Zakonca Xever, dvojec brez krmarja

Olga in Nikita sta mladosten par srednjih let, tako rekoč starejša mladinca, kot se rada imenujeta. Pred mikrofon smo ju povabili zaradi njunega hobija, s katerim se uspešno spogledujeta zadnjih nekaj let. Sta zmagovalca lanskega fotografskega natečaja Grosuplje 2014. 

Zvonca na hiši pravzaprav ne potrebujeta, saj vsakega obiskovalca glasno pozdravijo grla treh belgijskih ovčarjev. Hitro spoznaš, da to niso čisto navadni pasji prijatelji. Psi so njuna prva in zadnja skrb. Vmes pa je še kup drugih reči. Še preden uspemo postaviti prvo vprašanje, nam Nikita postavi kup svojih. Zanima ga naš fotoaparat. Na hitro popravi nekaj nastavitev, očisti objektiv in doda par nasvetov. Potem lahko pričnemo.

Kdo je koga navdušil za kukanje skozi objektiv?

Brez fotoaparata nikamor, ne v posteljo, ne v hribe (smeh). (Olga)

O: On mene. Več let sem imela sicer Praktico s flešem in sem fotografirala, ampak bolj zares me je navdušil Niki. Nov fotoaparat sva pravzaprav kupila zaradi psov. Stari Canon Ixus nama je pričel nagajat in začela sva gledat za novim, takrat se je Niki ogrel za 90-tko (Nikon D90, op.a.). Meni se je tedaj zdel kot astronomska raketa (smeh), no zdaj pa imava vsak svojega in par objektivov …

Koliko časa se ukvarjata s fotografijo? Kako, kje sta se učila?

O: Fotoaparat imava 6 let, ampak je bil 3 leta namenjen zgolj za dokumentarno slikanje psov za najin blog.

N: Na začetku je bilo seveda ogromno podatkov, debela knjiga navodil za uporabo. Ampak počasi se prebiješ skozi, bereš članke, spremljal sem tudi e-fotografijo. Naučila sva se kar hitro,  ko sva začela - v dveh letih; hmm … A seveda še traja učenje, še! Zgolj digitalno dokumentiranje je nekaj drugega kot izrazna fotografija / povednost. Velik razmah novitet v foto opremi namreč vabi vse več ljudi, željnih kvalitetnih fotografij v nakup, niti ne tako poceni foto opreme, a ponavadi sledi rahlo razočaranje, ko človek spozna, da dobre fotografije zaradi zapravljenega denarja ne letijo kar same od sebe ven … Pa vendar, ni tako enostavno, niti tako zapleteno ne, kot morda izgleda na začetku.

Fotografiranje je za naju … vzameva nahrbtnik, stojali, zložljivo kolo, jaz vozim, Olga pa z nahrbtnikom in opremo stoji na prtljažniku. Tako prekolesariva celo Ljubljano. To je zame fotografiranje – cela dogodivščina …

Kako “zaresna” fotografa sta?

 N: Začetnika, hobi fotografa. Fotografija je le eden od mojih načinov izražanja ljubezni.

Začetnika? To pa vendar nista, vsaj glede na nagrajene fotografije.

N: Sva, sva, saj sva prišla do točke, ko ugotoviš, da še nič ne znaš. Po tem šele rata zanimivo …

    

No, skozi pogovor izvrtamo, da njuno znanje vsekakor ni skromno. Nikita je namreč tedne, mesece, ko se zaradi težav s hrbtenico ni mogel premakniti iz postelje, porabil za natančno proučevanje fotoaparata in fotografije nasploh. Učil se je tudi od strokovnjakov kot so Jure Kravanja, Izidor Gašperlin in Urška Košir ter sodeloval na spletnih delavnicah. Olga je bila seveda vedno zraven in sledila.

N: Dobimo se po Skypu, 10 ljudi in komentiramo tudi po tri ure. Vsak objavi tri fotografije, glede na mesečno nalogo, in ostali jo komentirajo po sklopih:  izrez, obdelava, povednost, predlogi … To je res dobra delavnica. (S&SPhoto, op.a.)

O: Brez fotoaparata nikamor, ne v posteljo, ne v hribe (smeh).

