja. Kdaj pomislim: ali nimajo mame ali stare mame, da bi jo kaj vprašali. Pa tempo življenja je tako hiter, da se nekateri težko sprijaznijo z mislijo, da bo treba kakšen dan ali več spremeniti načrte – ostati doma, ne v službo, ne na obiske, ne v trgovino in na potovanje, ampak z jokajočim otrokom nekako prebiti tiste ure in ga zamotiti.  Težko karkoli počakamo in »potrpimo«.

Se vam zdi, da so sodobni otroci razvajeni, da preveč časa prebijejo pred računalniki in da jim manjka pravih vrednot? Česa so »oropani«?

Otroci in mladi so razvajeni. Vse želijo takoj in po možnosti brez truda. Ko se zalomi, pa zaboli glava, treba je umetno ustvariti zadovoljstvo (z alkoholom in drogo), zbežati v navidezni svet ali celo groziti in poskušati z jemanjem pravice do življenja v svoje roke.

Oropan pa je današnji svet – ne le otroci, tudi odrasli – pristnih, iskrenih, ljubečih medsebojnih odnosov. Ne vzamemo si časa za sedenje in sprehajanje »kar tako«. Še pravljico otroku beremo, da bo že ja hitro zaspal, ker nas še toliko stvari čaka. Šolarji in včasih že malčki so vključeni v cel kup popoldanskih aktivnosti, ki so marsikdaj bolj želja po uveljavljanju staršev kot za otrokovo sprostitev. Poznam kar nekaj parov in staršev, ki si v tedenski urnik dajo tudi  kakšno uro časa za gojitev partnerskega in starševskega odnosa, ker bi se drugače popolnoma odtujili.  Pri odraslih to še gre, pri otrocih in mladostnikih je tak programiran pogovor težji. Ni dovolj samo kvaliteta skupnega časa, oboje mora biti, tudi kvantiteta. In za to pomanjkanje časa je velikokrat kriv tudi računalnik, internet, televizija in ostali mediji, ki otroke in starše obvladujejo in zapirajo vsakega v svoj svet.

Katere vrednote, se vam zdi, da smo kot družba izgubili v zadnjem času?

Koliko nepotrebnih stvari kupimo in za kaj vse nepotrebnega tratimo čas!

Pozornost do sočloveka. Tako zelo vidi vsak le svoje pravice. Od tod pa ni daleč do nepoštenja, korupcije, zatiranja, pravega sovraštva do kakorkoli drugače mislečih in živečih.  Tudi skromnosti nam manjka. Koliko nepotrebnih stvari kupimo in za kaj vse nepotrebnega tratimo čas! In zmanjka časa in energije za sočloveka, tudi za tiste najbližje – otroke in sozakonca, ki jih imamo najraje.

Katere lastnosti Slovencev so vam všeč in katere ne?

Mislim, da smo Slovenci zelo, včasih še preveč,  delavni. Zelo kopičimo stvari, teže pa kaj damo brez pričakovanja vsaj pohvale, če že ne povračila. Manj stresno in obremenjujoče bi bilo življenje tudi, ko bi bili bolj sposobni z drugimi spregovoriti o svojih skrbeh. Preveč smo zaprti in mislimo, da bomo vse sami rešili. Opažam pa, in to je dobro, da je – verjetno ne le pri Slovencih – vedno več ljudi, ki se zavedajo, da smo ne le telesna, ampak tudi duševna in duhovna bitja.

Zelo ste aktivni tudi v cerkvenem okolju. Kaj je za vas vera?

Vera – krščanstvo – je zame način življenja. Je pogled na življenje in smrt. V Jezusovem evangeliju sem našla odgovore že na tolika vprašanja, da ne morem mimo. Ko bi ga le mogla bolj zares živeti! In ko bi le svet jemal bolj zares njegovo zapoved ljubezni do bližnjega! Zame vera ni samo razmišljanje o Bogu v nekem skritem kotičku. Je tudi to – molitev, meditacija, branje svetega pisma in duhovne literature. Vendar odnos z Bogom vodi do tega, da skušam biti bolj človek v svoji družini, na svojem delovnem mestu, v zagovarjanju nekih moralnih norm. Ker ljudje živimo v skupnosti, pa tudi za življenje iz vere potrebujemo skupnost in to je Cerkev, predvsem župnija. Zato z veseljem sodelujem pri dogajanju v župniji in širši cerkveni skupnosti.

Kultura – kakšna vam je najbližja?

Različna področja, važno pa je, da človeka »kultivira« – vzgaja, nagiba  k dobremu, ga dviga,  da ne ruši in budi malodušja. Najbližja mi je pisana beseda – proza  in poezija.  Raje od tujih imam slovenske avtorje, ki govorijo o našem in današnjem svetu.  Nikoli se npr. ne naveličam Rebule. Odkar imamo Kulturno društvo sv. Mihaela, me je pritegnilo tudi gledališče, kjer raje igram kot režiram, smo pa na začetku in mora včasih vsak več stvari poprijeti. Pojem v zboru, kakšen ekspert za glasbo pa nisem, niti poslušam je ne veliko. Tudi film in likovna umetnost nista moja velika ljubezen.      

 Če se najde čas, kaj je vaš prvi hobi?

Uživam v branju. Ker je časa za to malo, imajo prednost dela, ki govorijo o človekovi duševnosti, medčloveških odnosih.  Občasno, predvsem pozimi,  se lotim kakšnega ročnega dela. Ko sem imela pred leti poškodovano nogo, sem si privoščila klekljanje. Poleg branja pa narava – rada hodim, po možnosti ne po ravnini in nič mi ni hudo, če sem sama.

 Kako običajno preživljate dopust in kakšen je vaš sanjski dopust?

Zaenkrat še večino časa, ko nisem v službi, porabim za urejanje doma in  vrta, kar je do neke mere sproščujoče, je pa treba tudi tukaj imeti zdravo pamet. In precej pogovorov, kaj je res potrebno. Za pravi dopust je potrebno od doma, pa je skoraj vseeno, kam. Rada grem v hribe, pa ne le hitro na vrh, ampak  tako, da je tudi čas za sedenje na skali in zrenje v nebo ali rožico v skalni razpoki. Z veseljem si ogledam tudi kakšne tuje dežele, ampak to ni ravno počitek. V veliko sprostitev so mi dnevi, ki jih preživim zadnja leta na Pohorju s skupino študentov. Med kuhanjem imam ravno prav časa za kakšen daljši sprehod po pohorskih gozdovih, lahko preberem kakšno knjigo, priložnost je za kakšen resen pogovor in lepšega dopusta si skoraj ne predstavljam.

Andrej Brezec, foto: drevored, grosuplje.si