Sašo Hribar, alfa samec

S kom smo se pravzaprav pogovarjali: s satirikom, filozofom, sentimentalnim nostalgikom, imitatorjem, odvetnikom s Floride? Z vsemi, če nam ni »prodal« še kakšnega lika, ali vsaj z originalnim likom, ki je boljši kot original. Iz njegovega besednega slapa smo zajemali v Hotelu Kongo s pogledom na  prostor nekdanjega legendarnega bazena Motela Grosuplje, ki je kot kraj poln nostalgije, idealen za srečanje. Sašo živi v preteklosti, a zelo dobro razume sedanjost in ve, kaj bo prinesla prihodnost.  Ne boste ga videli s kravato, kvečjemu srečali v trenirki, pa še to ne, ker živi v svojem, odmaknjenem svetu.

Se spomniš džuboksa v Motelu? Za katero pesem si največkrat namenil kovanec?

Nikoli nisem namenil kovanca, ker so bile v džuboksu večinoma plate z disko glasbo, katere pa jaz nisem poslušal in je niti nisem poznal. Spomnim se, da so čisto vsi obiskovalci nažigali en komad, mislim, da od skupine Blondie. No, in sem šel vprašat, kdo daje te plošče notri; zakaj ni Pink Floydov, Boba Dylana, niti Deep Purplov …, skratka čisto nič ni bilo notri od tistega, kar sem jaz poznal. Se pravi, da sem bil že takrat malo retardiran …

Je kaj nostalgije na Motel Grosuplje?

Zame je bil Motel prestiž, zame je bil privilegij, da sem lahko brezplačno naročil pijačo, pomfri, sladoled …

V tistih časih (konec 70-ih op.a.) je prišel ven zakon, da vsako javno kopališče potrebuje kopališkega mojstra. Oni niso vedeli, kaj to pomeni, jaz pa še manj; nekje so izvedeli, da učim plavanje in na vprašanje, ali sem kopališki mojster, sem rekel: »Seveda sem.« V Motelu sem začel kot 18 let star mulc in delal tri leta kot kopališki mojster. Zame je bil Motel prestiž, zame je bil privilegij, da sem lahko brezplačno naročil pijačo, pomfri, sladoled … Prvo navodilo, ki sem ga dobil, je bilo, da naj pazim, da obiskovalci ne bodo v bazen skakali s tuša, ki je bil tam na vogalu. No, jaz sem šel prvi skočit s tega tuša in potem nagovarjal ostale, naj poskusijo, saj to ni tako slabo.

Se gremo še malo nostalgije: mladost v Grosupljem, karate, prvi akordi, mladinski klub …

To so bile neke fascinantne zadeve in, če potegnemo vzporednico z današnjo mladino, lahko ugotovimo, da smo v tistem času imeli zelo malo informacij. 1 proti x bi bilo razmerje; če smo mi imeli 1 informacijo, jih imajo mladinci danes x, to je neskončno informacij. Jaz sem takrat imel informacijo, da obstajajo različna družbena gibanja: eni so protestanti, eni so ostareli ljubimci, rock gibanje, kasneje heavy metal, punk … Medtem so bili na Magdalenski gori otroci cvetja, torej hipači in podobno. Skratka imel sem pet ali šest družbeno koristnih informacij in vse to sem preverjal in se vsega udeleževal, da sem vedel, za kaj gre in sem se na podlagi izkušnje odločil. Tako sem prišel v mladinski klub v Grosupljem, ki se mi je zdel najlepši kraj na svetu, kjer lahko spoznaš kakšno punco. Bil je primeren prostor, da se glasbeno in umetniško izraziš in da vidiš, kako se drugi izražajo. Bil pa je tudi idealen prostor, da sem se ga nažgal, bil sem relativno blizu  doma, okoli 50 m. To sem pa že zmogel. Užival sem v tistem trenutku, kot v pregovoru; najlepši čas življenja je mladost, najlepši čas mladosti so sanje, najlepši čas sanj je ljubezen. Skratka: eros, ustvarjalnost in radovednost. Mladinski klub bi takrat zaživel v celoti, če se ne bi pojavili neki posamezniki, neki ljudje, ki so že takrat bili mladinski funkcionarji (ne bom jih našteval z imeni, ker se mi zdi izpod časti) in so takrat preskočili vse; z veselice pa do osvoboditve Slovenije …, vmesnega obdobja niso imeli. Niso imeli ne punka, ne rocka, niso bili propadli ljubimci, niso bili sentimentalni nostalgiki …, niso bili nič! Imeli so en sam predmet, ki se je imenoval IPD – to je idejno politično delo.

