Renata Oražem, svetovna prvakinja

Renata je članica Strelskega društva Grosuplje in živi streljaj iz občine Grosuplje.  24. avgusta letos je v sibirskem mestu Ulan – Ude s samostrelom v klečečem položaju na 30 metrov osvojila naslov svetovne prvakinje. Gre za njen uspeh kariere, ki pa nikakor ni naključje. Renata je tudi zmagovalka evropskega pokala in dvakratna evropska podprvakinja s samostrelom, ki je njeno »največje orožje«, desetkrat je bila razglašena za slovensko strelko leta, ima tudi nekaj ekipnih uspehov. Zaposlena je v Specialni enoti slovenske policije, je dvakrat mama, znamk ne zbira (-:

Že njen trden stisk roke napove odločno, samozavestno sogovornico. »Ujamemo« jo  na nogometnem stadionu v Ivančni Gorici, kamor na trening pripelje svojega sina. Povabimo jo na kavo, a ker sta svetloba in ambient odlična, ostanemo kar v nogometnem okolju. Nič zato, Renata kave tako ali tako sploh ne pije.

Kdaj ste prvič v življenju vzeli v roke orožje? Katero?

Orožje sem imela prvič v roki pri enajstih letih, takrat sem hodila v peti razred osnovne šole. Na strelišče me je peljal oče, v roke pa sem prvič prijela zračno puško.

Ni bilo pred tem še kakšne frače?

(smeh) Kakšna frača med igro je verjetno bila že prej, ampak v športnem smislu je bila to zračna puška septembra leta 1983.

Je bil vaš oče tudi v strelskem športu?

Ja, s tem se je precej ukvarjal. Je predsednik strelskega društva v Portorožu, ki je bil moj prvi klub.

S katerimi orožji znate streljati?

Moška in ženska konkurenca sta v streljanju lahko popolnoma izenačeni.

Znam streljati s kar veliko orožji. V tekmovalnem smislu streljam z zračno puško, malokalibrsko puško, puško velikega kalibra in samostrelom. Če obvladaš zračno puško, ti je blizu tudi ostalo podobno orožje. Streljati znam tudi z ostrostrelno puško, s pištolo in tako naprej.

Kako sploh izgleda samostrel? Verjetno ga večina laikov ne pozna. Je bolj podoben loku? Je tak kot tisti, ki ga je uporabljal Robin Hood, na puščice?

Ne, samostrel z lokostrelci nima nobene povezave. Disciplina spada v športno strelstvo. Je pa res nekoliko podoben orožju, kot ga je imel William Tell. Gre za puško, ki ima kopito, v katerem je prirejen krak s tetivami, ki se jih napne s posebno palico in vanj vstavi kratko puščico.

Tako na prvo žogo bi pomislila, da gre za bolj moški šport? Se motim?

Ja, definitivno se motite.

Kakšno je razmerje moči?

Moška in ženska konkurenca sta v streljanju lahko popolnoma izenačeni.

Torej gre za enega redkih športov, v katerem moški niso očitno boljši od žensk?

Jaz sem bila dobra, drugi pa tisti dan niso dosegli tega nivoja.

Če primerjamo športno streljanje, med spoloma ni očitnejše razlike, da bi moški dosegali boljše rezultate. Ekvivalentni smo si. Razlika je le v tem, da moški v svoji disciplini streljajo več strelov. V posamezni seriji pa lahko ženska doseže enak rezultat. Disciplina streljanja s samostrelom na 30 m je celo edina strelska disciplina, kjer moški in ženske streljamo skupaj, v isti konkurenci. Verjetno tudi ena redkih v športu nasploh.

Torej ste kot svetovna prvakinja v tej disciplini trenutno resnično najboljši na svetu. Vem, to vas zagotovo vsi sprašujejo, ampak mene res zanimajo občutki. Kako je biti svetovni prvak, se zavedati, da si v nečem najboljši na svetu? So to občutki ponosa, izpopolnitve, potrditve …?

Sama pri sebi sedaj niti ne čutim neke evforije ob zmagi, vsakič me na to nekdo spomni, ko mi čestita. V tistem trenutku sem bila v takšnih razmerah med tekmovalci pač najboljša. Na tekmi smo  imeli zelo slabe pogoje, streljali smo v zelo močnem vetru, kakršnega v vsej svoji športni karieri ne pomnim. Zagotovo gre tudi za kanček sreče. Jaz sem bila dobra, drugi pa tisti dan niso dosegli tega nivoja.

Kaj pa, ko je za vas zadonela Zdravljica, je pritekla kakšna solzica?

