Zakonca Cerar, par, ki se še drži za roke

Na predpraznično soboto smo se povabili na klepet k znanemu paru. Zdenka nam je postregla z vročim kakavom iz grosupeljskega mleka, svežega, izpod krave z bližnje kmetije. “Že vsa leta odkar smo v Grosuplju hodimo po domače mleko” pripomni. Pridruži se nam še Miro, ki je ravnokar pozajtrkoval in prebral jutranji časopis. Zdenka mu skrbno popravi gumbe na športni majici. “Da me ne bodo prijateljice sekirale, kakšnega sem spustila pred fotoaparat”, se pošali, Miru pa je seveda prav po moško vseeno. Ponosno nam pokažeta fotografije svojih treh otrok in se pohvalita s šestimi vnuki. Pogovor je zlahka stekel in dobri dve uri sta v sproščenem vzdušju minili kot bi mignil. In verjetno bi še kar sedeli in kramljali, če ju ne bi, tako kot vse upokojence, priganjal čas in obveznosti. 

Kako se prične običajen dan pri zakoncih Cerar?

Z: Jaz sem bolj zgodnja, običajno vstanem prva, pokonci sem okrog šestih.

M: Zdenka zjutraj vedno pospravi, pospravljeno mora biti po njenem okusu. Jaz raje vstanem kakšne pol ure kasneje.

Z: Rada pospravim, če je kaj ostalo od prejšnjega dne in velikokrat zjutraj do osmih že skuham kosilo. To mi je ostalo še iz časov, ko sem bila še v službi. Ko so otroci prišli domov, je moralo biti kuhano. Tako smo potem kosilo samo še dokončali. In to mi je ostalo še do danes. Tako imam potem čas, da se z vnuki igramo, kadar pridejo k nama.

Kakšna je zgodba, ki jo pripovedujeta svojim vnukom, o tem, kako sta se spoznala?

Takrat so bili ljudje idealisti in to je to, kar nam danes manjka.

M: To bolj ona pripoveduje (smeh). Vsak dan smo se videvali v telovadnici. To je bilo športno družabno življenje. Tam smo se učili življenja, trenirali drug drugega in si pomagali. Vsi smo si bili enaki, starejši, mlajši, ni bilo nikakršnih ločevanj v smislu reven, bogat, študent, profesor. Moral si biti priden, ni bilo goljufanja in ovinkarjenja. Radi smo to počeli in zato nam ni bilo težko veliko trenirati. Takrat so bili ljudje idealisti in to je to, kar nam danes manjka. Takrat se je samo po sebi razumelo, da si prostovoljno nekaj naredil in pomagal. To se je danes razblinilo.

Z: Ni bilo pomembno, kaj si bil po položaju ali starosti, tam si bil to, kar si znal. Znanje je bilo potrebno prenašati na mlajše. Tako smo se učili o življenju in ne samo o športu. Danes ni več toliko tega druženja, bolj gre za rezultate. Veliko so nam pomenila tudi potovanja na tekme. To je bilo resnično doživetje.

Torej je bila ljubezen na prvi pogled?

Z: Spoznala sva se v telovadnici. Ne bom rekla, da je bila ljubezen na prvi pogled, ker sva se že kar nekaj časa poznala. Vnelo se je kar naenkrat, na eni tekmi.

M: V telovadnici je nastalo kar nekaj parov.

Kdo je bil pobudnik?

Z: To so bili pa vedno fantje. Oprostite, ampak v naših časih so bili fantje lovci, me smo morale pa malo bežati (smeh). Bil je 13. maj, dan organov za notranje zadeve, in reprezentanti smo nastopili v Tacnu na njihovi proslavi. Ko smo se vračali, sva na avtobusu sedela skupaj in, ker sva stanovala v istem delu Ljubljane, potem še skupaj pešačila.

Menda sta eden tistih parov, ki se še vedno drži za roke. Drži?

M: Ja, tepeva se ne (smeh). Dolgo časa sva že skupaj. Zrasla sva skupaj v težkih časih, z veliko garanja in verjetno naju tudi to drži skupaj.

Z: Midva sva se vedno držala za roko ali pod roko in sva tega tako navajena, da tega pravzaprav ne opaziva. Zdaj mi mora dati roko, ker imam obrabo kolka (smeh) in še dobro, da sva tega navajena, ampak tega ni potrebno napisati.