N: Ja, najboljši je tisti aparat, ki ga imaš s sabo. Pa tut, če je to mobitel … A kaj, ko ni to to!

 

Kaj menita o natečaju Grosuplje 2014 in temi Nastaja mesto?

N: Natečaj  je bil super! – dal  nama je mislit, da se tudi tukaj v lokalnem prostoru da posnet dobro fotografijo.  Le razmišljat je treba; dobra fotka ponavadi najprej nastane v glavi, potem pa glede na kader čakaš primerno svetlobo, vreme … Midva sva, kot vsak začetnik, začela na nekih tipičnih lokacijah, nebotičnik, železniška postaja v Ljubljani, ulica …

O: Takoj sva se vprašala, kaj narediti v Grosupljem?  Se voziva z avtom, s kolesom, kroživa, hodiva – nič pametnega … “Mesto, mesto … Grosuplje postaja mesto!” En kup propadlih tovarn, firm … – ni šans, midva ga ne vidiva, sva skoraj že z jezo ugotavljala … “Pa vendar je!”  sva si prigovarjala. Je že, je – a v Grosupljem ni možno nardit dobre fotke – tako se nama je najprej zdelo. Tema je bila pravi izziv, ampak težek, res.

Glede na nagrajene fotografije z natečaja se zdi, da imata kar podoben fotografski  slog. V čem pa se vendarle najbolj razlikujeta?

N: Se vidi, da se na istem biciklu voziva (smeh).

O: Meni je bližje pokrajina, narava, Nikiju pa je bližje akcija. Jaz sem bolj ziheraš, Niki pa raje fotografira bolj atraktivne stvari. Večkrat me nagovarja v vratolomne kadre, da mi rata kar slabo.

N: Še najraje bi se ulegel pod vlak in fotografiral. Všeč so mi odsevi, linije, sence, gibanje oseb, različne perspektive, ekstremni vremenski pogoji … Za pokrajinsko fotografijo pa me navdušuje Olgica.

   

Kaj pa sta po poklicu?

N: Jaz sem gradbinec, Olga pa tekstilka.

O:  20 let sem delala v firmi, ki je proizvajala tekstil, zdaj pa sem čisto ven iz tega. Delam v trgovini za male živali.

Pa ti Nikita, si kdaj zidal?

N: Zidal bolj svojo hišo (smeh) – Služboval pa kot gradbeni tehnik na vojaškem gradbišču, gradbišču grosupeljske kotlarne, bil sem šef betonarne v Grosuplju, pa v GPG-ju, Gikos-u …

Letos bo minilo 20 let od Nikitine težke prometne nesreče s cestnim motorjem. Prehitra vožnja v ovinek ga je skoraj stala življenja, a se je ne spominja: 22 dni v komi, zlomljena  hrbtenica, 12 zlomljenih reber, počena jetra, obe pljučni krili polni krvi, zlomljena lopatica in ključnica, edem možganov, predrto levo oko. Vprašamo ga nekoliko provokativno …

Kaj ti je nesreča vzela in kaj dala?

Nisem se znova rodil, kot nekateri radi pravijo, moj rojstni datum je 1. september in tega ne dam (smeh), sem se pa veliko naučil - predvsem cenit življenje in sebe! (Nikita)

N: Vzela mi ni nič, samo dala. To je šola, vsi smo na svetu zato, da se učimo in učiti se imamo čas do zadnjega dneva. Vsi so me spraševali samo, če sem bil kaj zavarovan. Ljudje o življenju nimajo blage veze. Jaz sem imel srečo. Dva izmed tridesetih, ki smo bili takrat na oddelku za rehabilitacijo v Soči, sva shodila. Samo dva. Ostali so še vedno na vozičkih. Nisem se znova rodil, kot nekateri radi pravijo; moj rojstni datum je 1. september in tega ne dam (smeh), sem se pa veliko naučil - predvsem cenit življenje in sebe!

Takrat sem moral začet iz nule, znal sem samo govorit. Najprej sem se učil dihat. Na začetku sem lahko vdihnil le 0,3 dcl zraka, si predstavljaš, za en štamparle, pa sem bil pred tem športnik! V samo pol leta sem kapaciteto pljuč povečal na 4,7 litra. Počasi sem začel migat z rokami, nogami … Nekatere stvari se obnavljajo hitreje, druge počasneje, nekatere nikoli več.