Takrat se je začel moj drugi del življenja, t.i. uporniški del življenja.

Po njihovem naj bi v klubu združili prijetno s koristnim – druženje in zabavo s političnim delom. Kar nekaj nas je bilo, ki smo temu nasprotovali in takrat sem se prvič kot 16, 17-letnik soočil z doktrino in ideologijo takratne komunistične partije, proti kateri nisem imel nič, ampak na živce mi je šlo, da me moja generacija posiljuje z neko ideologijo, ki mi ni bila blizu. Takrat mi je bila pomembna hormonska terapija, ki sem jo izražal v mladinskem klubu in kar naenkrat  se je moj svobodni svet srečal s svetom, ki mi je bil zoprn in tuj. Takrat se je v klubu začela diferenciacija med tistimi, ki smo v polni meri uživali mladost in življenje, ki smo v polni meri ugotavljali, kaj je družbeno ekonomski prekršek in tistimi iz iste generacije, ki so nas poskušali indoktrinirati s »tekovinami« naše revolucije, z neuvrščenimi, z vojnimi junaki ipd. Takrat se je začel moj drugi del življenja, t.i. uporniški del življenja.

Koščakov hrib je v oddaji Radio Ga-Ga zaslovel po celi Sloveniji. Zakaj je bil deležen te protekcije?

Da je ta Koščakov hrib tako močna stvar, sem ugotovil, ko mi je receptor Motela Grosuplje povedal, da se pri njih ustavljajo avtobusi in ljudje sprašujejo ter iščejo ta famozni Koščakov hrib.

Resno?

Sicer so bili prepričani, da sem jih nategnil …

Ja, resno. Takrat so ljudje klicali na radio in spraševali, kje je to in sem jim dejal, da naj gredo do Motela in tam je Koščakov hrib. Sicer so bili prepričani, da sem jih nategnil, ker tam ni bilo po njihovih predstavah nekega velikega hriba. Koščakov hrib je bil v 60-ih, 70-ih letih antipod velikega mesta z 2000 prebivalci, ki se je imenovalo Grosuplje. Grosuplje je bil za nas New York; imeli smo en blok, stolpnico … vse smo imeli, tako kot v reklami za Clio – tisto, kar imajo veliki. Potem je bil pa ruralni del in najbližji punkt je bil Koščakov hrib, ki se mi je kot tretješolcu zdel zelo, zelo daleč.  Nekega dne smo odšli blokovci na hrib in, ko smo gledali dol s skal, je rekel prijatelj, da se mu zdi, da vidi Rusijo. Kakšen razgled smo imeli! To je bil drug planet za nas. Kasneje, v najstniških letih sem tu izvajal svojo hormonsko terapijo, igral na kitaro z namenom očarati kakšno punco, pa sem vedno ugotovil, da se vmes, ko jaz brenkam, že uspešno liže z drugim. Skratka, kot sem na radiu naredil prispodobo, je bil Koščakov hrib tako romantično področje, valilnica mladih Grosupeljčanov, predvsem tistih, rojenih v 80-ih in 90-ih letih. Ko sem v oddaji Ga-Ga tako plastično opisoval, da se je vse skupaj začelo daleč stran od civilizacije, na Koščakovem hribu, so si poslušalci predstavljali najmanj hrib iz Gospodarja prstanov.