Bomo, bomo.

M:To pa res ni nobena sramota, jaz imam oba nova umetna kolka. Sem pomlajen (smeh).

Kakšen je recept za takšno trdno zvezo?

Oprostite, ampak v naših časih so bili fantje lovci, me smo morale pa malo bežati (smeh).

Z: Skupno delo in skupne skrbi. Drugače se ljubezen obrusi. Če je imaš preveč in je vse preveč lahko, to kmalu ni več zanimivo. Moraš se boriti za stvari, da ostanejo zanimive.

M: Kadar smo se v družini sporekli, sem vedno jaz na koncu rekel: “Gremo delat!” in smo bili kmalu spet vsi prijatelji. Delo dejansko združuje.

Gotovo obstajajo kakšne drobne reči, ki vaju motijo pri partnerju?

M: Izhajal bi iz dejstva, da niti midva med sabo niti v družini nikoli nismo tekmovali, kdo je boljši, kdo je dal večji in kdo manjši prispevek, to nam ni prišlo niti na misel. Ravno zato me nič ne moti in mi je to tuje. Dobro ste vprašali, ampak se resnično ničesar pametnega ne spomnim.

Pa vi, Zdenka?

Z:  Tudi ne, če pa že, so to take malenkosti, ki sploh niso pomembne.

V kakšnem spominu imata svoje starše?

Z: Najini starši so živeli v najhujšem času, v pomanjkanju, delu, garali so. Bili so delavni in skromni. Moja mama je bila šivilja, oče pa natakar in sta se spoznala v mestu.

M: Moja mama je bila s Turjaka, imeli so znano kovačijo, njen oče je bil glavni kovač grofov Auerspergov. Oče je bil pa mornariški oficir.

Kakšna starša sta vidva?

M: O sebi v tem smislu nimam posebnega mnenja, upam da nisem bil prenaporen. Mislim, da je kdaj potrebna ostra beseda. To, kar delamo danes v šolah, ni prav, vse te pravice, ki jih imajo učenci. Zdaj hodim po šolah v okviru promocije fair-playa in ugotavljam, da ne bi bilo prav nobene škode, če bi koga kdaj potegnil za ušesa. Ne smeš ga niti grdo pogledati, pa ti že grozijo s tožbo.

Z: Ko zdaj pogledam nazaj, mislim, da smo se imeli tako lepo in take spomine imajo tudi najini otroci, ki te zgodbe zdaj pripovedujejo svojim otrokom. Seveda smo se tudi razhajali v mnenju, uh, včasih smo imeli debate in pogajanja tudi do poznih nočnih ur o tem, kdo ima prav in kdo ne. Saj veste, da so otroci vedno pametnejši od staršev (smeh). Pri nas smo imeli tako, mama je bila vedno za vse, ampak dobro se je vedelo, kdo je oče in on je imel zadnjo besedo. Še danes, ko so odrasli, naju kličejo mami in oči, tudi v javnosti. To nekaj pomeni, da jim ni nerodno reči teh “nežnih” besed v določeni starosti.

Kam gresta vedno skupaj in kam nikoli?

M: Nikoli pa tukaj kar odpade.

Z: Vedno greva skupaj … (razmišlja) Veste, čisto glede na priliko in čas.

Kaj pa na primer v trgovino? Saj veste, obstajajo možje, ki neradi hodijo v trgovine.

Z: Miro je te vrste, ampak gre vseeno v trgovino (smeh).

M: Moram reči, da nisem navdušen, ampak vsake toliko časa pač greš, pomeriš in odneseš.

Z: Kadar gre on v trgovino, je tako srčkan, takoj vem, da moram imeti takrat telefon pri sebi. “No, zdaj sem jaz pred polico, kjer piše …” Skratka, šoping ni njegova ljubezen. V Zlati niti so ga prodajalke zelo vesele, ker je, kot rečemo, “po JUS-u”. Gospod Cerar, hlače, aha, točno vedo, katero številko in tako hlače prinese domov. Ne hodi se “rihtat” po butikih. Je pravi moški, ker ni nečimrn.

 Se spominjata svojega prvega zaslužka?

Takrat je bil šport amaterski.