Nikita pravi, da mu danes največ pomeni tisto, kar se mu je zgodilo po nesreči. Psi zagotovo. Bili so njegova terapija in kmalu za oba z Olgo postali glavna preokupacija.

N: Želel sem si imeti psa, ki bi ga imel za šolanje. Pred tem sem seveda imel par psov, mešancev; celo življenje mi delajo družbo. Potem smo šli s hčerko Nastjo po Dexy - rodovniško dolgodlako nemško ovčarko, pravzaprav je bila njena. Z Dexy sem se začel učiti “po šolsko” in spoznal, kaj vse ne smeš delat, če se hočeš s psom dobro razumet. Sicer sem z njo naredil izpite, hodil na tekme, ampak odnos s psico ni bil tisti pravi. Kriv sem bil seveda sam – pes nikoli! Začel sem delat po svoje in nič več “po šolsko”. Moj sistem in slogan: VSE JE NAGRADA! je zdaj poznan po celi Sloveniji. A vedel sem, da prevzgoja vzame čas, preveč časa, da bi z Dexy še v tekmovalnem smislu dosegla kaj vidnejšega. Sem tak, ko se v eno stvar zapičim, tisto hočem doseči in v to vložim celega sebe.

Dobro leto kasneje sem šel po belgijsko ovčarko Ayo. Bolan, z vročino sem se isti trenutek, ko sem videl oglas, peljal v Gornji Grad, ker si je nekdo premislil in je ni vzel.  Z Ayo nama je kasneje ratalo, vzgojil sem jo sam, brez nasvetov, pravil … Pravzaprav me je učila psica sama – pustil sem se ji učit ... Psi znajo vse, le razumet jih moraš! Poglobil sem se v pasjo psiho; do potankosti. Pes se ne zna pretvarjat, ne zna lagat, vedno vse pove po pravici. Prve mesece je Olga moje treninge snemala in sem jih potem analiziral. Vedel sem kaj zahteva tekmovalni program in vse sem jo želel naučit skozi igro. A ne le z nagrajevanjem, to nikamor ne prideš -  pač pa s pogojevanjem nagrade! S kriterijem sem bil prilagodljiv do te mere, da sem pri Ayi vzdrževal  željo po delu. Hvaležen sem ji za marsikaj …

Tekma je bila zame preizkus najine navezave,  saj so le malo težji pogoji, moteči dejavniki …  Tam ni dovoljeno nagrajevanje s hrano, zato sem jo naučil, da je nagrada na tekmi - nasmešek! Tega ti ne more nihče prepovedat (smeh). Sem baje edini v zgodovini svetovnih prvenstev, ki sem imel psico zaradi invalidnosti na svoji desni strani, saj na levo stran ne vidim.

In z Ayo sta bila resnično odlična na tekmovanjih v tako imenovanem IPO programu (sledenje, poslušnost, obramba). Vse potrebne  izpite sta opravljala kar na tekmah in praviloma hkrati še zmagovala. Postala sta državna prvaka šolanih psov 2008/2009, dobro leto kasneje še mednarodna prvaka v delu, kar je redek dosežek v SLO kinologiji. Že na njunem prvem svetovnem prvenstvu v Kočevju sta dosegla  odlično 43. mesto, na drugem, v Roudnicah na Češkem pa sta bila med 110-imi na svetu na 19.mestu, kar je bil izjemen uspeh. Svoje bogato znanje o psih Nikita in Olga delita na svojem blogu …

Pes ni del naše družine - ampak del NAŠEGA KRDELA! Prav je, da spoštujemo naravo tako kot je. Ljudje smo pač ljudje in psi so NIČ VEČ IN NIČ DRUGEGA KOT PSI, čeprav nam marsikdaj pomenijo celo več kot ljudje. Zato se jih moramo tudi potruditi razumeti kot pse in jih spoštovati kot pse. Ne kot ljudi, kot to marsikdo nevede ali zavedno počne, pes pa mu slej ko prej pokaže in dokaže, da je hvala bogu samo pes! Zato nam vsem tudi toliko pomeni, saj v svoji iskrenosti krepko prekaša človeka. (Nikita v zapisu na svojem blogu)