Ja. Ko sem zraven pela, se mi je tresel glas. To je res poseben občutek.

Je naslov svetovne prvakinje vrhunec vaše kariere ali z lahkoto najdete motiv za še, za več?

Prav gotovo je to zaenkrat moj uspeh kariere. Motiv mi je s tem uspehom le še zrasel. Takoj sem pomislila, joj, zdaj pa spet ne bom mogla prenehati s streljanjem.

Je bil ta rezultat pričakovan?

Jaz sem si medaljo želela, ampak ta želja je bila realna. 24. avgust je bil pač ta dan, ko se mi je tudi vse poklopilo. Seveda je potrebno biti med tekmo popolnoma zbran, za vsak strel posebej. Ne smeš si dovoliti večje napake ali pa, da bi ti misli odplavale. Sama pri sebi sem čutila dobro pripravljenost, motiviranost, zbranost, nisem si dovolila napak. Zdržati je bilo potrebno samo do konca tekme, v takem ritmu. Večkrat slišimo »rezultat je prišel sam od sebe«, ja, vendar za to moraš nekaj narediti, oddelati.

V klečečem položaju na 30 m ste osvojili 1. rezultat, v stoječem pa 18. Zakaj takšna razlika?

Naj razložim, kako poteka tekmovanje in kako se podelijo medalje. Disciplina je razdeljena na 30 strelov stoje in 30 strelov kleče. Medalje se podeli iz vsakega položaja posamično in iz skupnega seštevka obeh položajev s finalom. Kleče sem bila najboljša, stoje pa 18. Osem najboljših iz seštevka obeh položajev se uvrsti v finale. Vanj sem se uvrstila kot osma in nato napredovala na končno šesto mesto. Tekmuje se prvi dan ekipno tekmovanje, naslednji dan posamično. Razlika pač pride zaradi zbranosti in pripravljenosti na dan tekmovanja.

Na ekipnem tekmovanju sem bila po seštevku v stoječem položaju četrta kljub temu, da sem zaradi močnega vetra zadela ničlo. Ampak nisem bila edina, tudi drugi so streljali slabo, padale so trojke, štirice, šestice … Četrto  mesto mi je dalo velik zagon za glavni del tekmovanja, torej posamično tekmovanje.

Če se vrnem še malo nazaj, na treningu dan pred tekmo je bilo obupno, šlo mi je zelo slabo. Ni mi bilo jasno, kaj je bilo narobe. Samostrel je delal, jaz sem bila pripravljena, fizično in psihično, puščica je bila v redu, ampak moja grupa zadetkov je bila slaba. Torej, potrebna je bila visoka koncentracija, da bi lahko posegla po vrhunskem rezultatu.

Ste bili morda zato bolj sproščeni, ko je šlo zares?

Ne, to je bilo veliko breme, skrbelo me je, kaj bo na tekmi, priznam, grebla sem se za vsak strel posebej, da sem ga dobro oddelala. Dala sem vse od sebe. Po prvem dnevu tekmovanja sem bila po tekmi kot cunja, kot bi me nekdo ožel, popolnoma izčrpana, v štirih urah tekme sem na strelišču pustila dušo in telo.

 »S trdim delom si je priborila odličje«, to je takšna tipična izjava. Kaj in koliko dela je v tem uspehu konkretno?

To je res, s trdim delom postaneš prvak. Kar tako nikomur ne uspe. Streljam 32 let, v tem času sem pustila dneve in dneve, ure in ure na strelišču. Ta rezultat je plod tega dela.

OK. Ampak konkretno, koliko ur na teden, česa, kaj vse je potrebno, kakšni treningi?

Grosuplje je zame top klub, ki mi je od nekdaj nudil pogoje, kakršne sem potrebovala.

Težko tako opredelim konkretno za določen dan. Je obdobje znotraj glavne sezone in je obdobje pripravljalne sezone. Treniram minimalno dve uri. Odvisno je pa tudi, ali treniraš samo z zračnim orožjem ali malokalibrskim orožjem. Pri slednjem se porabi več časa za trening, ker se strelja v treh različnih položajih. Pomembne so tudi psihološke priprave. Strelstvo je šport, pri katerem lahko govorimo, da je psihološka priprava 80% uspeha. Z avtogenim treningom, avtosugestijo, treningi sproščanja in umirjanja se da narediti veliko.

Ali trening sestavlja samo streljanje? Kaj pa naprimer kondicija?

Tek je najboljši dopolnilni šport streljanju v smislu kondicijske priprave. Seveda so lahko dodane kakšne stabilizacijske vaje, vaje za ravnotežje, za hrbtenico itd.

