Tomaž Rigler, prvi mož komunale

 

Sprejel naju je  v svoji prijetni pisarni, tajnica Andreja nam je postregla z jutranjo kavico in čajem. Nihče od nas si ni predstavljal, da bo naš pogovor tako dolgo trajal. Na intervju sva prišla »oborožena« s polnim listom vprašanj in podvprašanj, kar pa ga ni zmedlo in je s potrpežljivostjo ter natančnostjo odgovarjal na kompleksna vprašanja. Vidi se, da je svoji funkciji popolnoma predan in zelo dobro informiran, saj nam je vse podatke posredoval »iz glave«. Tomaž Rigler je direktor Javnega komunalnega podjetja Grosuplje od leta 2006. Po izobrazbi je inženir gradbeništva, v podjetju je zaposlen že 28 let.  V preteklosti je šel skozi vse faze, od delovodje, vodje gradbišč, vodje sektorja za vode in energetiko.

Kar težko se je bilo dogovoriti za termin intervjuja z vami. Verjetno ste precej obremenjeni. Kako se začne vaš delovni dan in koliko časa traja?
Zjutraj sem rad zgoden, da doživim ta jutranji utrip, ko se ekipe odpravljajo na teren. S svojimi vodji  se  pogovorim o težavah in o vseh dogodkih, ki se beležijo. Teh je precej, saj delujemo tako rekoč non-stop. Na podlagi teh zabeležk se zjutraj dela dnevni plan. No, potem se glede na to, da delujemo na področju treh občin, kjer je veliko sestankov, srečanj, komisij in usklajevanj, dan večkrat podaljša tudi v noč.
JKP Grosuplje je v solastništvu treh občin. V kakšnem razmerju? Koliko zaposlenih imate trenutno? Kakšni so poslovni rezultati oziroma koliko se pozna recesija zadnjih let?
JKP Grosuplje je v lasti treh občin, odstotek lastništva je vezan na odstotek vrednosti javne infrastrukture, ki jo upravljamo. 49% je v lasti Občine Grosuplje, 41% Občine Ivančna Gorica in 10% Dobrepolje. Zaposlenih imamo 90 delavcev. Recesija na nas najbolj vpliva na dveh segmentih. Prvi je ta, da so na osnovnih komunalnih dejavnostih cene že nekaj let zamrznjene, ne glede na stalno poviševanje stroškov. Zadnjo zamrznitev je vlada sprejela februarja za nadaljnjih šest mesecev. Druga težava pa je plačilna nedisciplina, ki se še posebej odraža letos, tako da je situacija že dokaj kritična in temu primerno smo zelo okrepili službo za izterjave in izvršbe.
Vaše poslovanje je precej široko in kompleksno. Na katerem področju zaznavate največji napredek in kje največje ovire?