Aya je, žal, kmalu po kotitvi mladičev, pri svojih petih letih dobila epileptične napade, zaradi katerih je pozabila vse, kar sta se naučila. A Nikita jo je pričel učiti znova, prav tako kot se je moral učiti sam po svoji nesreči. Na tekmi v Puli sta ponovno zmagala in postala mednarodna prvaka v delu. A napadi so bili vse hujši … Aya že tri leta »počiva« na domači zelenici …

 

Trije od njenih mladičev so še vedno doma, enemu pa sta skrbno izbrala lastnika, ki ju še vedno redno obiskuje. A pasji prijatelji niso edina terapija, ki jo je bil Nikita deležen po okrevanju.

N: Najboljši si v tistem, kar potrebuješ za lastno terapijo. Zase. Leta 2010, 2011 sem pričel pisati poezijo.  Ljubezen … V vsaki od mojih pesmi se skriva del nje. Je to ljubezen do narave, ljubezen do otrok, do partnerja, ljubezen do živali ali življenja nasploh, pa je odvisno le od tega, koga si tisti hip želim objeti.  Ljubezen me je rešila, da sem se zbudil iz kome. 

Nikita nam podrobno opiše številne prizore, vizije, ki jih je doživel v času kome: 

N: Zdelo se mi je kot niz preizkušenj, ki jim ni in ni konca. Vse težje postajajo. Niti pri eni od njih ne smeš popustiti, izgubiti, se predati … Bilo bi zares.

Svoje pesmi je zbral v pesniški zbirki Pomladni izvir, ki so jo med drugimi komentirali tudi Ciril Zlobec, Saša Einsiedler in Goran Gluvić. Nikita svoje pesmi in življenjska spoznanja rad deli z drugimi. Najraje se na literarnih večerih s svojo poezijo druži s starostniki v domovih ostarelih, kjer jih s citrarko rad obišče in jim skrajša kako urico ter deli z njimi svoje izkušnje. V zahvalo pa prejme njihov dar, pogovor, dialog, saj so polni izkušenj in modrosti.

O Olgi ni na spletu najti čisto nič, kje se skrivaš?

O: Nisem za v javnost. Svojega računalnika doma sploh ne prižgem, razen ko se ukvarjam s fotografijami ali pogledam dve, tri stvari, ki me zanimajo.

In kaj te zanima?

O: Rada grem hodit, kolesarit, rada grem drsat, ampak tudi takrat gre Niki z mano. On ne drsa, vzame s sabo fotoaparat in …

N: Vedno sva skupaj, največkrat pa so z nama tudi psi, seveda tudi na morju, povsod … Če enega nekaj zanima, gre drugi zraven, spet po možnosti – s psi (smeh) … Tudi na tekmovanjih z Ayo. Jaz sem sicer tekmoval, ampak Olga je bila vedno zraven; če sem rabil kakšne priboljške, igračo, nadomestnega markerja … Ja, tudi obrambo mi markira Olga (z rokavom, obleko, bičem, revirji …), vse skozi igro – sem jo naučil, tudi njo (smeh) … Pri šolanju ne rabiva “zunanje” pomoči.

Torej podpiraš tri vogale, Olga?

O: Mislim, da včasih kar vse štiri (smeh).

Čigavo maslo pa je tole? (Pomignem proti polni mizi, na kateri je očitno domača prekmurska gibanica in orehova potica.)

O: Jaz sem pekla.  

N: Olga peče za vse moje literarne večere. Za te priložnosti napeče ogromno dobrot, da je tako kot na kakšni ohceti.

Nato ob čaju še malo pokramljamo o bolj ali manj pomembnih rečeh in življenjskih modrostih. Eno vsekakor moramo zapisati za konec.

N: Kdor išče moč, ta dejansko išče svoj notranji mir – močan je tisti, ki je v duši spokojen.

Irena Gantar, foto: Drevored, Olga in Nikita Xever, reisenadler.blogspot.com