Kako je primorka pristala v grosupeljskem klubu?

Pred več kot dobrim desetletjem sem se preselila na ta konec. Kasneje sem rodila in, ko so otroci dodobra shodili, sem se odločila, da se vrnem v strelske vode. Grosuplje je zame top klub, ki mi je od nekdaj nudil pogoje, kakršne sem potrebovala.

Grosupeljski klub in top pogoji, zanimivo. Verjetno ne govoriva o prostorskih pogojih? Vemo, da se že leta borite za boljše ali, bolje rečeno, dostojne prostorske pogoje.

Kar se tiče samih prostorov, pa je živa resnica, da je takšne razmere težko prenašati, kaj šele v njih trenirati, predvsem zaradi vlage, ki se zažira v opremo. Športne zveze, organizacije večinoma finančno podpirajo podmladek. Strelsko društvo Grosuplje ga ima veliko. Razumem, da je funkcionarjem težko priskrbeti sredstva, ampak tu gre za vrhunske športnike, ki trenirajo v slabih pogojih, prošnje po novih prostorih pa so žal bile neuslišane.

Grosupeljski strelci pogosto dosegate vidne rezultate. Kaj je vaša odlika, zakaj ste tako uspešni? Finančno verjetno to ni najbolj močan klub.

To niso uspehi zadnjega leta, to je dolga tradicija. Društvo nastopa v prvi ligi že vrsto let, uspešno je v slovenskem in svetovnem merilu.

Jaz imam status mednarodnega razreda, tako kot tudi Željko Moičevič iz našega kluba. Takih strelcev lahko v Sloveniji našteješ na prste ene roke.  Z nazivom svetovne prvakinje spadam v status svetovnega razreda, ki je najvišji nivo. Ampak občinske zveze tega članskega dela ne financirajo. Uspešni smo zato, ker se strokovnost vlaga v tekmovalce, trenerje, veliko je samoiniciativnosti, predanosti.

Ali vaši uspehi in uspehi Željka Moičeviča kaj prispevajo k reševanju prostorske problematike?

Jaz imam občutek, da ne. Mi nismo postali dobro društvo kar čez noč. V sedmih letih smo bili že petkrat proglašeni za najboljše strelsko društvo v Sloveniji. To niso uspehi zadnjega leta, to je dolga tradicija. Društvo nastopa v prvi ligi že vrsto let, uspešno je v slovenskem in svetovnem merilu. Na podelitvi občinskih priznanj sem bila presenečena, ko sem slišala idejo o hokejski dvorani. Podpiram vse športnike in športne navdušence. Vendar, če gledaš s plati, koliko ima nek klub vrhunskih športnikov, ne moremo mimo dejstva, da klub desetletja naslavlja prošnje in izpostavlja prostorsko problematiko.

Več let ste že zaposleni v Specialni enoti slovenske policije. Verjetno edina ženska?

Da, res sem že dolgo. Opravljala sem več del, trenutno sem vodja enega od oddelkov v Specialni enoti slovenske policije. Ženske, zaposlene v enoti, so na »prste preštete«.

Kako pa moški z oddelka gledajo na to, da ženska bolje strelja od njih?

… pri golfu moraš zadeti luknjo, v strelstvu tarčo. Pri golfu se obračajo milijoni, v strelstvu ne.

Zelo so ponosni name in tudi na moj rezultat na svetovnem prvenstvu. Vsi vedo, da jim na področju streljanja z lahkoto pariram in s tem nimajo težav. Vedo, kam spadam in kje mi je mesto. Obvladam športno panogo, zaradi katere mi ni problem vzeti v roke katerokoli orožje. Poznam elemente merjenja, proženja, položaja in dihanja, elemente, ki so pri streljanju s katerimkoli orožjem temeljni.

Se vam kljub vsemu strelskemu znanju kdaj tresejo roke?

Seveda se mi. Kadar imam tremo na tekmovanju. Strelec ima lahko tako tremo, da se mu ne tresejo samo roke. Problem nastane v nas samih, v glavi pravzaprav. Sicer se z izkušnjami in voljo da odpraviti marsikaj.

Kaj naredite? Kako premagujete nervozo, napetosti na tekmovanjih?

To so psihološke priprave, ko sam sebe prepričaš, se vzameš v roke. Težave lahko ne rešiš do konca tekme, lahko ti uspe takoj, odvisno od dneva, kako se počutiš, koncentriraš, pripraviš. Pozitivna trema pa vsekakor mora biti, sicer si preveč labilen, v sebi moraš čutiti željo po zmagi, po tekmovanju.