jaz ga imenujem kar«sistem totalnega ločevanja« na izvoru

Mi izvajamo obvezne lokalne javne službe varstva okolja. Osnovna dejavnost je oskrba s pitno vodo, poleg nje pa izvajamo tudi službe ravnanja z odpadki,odvajanja in čiščenja odpadne in padavinske vode, energetskih storitev, izvajamo še izbirne javne službe kot so vzdrževanje in zimska služba na ulicah, vzdrževanje zelenic in parkov ter pokopališka dejavnost. Poleg tega imamo še nekaj stranskih , ki so seveda vezane na glavne dejavnosti in tukaj bi izpostavil geodetsko službo, ki za vse tri občine vodi tudi kataster javne infrastrukture. Največji napredek bi lahko poudaril na področju ločenega zbiranja odpadkov , kjer računamo, da bomo letos veliko večino območja treh občin s skoraj 40.000 prebivalci opremili s sistemom, jaz ga imenujem kar«sistem totalnega ločevanja« na izvoru. Tako, da bo lahko vsak uporabnik ločeval odpadke pri sebi. To si nekako štejem kot največji dosežek. Mogoče pri pitnih vodah to, da smo odstotek negativnih vzorcev zmanjšali res na minimum, tako da imamo zelo čisto vodo. Glede odpadnih voda pa je v teku velik evropski projekt in če bomo skupaj z Občinama Grosuplje in Ivančna Gorica uspeli s svojo vlogo, bo na razpolago precej sredstev za obnovo kanalov in čistilnih naprav v Grosupljem in Ivančni Gorici, ki sta tega zelo potrebni.
Kakšne so najpogostejše pripombe in pritožbe uporabnikov vaših storitev? S pohvalami smo občani verjetno bolj skopi?
Ne, tudi kakšne pohvale pridejo. Največ pripomb je na cene storitev, predvsem pri ogrevanju, kjer se cene zaradi stalnega draženja energentov ves čas dvigujejo. Te zneske uporabniki čedalje težje plačujejo, predvsem v mrzlih mesecih. Večje težave pri kvaliteti samih storitev smo z avtomatizacijo in procesnim vodenjem zelo zmanjšali. Kar nekaj slabe volje je zaradi centralne čistilne naprave, ki je premajhna in je za 70% preobremenjena ter preslabo očisti vode, ki se stekajo v Krajinski park Radensko polje. Računam pa, da bo to s kohezijskim projektom rešeno.
Špaja dolina – vaša nočna mora ali kakšen je vaš komentar zapleta? Če odlagališče dobi podaljšano dovoljenje za obratovanje, za koliko časa še zadostujejo kapacitete?
Špaja dolina je nočna mora v toliko, kolikor je nočna mora po celi Sloveniji. Tukaj gre namreč za sistemska nerešena vprašanja, ki se dotikajo več kot pol slovenskih odlagališč. Z vstopom v Evropsko unijo smo se zavezali visokim zahtevam in standardom pri ravnanju z odpadki. Tudi rokovno, jih pa zaradi izredno dragih standardov ne moremo v celoti udejanjiti. Zaradi tega so težave velike, tako imenovana IPPC direktiva zahteva prilagoditev teh odlagališč do določenih rokov. Težava je v tem, da je ta tehnologija pri nas precej neznana in zelo draga. Ker je draga, zahteva regionalno združevanje in ker pri nas ni pokrajin, smo kar nekaj let izgubili na neuspešnem lokalnem združevanju v neke vrste smetarske regije.
Država je to prepustila občanom in v našem primeru je bila najprej ustanovljena grosupeljsko – ribniško – kočevska naveza, ki je v začetku odlično kazala, kasneje pa je bilo sporočeno, da je ta združba premajhna in da jo je potrebno razširiti na večje območje. Tako smo potem z okrog 65.000 prebivalcev prešli na 160.000, vključujoč še kraško – notranjsko in trebanjsko območje. Pri tem neuspešnem združevanju so se izgubila še dodatna leta. Tako je tudi ta želja in interes o združevanju ter uporabi evropskih sredstev dokončno propadla. Zdaj smo tam, kjer smo, zadeva je na Upravnem sodišču, mi smo vložili tožbo zoper državo, oziroma ARSO, ki vodi postopke izdaje okoljevarstvenih dovoljenj in čakamo, kaj bo. Medtem se pripravljamo, da bomo vložili novo vlogo, ker je tudi država sprevidela, da tako ne gre naprej in da ni alternativnih rešitev. Z lanskim letom je z novo uredbo bistveno omilila te težke zahteve in pogoje.

… zadeva je na Upravnem sodišču, …

Glede kapacitete je tako, da se količina mešanih odpadkov zaradi »totalnega ločevanja« konstantno zmanjšuje in smo s 13.000 ton prišli na trenutnih 8.000 ton. Po optimističnem scenariju bi lahko prišli na 5.000 – 6.000 ton letno, kar bistveno podaljšuje odlaganje. Drug kriterij je tudi število uporabnikov, trenutno pokrivamo približno 55.000 prebivalcev. Tretja neznanka je, koliko faz nadgradnje bomo aktivirali. Naslednja, II faza, ki smiselno sledi dosedanji zapolnjeni I fazi, bo pomenila še nadaljnjih 20 let, ko bosta vključeni še III. in IV. faza, bo to pomenilo še nadaljnjih 50 let. Seveda pa je vprašanje, ali bo lahko teh 55.000 prebivalcev financiralo drago tehnologijo, tako da bo smiselno povečati obseg regije. Tukaj se pojavijo problemi obremenjevanja okolja, logistika, uporaba cest in konec koncev tudi neka zaveza, ki je bila dana okoliškim sredinam, da se bo odlagalo samo s tega območja oziroma iz še obvladljivih sredin. Sem optimist: dokler bo ta center, ki dobro dela, tudi ekološko sprejemljiv in dokler ni drugih alternativ, … Saj, najlažje je odlagališče zapreti, … Vendar, kam bomo z odpadki? Moram reči, da se država trudi – tudi nova oblast, da se zadeve uredijo in da bi se zakonodaja nekoliko omilila, ker so zahteve res stroge.
Kako pridni smo občani Grosuplja pri ločevanju odpadkov?

