Peter Skubic, vrhunski čevljar

Peter je čevljar, ki je obul mnoge znane ljudi, saj izdeluje vrhunske unikatne čevlje po naročilu. Seveda so nas zanimala konkretna imena. Kljub njegovi skromnosti smo izbrskali nekaj slavnih imen: Helena Blagne Zaman, Rade Šerbedžija, Karmen Stavec, Urška Bačovnik Janša, Marta Zore, Alenka Godec, Sanja Grohar … Ko stopiš v njegovo prostorno čevljarsko delavnico v domači hiši na Polici pri Grosupljem, te zajame značilna mešanica vonja lepila in usnja, opazna je urejenost ter čistoča. Peter vodi podjetje Skubic Manufaktura d.o.o. in o njem težko kaj najdeš na internetu. Pravi, da ni računalniški tip, spletna stran da se je nekam izgubila. Jasno pove, da se ne želi izpostavljati in da že nekaj časa več ne sodeluje na raznih modnih revijah ipd. Njegovo ime smo zasledili na nekaj forumih, kjer hvalijo njegovo delo in v članku, kjer ga omenja Nina Osenar.

Kako se mlad fant odloči, da bo šel za čevljarja, ki je na nek način neperspektiven poklic?

V bistvu težko, v družini ni bil nihče v tem poklicu. Proti koncu osnovne šole smo doma razmišljali o nekem rokodelskem poklicu. Saj, kaj pa takrat veš, kaj bi rad bil? Z mami sva šla obiskat čevljarja, ki ga je poznala in je popravljal čevlje v Nami. Zdelo se mi je zanimivo in nekako sem se odločil za čevljarsko šolo.

Kdaj si izdelal svoje prve čevlje?

Po koncu srednje šole, kjer nas je bilo v razredu samo devet, na koncu nas je zaključilo le sedem.

Se spomniš prvih čevljev in kako bi jih ocenil danes?

Spomnim se jih, izdelal sem jih zase. Ocena … bolj žalost. (smeh)

Kaj pa po šolanju?

Najprej sem delal pri Vodebu. Tam sem se naučil izdelave čevljev, v šoli, žal, ne. Tam so nas učili za fazno delo, da si postavljen za tekoči trak in delaš eno operacijo cel dan. Žal v Sloveniji sploh ni več šole za čevljarje, ukinili so jo pred kakšnimi osmimi ali devetimi leti. Ravno te dni imam v Peku sestanek, kjer se bomo poskušali dogovoriti, da nekaj storimo na tem področju, sicer bo ta poklic izumrl.

Kje sedaj nadgrajuješ strokovno znanje?

Sejmi. Italija, Bologna. To je to.

Zgolj čevljar ali tudi oblikovalec?

Zgolj čevljar, žena Klara mi zelo veliko pomaga pri oblikovanju čevljev, jaz sem samo čevljar. Dobro znam  narediti čevelj, dizajner pa nisem.

Kako prideš do te stopnje, da te ljudje poiščejo (predvsem znani in premožni) in se pripeljejo na Polico naročit čevlje?

Ja, ne vem, kako do tega pride. Verjetno imaš srečo, da spoznaš prave ljudi, ki cenijo kvalitetno delo in ti dajo možnost, da se izkažeš … Veliko sem delal razne modne revije. To je  zelo naporno: veliko moraš narediti zastonj, takoj, vse se mudi … ampak prideš do raznih intervjujev in ljudje sami raznašajo tvoje ime okoli. Sam se nisem nikoli preveč izpostavljal, jaz sem predvsem delal. Takrat, pred dvanajstimi leti, ko sem začel delati na svoje, doma, je bilo veliko dela.

Kako pomemben je osebni stik z naročnikom? Mora biti prisotna kemija?

Fajn je, če je. Veliko lažje je delati za nekoga, ko vidiš, da bo z veseljem nosil tvoj izdelek, kot pa za nekoga, ki zgolj misli, da mora to imeti, ker si lahko privošči. Včasih bi komu najraje pokazal vrata.

Kolikokrat kupec v procesu izdelave zahtevne obutve le-to pomeri?

Enkrat, včasih tudi dvakrat. Odvisno od noge in od tega, koliko je kompliciran čevelj. Ni tako enostavno »zadeti« čevelj na nogo, kot bi si človek mislil.

Najbolj atraktivna obutev, ki si jo izdelal doslej?

Kaj pa vem?  Mogoče salonarji za finalno oddajo Big Brother-ja, ki so bili polepljeni s steklom, ogledalci. Nosila jih je Nina Osenar.

Ko smo ravno pri Nini, ona zadnje čase nosi živalim prijazne čevlje. Kakšni čevlji so to?

Ja, ona ne želi nositi usnjenih čevljev. V takih primerih se uporablja skaj, jaz sem uspel dobiti nek umetni material, ki naj bi dihal podobno kot usnje. Vem, da plastika povzroči dosti več svinjarije kot usnje. Usnje je stranski proizvod mesne industrije, drugače je seveda s krznom. Na drugi strani pa izdelujejo skaj, ki je iz odpadkov in nafte. Skratka, po moje, brez veze.

Kateri znani osebnosti bi zastonj naredil čevlje posebne sorte?