Z: Pripravljali smo se na svetovno prvenstvo in s kolegico sva bili reprezentantki v Ljubljani in sva dobili bone za kosilo pri Lovšinu. Ona je imela fanta in jaz sem imela fanta Mira in v gostilni smo se dogovorili, da si lahko kosilo razdelimo. Za dva bona smo potem hodili jest vsi štirje in v restavraciji so nas bili veseli in so nam rade volje dali več hrane. Tri dni smo tako hodili jest, vsi srečni, potem pa naju je nekdo zatožil in so nama bone vzeli.

Prvi pravi zaslužek pa je bila pripravniška plača, ki je bila 25.000 dinarjev in to je bil v naši družini, takrat sva imela že dva otroka, edini zaslužek. Miro je takrat še telovadil.

M: Razlika je bila med posameznimi športi. Kolektivni športi in atletika so bili v finančnem smislu bolj uveljavljeni. Za evropsko prvenstvo v Beogradu, na katerem smo bili, so oni dobivali kar dobre štipendije, mi pa nič. Jaz sem bil takrat že evropski prvak in naju s Tinetom Šrotom so vprašali, kako nama lahko pomagajo. Prosila sva za opremo, ki nama jo je primanjkovalo: dvoje hlačke, dvoje majic, nogavičk, copat … pa so nama pol črtali, vsakega samo po en kos. Gimnastika je še danes precej zapostavljena.

Z: Dvorane so še vedno obupne, še vedno iste, v katerih smo mi telovadili. Spomnim se svetovnega prvenstva v Ljubljani leta 1970, ko so prišli sotekmovalci s celega sveta, svetovno znana imena. Miro jih je povabil k sebi domov, takrat smo živeli še v Ljubljani, skupaj s starši, v majhnem stanovanju v bloku z malo kuhinjo in mizo. Prišli so in smo jih “stlačili” za mizo, pogovarjamo se in nekdo je vprašal: “Miro, daj povej, kje imaš ti zares svojo hišo, kje telovadiš?” Niso nam verjeli, mislili so, da smo naredili za njih teater, češ, da živi tukaj.

M: Pomagala sva si šele z nagrado Avnoj, ki sem jo dobil kot prvi športnik. Nagrada je bila finančna, denar sva vezala in ga kasneje uporabila, da sva lahko pričela graditi.

Zakaj sta izbrala Grosuplje?

Z: Jaz sem imela kot tožilka razpravo v Grosupljem in moj nasprotnik je bil Peter Čeferin. Med pavzo sva se pogovarjala in me je povabil, da sem šla pogledat parcele, ki so bile naprodaj, direktno z razprave.

M: To so bile najcenejše parcele v okolici Ljubljane, kaj več finančno nisva zmogla. Začela sva graditi hišo na Barju, obupala, vse skupaj prodala in kupila parcelo in kasneje montažno hišo tukaj.

Z: Začudila sem se, da je bil Miro takoj za to, da mu grem pokazat te parcele, ker sva bila sicer Ljubljančana.

M: Bila sva mestna človeka, ampak jaz sem zrasel gor na deželi.

Kaj so prednosti Grosuplja?

Z: Čudovita narava, stvari, ki jih potrebuješ, so vse dosegljive praktično peš. Blizu je tudi Ljubljana, če kaj potrebuješ. Naši otroci so se vozili v šolo z vlakom in avtobusom in to sploh ni slabo. Vozači so ponavadi zelo pridni otroci. Zvečer smo vedeli, kdaj gre zadnji vlak in avtobus in so bili lepo doma.

M: Mi smo imeli vozače tudi pri telovadbi. To so bili pridni študentje.

Kaj je zamujena priložnost Grosuplja?

M: Naj pove občinska svetnica (smeh).

Z: Moram reči, da se je veliko naredilo, ampak po segmentih in mnogo počasneje, kot je naraščalo prebivalstvo. To ujeti je težko! Izboljšalo pa se je to, da vsi skrbijo za izgled svojih hiš in okolice, tukaj je Grosuplje naredilo velik napredek, zato je lepo. Imamo krasne prometne zveze, vse trgovine, zdravnika, imamo vso infrastrukturo. Želim si, da bi Grosuplje dobilo eno lepo središče. Mislim, da je glede tega že narejen načrt.

Znani ste po angažiranju glede romske problematike. Se tukaj kaj premika?