Na spletu je informacij o Renati, razen zadnjega naslova svetovne prvakinje, bolj malo. Imate 10 nazivov najboljše strelke Slovenije, svoje največje uspehe verjetno težko naštejete na prste obeh rok. Kje so intervjuji z vami? Strelke niso zanimive ali se sami ne želite preveč izpostavljati?

Verjetno je krivo oboje. Sama nimam pretirane želje po izpostavljanju. Ta šport po popularnosti težko primerjamo na primer s smučarskimi skoki. Menda je bila zdaj novica o tem, da sem svetovna prvakinja, zadnja novica v športnem delu poročil. To so mi povedali drugi. Ampak tako to je. Vsem športnikom dam sicer kapo dol za njihove uspehe, težo uspehu pa zagotovo dajo tudi mediji. Na primer pri golfu moraš zadeti luknjo, v strelstvu tarčo. Pri golfu se obračajo milijoni, v strelstvu ne.

Res je. Verjetno je marsikdo za to disciplino prvič slišal, pa je bil svetovni prvak v tej disciplini tudi Rajmond Debevec. Zakaj njega bolj poznamo, sicer kot strelca s puško?

Rajmond definitivno odstopa in to v svetovnem merilu že več desetletij. Skozi je dal že 8 olimpijad, mislim, da je samo en športnik v konjeništvu, ki ima deset olimpijad. Strelski šport je takšen, kjer starost ni tako velika omejitev. Ampak lahko povem, da naju že oba mučijo določeni problemi, ki so povezani s starostjo, mene na primer stabilnost stoječega položaja.

Je strelstvo drag šport?

Če vpišeš svojega otroka v strelski šport, je to poceni šport. Letna članarina je primerljiva z mesečnimi članarinami drugih športnih klubov. Glede tekmovalnega športa pa je odvisno, kako je klub finančno močan, da te podpre z nakupom orožja in opreme. Strelska oprema, hlače, jopič, rokavice, čevlji, pripomočki, kot so očala, stojala, so okrog 3000 – 4000 evrov. Potem pa še orožje, samostrel 4000 evrov, puška velikega kalibra 6000 – 7000 evrov, pa cel kup dodatkov, kljuke, diopter … stroški gredo kar v nedogled.

Jaz svojega samostrela sploh nimam. Samostrel za tekmovanje na svetovnem prvenstvu mi je posodil Rajmond Debevec.

Jaz svojega samostrela sploh nimam. Samostrel za tekmovanje na svetovnem prvenstvu mi je posodil Rajmond Debevec. Za to se mu še posebej zahvaljujem. Prav tako streljam z njegovo puško velikega kalibra. Z Robijem Markojo, tekmovalcem, s katerim sem potovala na svetovno prvenstvo, sva morala samostrel celo razstaviti, da sva ga lahko spakirala v kovček za puško, ker kovčka, prirejenega za samostrel, nimamo. Bila sva edina, strelci so naju kar malo začudeno gledali, ko sva pred treningom sestavljala samostrel.

Od streljanja jaz načeloma finančno nimam nič. Tu ni finančnih nagrad. Tekmovanje in stroške je sicer plačala zveza. Denarja je bilo samo za dva tekmovalca, želeli pa smo imeti ekipo, saj bi se tako z rezultatom, ki sva ga dosegla, lahko še s tretjim tekmovalcem potegovali za ekipno medaljo.

Ko boste nekoč odložili tekmovalno orožje, boste še streljali za hobi, za sprostitev ali ga boste popolnoma odložili v kot, kot to storijo nekateri športniki?

Nisem se še odločila, ali bom prenehala po neki top tekmi ali potem, ko mi, recimo, ne bo več šlo. Odločitve o tem še nisem sprejemala.

Mi vas vsekakor ne nagovarjamo k temu (smeh). Je ob športni karieri in družini še kaj časa za kateri hobi?

Ne, praktično ga ne morem imeti, ne predstavljam si, da bi še zbirala znamke (smeh). Redno sem zaposlena, imam otroke in za povrhu še tekmovalno streljam. Časa za kaj drugega enostavno nimam.

Kaj si najbolj želite početi, ko boste čas imeli?

Mislim, da bom odšla na en zaslužen počitek. Za 14 dni v tople kraje, vmes zagotovo ležat na kako plažo (smeh). Veselijo me potovanja, znamenitosti mest, običaji. Zdaj, ko potujemo po tekmovanjih, ne vidimo kaj dosti, ni časa, da bi si kaj ogledali.

 

Irena Gantar, foto: Drevored in osebni arhiv Renate Oražem