Se še počutiš Grosupeljčana? Še prihajaš sem na tek, košarko …? Kaj te poleg spominov še veže na Grosuplje?

Ja, seveda se počutim Grosupeljčana, in sicer v smislu nostalgije. Naredim si aplikacijo za leta nazaj in grem v Brezje (vas ob Grosupljem, kjer so priljubljene poti rekreativcev, op. a.). Naredim en krog – 7.350 metrov, ta krog se sicer spreminja, glede na to, koliko kmetje prestavljajo poti. Včasih se tudi z avtom ponoči zapeljem po mestu in okoliških vaseh … Na Grosuplje me veže nostalgija, sicer se pa z njim ne identificiram več, ker se je spremenilo, bistveno bolj, kot bi si jaz želel.

 

Kaj je Grosuplje, kaj ni in kaj bi lahko bilo? Ali sploh razmišljaš o tem?

Ne, ne razmišljam, ker je Grosuplje pojem mojega spomina. Jaz se selim v 60-a, 70-a, 80-a leta in podoživljam tiste trenutke, hvala bogu imam to zmožnost, da doživim empatijo časa. Zato grem tako rad v Brezje, ker je tista makadamska pot še vedno ista, potok je isti, zavijem ob istem gozdu, zaidem v mali gozdiček, za katerega sem se vedno bal, da ga bodo posekali, saj notri živijo sove ipd. Vsako leto aprila, maja me napadejo kanje, ko imajo mlade …, vse to mi daje občutek, da sem brezčasen skupaj s pokrajino.

Na transformatorju v Grosupljem je že nekaj let grafit: Socializem, dajte ga nazaj! Ima to sporočilo kaj teže?

Ne, to je neka provokacija. Socializem je nekaj preživetega, ljudje imajo nanj različne spomine. Jaz imam nanj lepe spomine, pa ne kot na družbeno gibanje, ampak zato, ker sem bil takrat mlad. Vse en drek bi bil, če bi takrat živel v Potočki zijalki ali pa bi bil krapinski pračlovek, verjetno bi podoživljal iste občutke, ki pa nimajo veze z družbeno političnim gibanjem. Družbeno politična gibanja so tako nepomembna kulturna zadeva. Znanost gre naprej, znanost nas bo ločila; če boš naredil cepivo proti aidsu, boš preživel, pa naj bo to v komunizmu ali kapitalizmu. Če te bodo napadle vodene koze ali ebola in bodo bakterije postale odporne na cepiva, si boš lahko s komunizmom, janšizmom ali titoizmom obrisal rit in boš še vedno zbolel. Ta družbeno politična gibanja mi gredo na k…, ker so tako nepomembna in nepotrebna.

Si bil kdaj član komunistične partije?

Ne, nikoli. V vojsko so me dali v šolo rezervnih oficirjev, da bi me prevzgojili, ker sem bil problematičen. Ko se je bližala prekomanda, so nas povabili v partijo in neuradno je bilo od tega odvisno, kam si šel v prekomando. Jaz sem tisti papir pustil pri miru, nisem se vpisal in sem pristal v Kosovski Mitrovici.

Ali te politika zanima samo v smislu inspiracije za satiro ali tudi sicer? S čim bi te neka stranka prepričala k političnemu angažiranju?

Nikoli nisem maral šefov in nadrejenih, vedno pa sem spoštoval mentorje.