Z: Ja, se premika. Čutim, da je sprejeta teza naše komisije za romsko problematiko, da se romska naselja uredijo, se vpelje parcelacija zemlje, se poskrbi za legalizacijo obstoječih romskih naselij, predvsem pa se uredi tudi kanalizacija in dostop do posameznih stanovalcev. Izboljšala se je že higiena in tudi skrb za okolje. Na tem področju moramo še vztrajati in velik uspeh občine Grosuplje je, da je lansko leto dobila sredstva od države in asfaltirala cesto skozi romsko naselje Smrekec. Načrtov je še precej, tudi romski člani komisije so zavzeti pri reševanju te problematike in prvič v zgodovini so romska naselja (Oaza, Smrekec 1 in 2 ter »Mlačevo«) dobila svoje mesto v občinskem prostorskem načrtu. Tako bomo lahko višje standarde zahtevali tudi od Romov.

M: Jaz razumem ljudi, ki so zaradi njih ogorčeni. Dejansko je problem, kakšno škodo naredijo in kako se obnašajo. Tudi jaz glede tega nisem strpen.

Z: To jezi tudi mene, to je res. Vendar pa nadzorne službe v Grosupljem povečujejo svoje aktivnosti in tako se bodo nepravilnosti razkrile ter bodo sčasoma tudi odpravljene. Policija, inšpekcije in druge upravne službe so povečale nadzor. Sodelujejo z Društvom Romov, kjer je duša delovanja in povezovanja Lili Zupančič, aktivistka Društva Romov. Osebno imam pričakovanje, da se bodo tu razmere izboljšale.

V knjigi Znameniti Slovenci je pod vašim imenom, Miro, v naslovu zapisano pravnik, celoten sestavek pa se z izjemo enega samega stavka nanaša na vašo gimnastično kariero. Kaj bi poleg svojega imena pripisali vi?

M: Kar v redu je, da piše, da sem pravnik. Svoj poklic sem rad opravljal in šel v advokaturo z idealizmom. Ugotovil sem, da je v življenju malo drugače, da vsak pač vidi svojo pravico iz svojega zornega kota. Velik del življenja je bil posvečen temu, veliko sem se nagaral. Takrat sem se ukvarjal z več področji, danes je to vse bolj specializirano.

Ko sem se upokojil, sem pravo popolnoma črtal, zame je bilo to eno obdobje in zdaj je tega konec. Tudi v šport se dolgo po tem, ko sem zaključil tekmovalno kariero, nisem želel vključiti, čeprav sem dobival pobude. Vse zveze s športnega področja mi pri odvetništvu niso takrat prav nič pomagale. Začel sem spet iz “nule” kot pri telovadbi. Takrat je bil šport amaterski. Res pa je, da sem dobil vsa moralna priznanja. Skozi leta sem potem prevzel posamezne športne aktivnosti, danes delam na področju “fairplaya” in po malem ves čas migam. Z veseljem.

Z: Midva sva vedno mislila, da morava vse sama. Danes, ko gledam nazaj, si mislim, da bi verjetno dobila podporo, če bi zaprosila, ampak midva sva bila naučena, da morava vse sama. To sva učila tudi svoje otroke, zato imajo delovne navade.

Miro, 30 medalj z največjih tekmovanj, 9-krat najboljši športnik Jugoslavije, nagrada AVNOJ, Bloudkova nagrada, uspešno pravno podjetje … Kaj pa smatrate za svoj največji uspeh?

M: Težko bi se opredelil. Dobil sem res visoka priznanja, tudi v svetovnem merilu. Tudi, kar se tiče medalj s tekmovanj, bi se težko odločil le za eno. Največji uspeh pa ima dve plati. Ena je ta, da sem se na športnem področju povzpel tako visoko ob tem, da sem vzporedno dokončal pravno fakulteto. Ob vsem tem pa sem prišel do sijajne družine.

Z: To je res osebni uspeh, ki ga nima vsak.

M: Tudi Zdenka je bila telovadka in po zaključeni karieri je imela možnosti, da bi prišla na vidnejše položaje, kamor so jo vabili, pa se za to ni odločila, ker so ji bili otroci in družina na prvem mestu. Mesto generalne tožilke in ostali uspehi, to je prišlo kasneje, ko so bili otroci že odrasli in skoraj samostojni. Kar se tiče uspeha, pa me užalostijo stvari, kot to, da so nam, enajst nas je, ukinili del pokojnine, ki je bil kot priznanje za posebne dosežke in promocijo Slovenije. V tujini so se zgrozili, ko so to slišali. S tem se kaže odnos Slovenije do nas.