(razmislek) Vseeno mi je. Čisto po pravici povedano, zame so vsi ljudje isti. Včasih še rajši delam za nekoga, ki komaj zbere za čevlje in bo »ful« srečen, kot pa, da nekomu lezem nekam … Glej, ne, da jih ne spoštujem, ampak, da bi jaz nekam plezal za njimi, to pa ne.

Ali si čevljar, ki tudi popravlja čevlje?

Tudi popravljam, ni mi problem popraviti, sploh tistih, ki sem jih naredil jaz. Ne gre pa popravljanje cenenih čevljev, ne, da nočem, ampak preprosto ne gre. Cenovno.  In včasih ljudje tega ne razumejo.

Sebi izdeluješ čevlje? Je kovačeva kobila bosa?

Ja, samo toliko, kolikor je nujno, da jih ne kupujem. Še žena me velikokrat prav prosi, da ji izdelam kakšne. Nimam veliko parov, ampak tiste, ki jih imam, imam zelo rad, ker so kvalitetni.

Koliko čevljev imaš?

Ne vem. Malo, mogoče deset parov.

Čevelj in frizura je pogled, vmes je pa prelet.

Kaj naredi dober čevelj?

Veliko, se mi zdi. Moja tašča, ki je bila frizerka, mi je povedala star pregovor: Čevelj in frizura je pogled, vmes je pa prelet.

Ali ti čevlji veliko povejo? Sodiš ljudi po njih?

Sodim jih ravno ne, povejo pa kar nekaj o človeku, ki jih nosi.

Če ne bi bil čevljar, kaj bi bil?

Hm, karkoli, se mi zdi. Jaz sem človek, ki se hitro prilagodi. Mislim, da tudi, če bi me sedaj dali v, recimo, delavnico, kjer delajo »rostfraj« šanke, bi se hitro navadil. Mi ni problem, navajen sem delati, natančen sem, nervozen, če je »šlamparija«. Nisem pa za v pisarno, rad imam rokodelstvo. Rad kaj izdelam, da je kaj videti. V bistvu je v redu poklic, ni mi žal, samo včasih me jezi ta recesija … Pozna se, imamo manj dela, kajti to je luksuz.  Glej: v šolo si hodil, trudiš se, znaš delati, delavnico imaš, stroje tudi … pa včasih nimaš kaj delati. Ampak bo že bolje.

Še malce nenavadno vprašanje: ali se da čevlje, recimo, skrajšati?

Ha! Se da, načeloma se jih da, ampak je to zelo drago. Mogoče je cenejše narediti nove.

Kaj pa prebarvati?

Prebarvati se jih da, predvsem na črno. Usnjen čevelj je možno prebarvati na črno, na druge barve pa verjetno ne bi šlo.

Kako poteka proces izdelave za naročnika?

Najprej je obris noge, poberem vse ključne mere, potem se na tej podlagi naredi kopito, na to kopito se izriše model, iz papirja izdela kroj, ki ga prenesemo na usnje, potem se šiva in ustvarja naprej glede na idejo.

V delavnici imaš veliko različnih strojev. Koliko jih minimalno potrebuješ za izdelavo enega para čevljev?

Odvisno, najmanj štiri, pet strojev potrebuješ. Skozi leta se je nabralo kar veliko različne opreme, nekaj smo nakupili od podjetij, ki so propadla, nekaj so mi starši pomagali, skratka iz vseh vetrov nanešene. Tam v kotu je moja prva »mašina«, Singerica. Stara je čez sto let.

Poleg vsega si tudi oče treh sinov,  je še čas za kakšen hobi?

Zadnje čase je za badminton, prej ga ni bilo.

Najdražji čevlji, ki si jih izdelal?

Uh, mislim, da za 1.200 evrov.

Kakšen je cenovni razpon, kje se začne najnižja cena?

Od 300 evrov naprej. Ceneje ne gre in rajši vidim, da ljudje, ki ne razumejo, koliko ur dela, zaloge materialov in znanja je potrebno, ne prihajajo sem. Je potem preveč slabe volje na obeh straneh.

Ali sodeluješ tudi s kakšnimi dizajnerji, kreatorji?

Tudi. Urška Draž pletenine, Urška Drofenik, izdelali smo tudi kolekcijo 53 parov čevljev za blagovno znamko Oktober. Sodeloval sem tudi z Marto Vodeb .

Med pogovorom listamo po mapi, ki jo skrbno ureja njegova mama, kamor shranjuje vse izrezke iz revij in časopisov. Referenčna mapa je kar zajetna, tako kot kup fotografij posameznih parov čevljev (pa ni uspel vedno zabeležiti vseh, ker se je včasih tako mudilo, da ni bilo časa) in seznam naročnikov je tudi impresiven. Medtem odpre tudi posebno omaro – sef, kjer hrani dragocene ustrojene kose eksotičnih živali: nojeva noga, razne kače, plazilci, tudi ribja koža ipd. Povabi nas tudi v dobro založeno in urejeno skladišče.

Kaj pa meniš o belih »štumfih«?

Kaj? Ne, glej, ni šans. Kam že? Na badmintom edino … Sicer pa oblikovalci danes skombinirajo tudi take stvari, ki včasih niti pod razno niso šle skupaj. Jaz nisem oblikovalec in ne narekujem trendov, tako da ne morem soditi o tem.

Največji čevlji, ki si jih ustvaril?

Mislim, da tam nekje št. 47, 48. Mislim, da za košarkarja, za poroko.

 

Andrej Brezec, foto: Drevored