Nobena stranka me ne more prepričati, ker sem alfa samec in kot tak ne prenesem avtoritete ali neke nasilne ideologije. Za razliko od ostalih alfa samcev pa nimam nobene želje po tem, da bi bil lider, da bi imel za sabo množice, ki bi mi sledile. Množice sem od nekdaj preziral, skupno mnenje mi od nekdaj ni bilo blizu. Trdim, da je mnenje še takega bedaka, tudi če je napačno, vredno več kot usklajeno mnenje desetih doktorjev znanosti. Recimo, če se bedak odloči in gre poleti na smučanje na Veliko planino in ugotovi, da ni snega, se je pač zmotil. Lahko imaš pa deset doktorjev, od katerih bi šel en na jug, drugi na sever, tretji v toplice, na koncu pa sprejmejo usklajeno mnenje in gredo na kmečki turizem, pa čeprav to nikomur ne odgovarja. Nikoli nisem maral šefov in nadrejenih, vedno pa sem spoštoval mentorje. Mentor je zame človek (kot sem tudi sam mentor mlajšim), ki tisto, kar zna, pokaže in ni ljubosumen na svoje znanje, ne posiljuje ter indoktrinira s pozicije moči, oblasti ali denarja.

So te mladi imitatorji in ustvarjalci likov, ki si jim mentor, prekašali?

So naredili več, kar je prav, saj se razvijajo, jaz se ne bom več. V začetku sem dve leti in pol sam ustvarjal preko sto likov, oddaja je trajala osem ur, kar je bilo izredno naporno. Ne vem, kako sem zdržal. Takrat je bila tako močna želja nekaj narediti, nekaj spremeniti, to je bilo tako močno … Vendar sem se izčrpal. Danes traja eno uro, kar je popolnoma dovolj.

Kako so nastajali liki?

Zametki so nastajali v Grosupljem, ko smo žurirali in se je začelo, ko je nekdo vprašal:  »Se ti spomniš »unga«, ki pride, potem pa naredi to in to…?« Ko nekomu nekoga opisuješ in ga še posnemaš, kar naenkrat ugotoviš, da imaš celo plejado likov, sogovornikov in da je to kapital.

Bi kakšen lik izpostavil?

Ne, ne, v bistvu so vsi liki tvoja podzavest, ker jim dodaš svojo osebno noto. Marjan Šarec je delal en korak naprej, šel je po poti, ki sem jo jaz začrtal, ampak sem jo potem prekinil. Prva stopnja je, da najprej lik osvojiš glasovno, potem ga osvojiš v njegovem kontekstu, kasneje mu dodaš svojo noto in ga spreminjaš in popačiš do te mere, da ga bolj enačijo s tem likom, ki ga imaš ti, kot z originalnim likom. To je bil moj namen in to sem dosegel. Četrta stopnja je pa odrešitev, saj si ti originalni lik boljši kot original.

In koga je Šarec naredil tako?

Vse, on je vse like naredil tako, da so pravi liki začeli imitirati Marjana Šarca. Recimo, lik predsednika Drnovška je tako naštudiral, da je znal vse njegove govore na pamet, poznal je povezave o širšem političnem dogajanju, logistiko, zgodovinsko je bil neverjetno razgledan.

Zakaj se je potem umaknil?

To je zanimiva zgodba, to lahko prvi zapišete; njega so vrgli z radia, kjer ni bil zaželjen, ker je imel neke svoje ideje. Ker je bil na radiu redno zaposlen in so se ga želeli znebiti, so ga dali na televizijo, kjer pa ni imel kaj početi. Niso imeli posluha za njegove ideje in to je bila ena največjih napak nacionalne televizije.

Se počutiš izbrisanega s TV ekranov? Kakšne načrte so ti prekrižali z izbrisom?

Prijazno se te izogibajo in tako postaneš nezaželjena oseba.