Z: Miro, če dovoliš, bi, kar se tega tiče, dodala tole: 12 let je bil Miro Cerar v svetu vrhunske gimnastike. Nikoli ni bil, primeroma, dvajseti, vedno prvi, drugi, tretji …, vedno na vrhu. Ko danes pomislim, se mi zdi to nemogoče. Vendar tu ne gre za denar, pač pa za načelnost. Koliko si v tej državi potem vreden, spoštovan?

Tudi pri vas, Zdenka, je podobno: najprej športnica, trenerka in sodnica, pravnica,  prva ženska na mestu generalne državne tožilke, ministrica za pravosodje, politične vode  …? Kaj bi pripisali vi?

Z: Predvsem bi povedala, da je potrebno mojo funkcijo generalne državne tožilke in ministrice ločiti od politike, saj takrat nisem bila v politiki. Vanjo sem vstopila potem, ko sem s to službo nehala. Kot generalna tožilka sem bila uspešna, saj so se v času mojega mandata od 1999 do 2004  po nas zgledovali tudi v svetu. Leta 2004 sem bila predvidena za predsednico svetovnega združenja državnih tožilcev, vendar sem se odločila, da grem na ministrsko mesto, ker smo bili tik pred vstopom v EU in smo morali uskladiti zakonodajo. Jaz sem bila takrat zagotovo najbolj utečena v tem poslu. V času mojega vodenja tožilstva smo se borili za samostojnost tožilstva izven politike. Pri tem smo zelo uspeli, zato smo bili vzoren primer in so nas kopirali tudi v tujini. Danes pa je tožilstvo “pod policijo”, to pa je katastrofa.

Oba sta pravnika, torej vas preprosto moramo vprašati: Ali smo v pravni državi?

M: Preprosti ljudje upravičeno trdijo, da nismo. Seveda smo v pravni državi, ni pa vse urejeno tako, kot je treba. Ta poplava zakonov je pretirana, to ugotavljajo tudi v drugih državah. Manjka neka preprosta, zdrava kmečka logika.

Vsaka velika svinjarija ni kaznivo dejanje.

Z: Imamo kar dobro zakonodajo na marsikaterem področju, je pa ne izvajamo in če je ne, nima smisla. Napačna je predstava, da samo pravnomočna obsodba pomeni obsodbo nečesa nepravilnega. To je daleč od resnice. Pravo ne more rešiti vseh nepravilnosti. Kakšna stvar je zelo grda, pa ni kaznivo dejanje. Če oče zapusti družino z otroki in ga ta ne zanima več, je to zelo grdo, je to, rečeno po domače, “velika svinjarija”, ni pa kaznivo dejanje. To mojo misel namenoma napačno citirajo in uporabljajo moji “nasprotniki” in vendar je resnica, kajti kaznivo dejanje ima znake, določene v zakonu, kar je izven tega, pa je podvrženo moralni in etični presoji. Pravo je ultima ratio. Sodišče je zadnja možnost in ne prva. Mi smo jo postavili na prvo mesto, kjer pa ne more učinkovati.

M: Vedno me je najbolj bolelo to, da tožbe padajo na procesnih predpostavkah. Tisti, ki je kriv, nekaj mora dobiti, danes pa največje barabe ne dobijo nič. Formalizem  je prevladal nad materialno resnico.

Z: Danes materialna resnica ni več dovolj pomembna. Včasih smo si pravniki pripovedovali tisti vic: Tožilec je obtožil nekoga, da je ukradel uro, odvetnik ga je zagovarjal, da ni. Na koncu ga je sodnik oprostil zaradi pomanjkanja dokazov in vprašal obdolženega: “Ste razumeli?”. Obdolženec pa je odvrnil: “Sem razumel, ampak ne vem, ali naj uro zdaj vrnem ali obdržim?”

Zdenka vidno prizadeta spregovori tudi o izkušnji z novinarji izpred nekaj dni …

Ravno zdaj je bil v Financah o mojem delu generalne državne tožilke grd članek, poln netočnosti in izmišljotin, kar se da preveriti v letnih poročilih tožilstva v mojem mandatu. Meni se pripisuje kar vse v obdobju po osamosvojitvi do sedaj, čeprav je bil v času takoimenovanega “lastninjenja”  osem let generalni državni tožilec Anton Drobnič, za menoj pa Barbara Brezigar. Danes lahko vsak reče in napiše, kar hoče. Mnogi novinarji nimajo več spoštovanja do ljudi.