Poglej, kjerkoli si, potrebuješ strice iz ozadja. Strici iz ozadja obstajajo povsod: levo, desno, v Zimbabveju, povsod. Povsod je nekdo, ki je močnejši od tebe in to pomeni, da se mu moraš ukloniti ali pa se ga izogibati. Kot politični satirik kritiziram življenje takšno, kot je in dajem sol na rane in, če kot tak nimaš skupine, ki se je ne dotikaš, te nihče ne ščiti. Ali drugače povedano – za moje delo ni nihče zainteresiran. Mi smo RTV Slovenija, kjer se vsak mesec plačuje tv naročnina in en Hribar gor ali dol in en program gor ali dol …, to ni pomembno. Ideološko se je začel problem z mano, ko sem začel negirati ljudi, ki imajo slavo, moč, denar, oblast in vpliv. Torej pet velikih parametrov. Povedal sem, da so to destruktivni ljudje, ki nimajo dostojanstva, ugleda, poštenja in ponosa ter, da te stvari med sabo niso kompatibilne. Gre za dve bazi ljudi, kjer je ena podrejena drugi, tako da sem pričel z ideologijo nasprotne in obratne vrednosti, kar bom čisto matematično ponazoril (vzame list papirja in pisalo in nariše): obstaja vrednost a in nasprotna vrednost  -a; ali imaš pa a, kjer je obratna vrednost 1 ulomljeno z a. Se pravi, na eni strani reke imamo komuniste in janšiste – to je nasprotna vrednost, obratna vrednost je pa na drugi strani reke, kjer je svoboda, zajčki, ptički, Koščakov hrib …, ampak tam ne moreš živeti in moraš iti na drugo stran, kjer pa moraš nekam zaviti, če ne, nimaš nič … Tako, kot sem se jaz neprilagodljivo obnašal, mogoče sem bil preveč prepričan, da sem nedotakljiv, saj sem bil prepričan, da mi nihče nič ne more, so me začeli ignorirati, kar je najhujše. Prijazno se te izogibajo in tako postaneš nezaželjena oseba – persona non grata.

Menda boš snemal TV risanko za otroke. Bozo v glavni vlogi?

Ja, to je nov projekt, ki so ga na TV že sprejeli, ker to je pa taka noviteta … Na Youtubu si lahko pogledate testni posnetek. Tovrstna tehnologija velja za eno zahtevnejših in zelo dragih, ki si jo televizije težko privoščijo, vendar so fantje iz Sevnice, s katerimi delamo skupaj, razvili lastni softwear in zadevo bistveno pocenili. Bozo je računalniški fantek, ki je zrasel iz vseh misli otrok generacij in generacij, ki so v vesolju, kajti nobena misel, nobena energija se ne izgubi. Bozo je otroški psiholog, ki sam po sebi tega sveta ne razume najbolj, ampak zna svetovati otrokom, kaj je dobro in kaj ni. Prihaja pa že njegov antipod, to bo Trapeljc, ki ponazarja vse bedaste misli otrok. On bo barabon. No, pripravljam pa še tretji lik in to bo otroški papež, ki je prišel na zemljo, da malo »poštima« človeško vrsto.

Sodobne tehnologije in Sašo Hribar?

Katastrofa, katastrofa. Bom razložil, zakaj. Tu se vrnemo na začetek, ko smo govorili o številu informacij na enoto časa; evolucijsko ni moja generacija nič drugačna od generacije, ki se rojeva sedaj. Verjetno bo moralo miniti vsaj deset tisoč let, da bodo ljudje vse te informacije zapopadli. Po mojem mnenju so današnje generacije žrtvovane, saj niso sposobne prežvečiti takega števila informacij, zato ostaja informacija neizkoriščena in nerazpoznavna.

Stvari, ki so bile meni lepe, so mi lahko lepe še danes, jaz ne rabim računalnika, da si ustvarim svoj vizualni svet.