Verjetno ljudje že poznajo vajino zgodbo o sreči, ki sta jo imela, ko sta se izognila letalski nesreči na Korziki leta 81, vendar je zgodba tako neverjetna, da ne moremo mimo nje niti mi. Kaj mislita, da se vama je takrat zgodilo? Verjameta v naključja, usodo?

Danes, ko sem starejša, pa nekako verjamem, da so izven nas neke silnice, energije, ki nas usmerjajo.

Z: Takrat se nam je zdela to res neverjetna sreča. Preprosto nismo mogli verjeti, da se nam je to zgodilo. Danes, ko sem starejša, pa nekako verjamem, da so izven nas neke silnice, energije, ki nas usmerjajo. Koliko naključij se je takrat zgodilo. Vesna, najmlajša hči, je večer pred najinim odhodom zbolela, jaz pa imam otroke tako rada, da je nisem mogla pustiti bolne doma. Mirotu pa se tako ali tako ne ljubi na takšne stvari, ker je ogromno potoval. Vse to se je seštelo in takrat ni bilo nobene dileme o tem, da sva ostala doma.

M: Tu se lahko zahvalimo Zdenki, ki je od nekdaj imela poseben smisel za otroke. Tudi takrat bi Vesno lahko pustila doma starim staršem, pa za to ni imela srca. Midva takrat že leta in leta nisva nikamor šla skupaj in prijatelj mi je predlagal ta izlet. Karti sem kupil tri dni pred tem, bila sva ena redkih, ki sva jih kupila, veliko drugih je dobilo podarjene. Ko sem zjutraj pred odhodom telefoniral  naši  turistični vodički, ki je prav tako izgubila življenje v nesreči, mi je predlagala, naj namesto naju potujeta najina starejša otroka, a sem rekel, da je prepozno in smo na srečo vsi ostali doma.

Z: Če zdaj gledam še nadaljnji razplet dogodkov, je bilo marsikaj usodno povezano. Vesna se je veliko kasneje navezala in postala par ravno z Anžetom, ki je v tej nesreči izgubil svoje starše, ne da bi vedela za to. Kasneje sem ugotovila tudi to, da sem bila z Anžetovim dedkom skupaj v pisarni na ministrstvu za finance. Kako je to mogoče, da je okrog tega toliko naključij?

Ali človek po taki izkušnji kaj spremeni, začne živeti in razmišljati drugače?

M: Jaz sem bil takrat odvetnik, imel sem cel kup rokov, bila sva “zapufana” … Po tem mi je bilo kakšen mesec vse to nepomembno. Vendar te kasneje življenje spet posesa v ustaljene skrbi.

Koliko se vas bo zbralo na božični večerji?

M: Naša ima pravo menzo (smeh). Jaz se kar zgrozim, ker je bolna in težko hodi, vendar kar vztraja.

Z: Vsak božični večer se zberemo vsi, ki se moremo. Naš najstarejši vnuk bo vodil Activity, malo bomo zapeli, igrali tombolo. Tudi hčerki že navajam, da vzdržujeta družino skupaj, ko mene enkrat ne bo. Zdaj že imamo svoj “babji žur”, kar pomeni, da gremo v kino, obe moji hčeri, moja nečakinja in najstarejša vnukinja. Moški pa takrat čuvajo otroke.

M: Če ne bi bilo Zdenke, ne bi bilo niti rojstnih dni niti drugih praznovanj. Ona poskrbi, da se vsi zberemo. Jaz na koncu vedno priznam, da ima prav, da daje poudarek na te stvari.

Pravijo, da geni “preskočijo” generacijo. Prepoznavata kaj svojega pri vnukih?

Z: Težko koga izvzamem, ampak vsi so športniki:  Uroš – kikboks, Maša – ples, Eva – košarka, Miha – nogomet, triletna Neža pa že telovadi pri cicibanih v Narodnem domu, leto in pol stara Lučka pa itak prepleza vse.

Na kaj bosta nazdravila na silvestrovo?

Z: Na silvestrovo sva velikokrat sama. Kaj pa vem. Na zdravje.

M: Jaz se moram že prav potruditi, da zdržim in ne zadremam (smeh).

 

Irena Gantar, Andrej Brezec, foto: Drevored