Preveliko število informacij te vedno postavi v situacijo, da bi tiste informacije, ki so najmočnejše, postale del tebe. Ker pa ne greš nikamor in nisi fizično, temveč samo računalniško prisoten, te dajo, recimo, v igrico in si Messi pa Ronaldo pa vsi so manekeni …, trend teh informacij je tako perfiden, da narekuje nek ideal, ki pa ga ne dosega nihče in zaradi tega prihaja do frustracij. Kar naenkrat imaš sto igračk! S katero se boš igral? Tudi odnos do okolja je grozen; ti ne rabiš iti v naravo, na internetu imaš naravo in tam nisi nekdo, ki se muči, da pride skozi gozd, ampak si Tarzan, ki je zmagovalec. Računalniška tehnologija te indoktrinira do te mere, da si vedno zmagovalec. Potem se bodo pa mladi čez dvajset let spraševali, kje so, kam je šlo življenje … Kar naenkrat se bodo znašli v fabriki, pa taki »jacki« so bili … Stvari, ki so bile meni lepe, so mi lahko lepe še danes, jaz ne rabim računalnika, da si ustvarim svoj vizualni svet. Jaz grem domov, kjer imam naravo tako, kot je bila leta 1960, si zavrtim Pink Floyde iz leta 1974, si pogledam črnobel posnetek Cousteauja in preživim aktiven dan v letu 1970. E-maila v življenju še nisem poslal, edina sodobna komunikacija je mobitel, pa še ta je stari model. Ampak sem kupil še enega takega, če mi ta crkne.

Si se kdaj počutil in obnašal kot zvezdnik?

Ne, ker se nisem identificiral s temi ljudmi. Bil sem zelo prepoznaven, kar mi je odprlo veliko možnosti; lahko sem z dvema Viktorjema v vrečki celo noč z nekom pil pelinkovec na železniški postaji, naslednji dan sem bil pa v predsedniški palači, čez tri ure sem pa z očetom geodetom grmovje sekal …

Ampak Jaguarja si pa imel?

Uf, to je pa zgodba: nekje leta 92, 93 sem bil v Angliji in pred Buckinghamsko palačo, kjer živi kraljica, gledal te nobel avtomobile, kako so ustavljali, šoferji so odpirali vrata, tako kot v starih časih … Taka lepota! Vprašam Andrejo, kaj je to za en avto. Jaguar. No, doma sem potem spraševal, kako bi prišel do tega avta in tako sem preko znanca v Slovenijo pripeljal Jaguarja iz Amerike. V tistem hipu, ko je avto prišel v Slovenijo, sem se zavedel, kakšen kreten sem. V tistem hipu sem spoznal, da nisem več v pravljici, da nisem več v angleški zgodbi. Avto je imel registrske tablice Floride in znanec mi je svetoval, če me ustavijo policaji, naj jim rečem, da sem odvetnik s Floride. Ko so me policaji ustavili na Dolgem mostu, so se smejali moji zgodbi, saj so me vsi poznali in takoj poklicali avtovleko. Tako je avto pristal v avtohiši Opel Kruno v Brežicah, Kruno mi je dal sponzorski avto, Jaguar pa je ostal v njihovem salonu kot razstavni – zgodovinski eksponat. Jaguarja sem imel 14 dni, od takrat ves čas vozim Ople.

Za konec si sam zastavi vprašanje.

(kratek razmislek …) Kdo bo moj naslednik? Moj naslednik bo človek, ki se ga boji celo Stephen Hawking, ker bo tudi njegov naslednik … Prepričan sem, da bosta mogoče že čez deset let stroj in človek združena, kar je edino logično. Potreben bo nek umetni poseg, ker evolucija je prepočasna, da bi skozi generacije napredovali tako, da bomo lahko kos temu sodobnemu tehnološkemu času.

Pa verjameš v to?

Ne, da verjamem, vem, da bo! Potem se bo zgodila popolna katastrofa ali pa bo prišlo do kakšne odrešitve. Ne vem, kako bo ta genom stroja deloval na področju empatije. Ali bo samouničenje ali pa razcvet, ker s temi možgani vsega tega kar vsak dan doživljamo, nismo sposobni razumeti.

 

Andrej Brezec, foto: Drevored