Velika večina lepo ločuje in je dobro sprejela sistem

Tukaj vse pohvale občanom. Velika večina lepo ločuje in je dobro sprejela sistem. Tudi prebiralne in sejalne analize v centru za ločevanje ne prikazujejo večjih težav. Potrebno bo še ozaveščanje, opominjanje in v skrajnem kaznovanje tistih, ki ne sodelujejo. Bo pa za to potrebno v letošnjem letu sprejeti dopolnitev odloka, ki bo v poleg drugih, nujnih sistemskih prilagoditev v skrajnih primerih omogočal sankcije zoper osebe, ki ne ločujejo odpadkov.
Kdaj lahko pričakujemo plačevanje odvoza odpadkov po dejansko ustvarjeni količini na gospodinjstvo? Bo istočasno tudi sankcioniranje neločevanja?
O sankcioniranju smo že dejali, da bo to možno, ko bo sprejet odlok. Predhodno bo potrebno ozaveščati in opozarjati, kar je moje trdno stališče. Kar se tiče plačila po dejansko odvzeti količini, je manjši problem, ker država še ni sprejela nove zakonodaje, ki bo osnova za tovrstni pristop. Čakamo še kar nekaj uredb o ravnanju z odpadki. Spremljamo različne koncepte in sisteme tudi po Evropi, kjer so izkušnje take: ko so začeli tehtati odpadke, se je zmanjšala oddaja le-teh in se je povečalo število divjih odlagališč. Tu gre za komponento zavesti. Druga možnost je, da bi se vsa stehtana masa na tehtnici v Špaji dolini nazaj obračunavala ali po številu oseb ali po velikosti zabojnika. Tukaj čakamo državno uredbo, ki bo uzakonila nek model.
Iz česa, mislite, izhaja stereotip ,češ, da na koncu vsi ločeni odpadki pristanejo na istem kupu?
(smeh) Ja, poglejte, saj lansko leto v jeseni se je dejansko začela ta agonija predvsem z ločeno zbrano embalažo. V krogu ravnanja z odpadki smo: ljudje, ki ločujejo, potem javne službe, ki organizirajo zbiranje in prevoz ter oddajo državnim shemam. Te so dolžne brezplačno prevzemati odpadno embalažo in jo predati naprej predelovalcem. Krog se zaključi, ko se to predela in gre spet k izvoru. No, lansko leto je ta shema tako skoraj razpadla. Ljudje so ločevali, ta delež se je v zadnjem času zelo povečal, mi smo zbirali, državne sheme pa niso bile pripravljene na tako velik obseg in so konec lanskega leta enostavno prenehale z zbiranjem. Odpadki so se kopičili po centrih oziroma kar po dvoriščih komunal, ker so državne sheme zatajile. Konec leta je bilo po nekaterih ocenah 10.000 ton take odpadne embalaže. Pri nas teh težav nismo imeli in z vso odgovornostjo zatrdim, da se vse kar se ločeno zbere, tudi ločeno odda. Od vseh vrst embalaže, nevarnih odpadkov, stekla, medicinske opreme, električne in elektronske opreme, odpadnih nagrobnih sveč itd. Organske odpadke kompostiramo in jih kasneje uporabimo za prekrivanje odlagališča.
Kako je s problematiko kraje papirnih odpadkov iz komunalnih otokov in o kakšnih količinah, odstotkih ter vrednostih govorimo?

Je pa to vseslovenski problem in še nihče ga ni uspel rešiti.

Ja, s tem so težave. Pojavljajo se organizirane združbe, ki vlamljajo v zabojnike na zbiralnicah, ven jemljejo boljši papir, kartone puščajo, vse razmečejo in nemalokrat prevračajo zabojnike. Ljudje se glede tega veliko obračajo na nas. Je pa to vseslovenski problem in še nihče ga ni uspel rešiti. Problem je, ker smo ob prihodek za zbran papir, kar na koncu tudi vpliva na ceno storitve, in ob deleže, ki jih moramo po predpisih izločiti pred odlaganjem mešanih odpadkov. Problem je pereč, vendar se ga država sistemsko še ni lotila. Policija se aktivira v mejah svojih pristojnosti in možnosti. Občinski inšpekcijski organi in redarstvo še niso popolnoma v delovanju. Jaz menim, da gre tukaj za kazniva dejanja kraje, kjer bi morali biti vključeni organi pregona.
Kakšno vodo pijemo Grosupeljčani in kako gospodarimo z njo? Kakšen je režim kontrole pitne vode?
Grosupeljčani pijemo dobro vodo. Veliko večino je zajamemo na dolomitnih kamninah, kjer je tveganje za onesnaženje bistveno manjše kot na krasu. V Grosupljem in Ivančni Gorici je zanimivo to, da je vse, kar je severno od avtoceste, dolomit, južno pa kras. Ta prelomnica je nekako do Novega mesta in vsi naši glavni viri so severno od avtoceste. Vsi ti viri so iz globokih vrtin, ki zagotavljajo tako glede količin kot kakovosti konstantne rezultate. Južno imamo nekaj zajetij, kjer je problem s kakovostjo, problem z velikimi nihanji, ker so kraški viri zelo občutljivi na padavine. Ko so padavine, hipoma rastejo in so kalni, tudi stopnja zaščite je težavnejša, ker gre za velika območja. Na splošno lahko rečem, da se kljub temu, da je Slovenija zelo vodnata dežela, količina vode zelo, zelo zmanjšuje. Še posebej v zadnjem letu opažamo izrazit padec podtalnice in usihanje naravnih virov zajetij. Pri porabi beležimo odstotek rasti na leto.

Grosupeljčani pijemo dobro vodo.

Smo nekako v povprečju in tukaj ni večjih težav. Drugi moment pa je stanje infrastrukture in vodne izgube. Izgub je 27% in z zadovoljstvom moram povedati, da smo pod državnim povprečjem, ki se giblje med 30% in 40%. Evropsko povprečje je pod 25%. Takšno razmeroma dobro stanje je rezultat intenzivnih vlaganj v obnovo cevi v preteklih letih. Seveda državi plačujemo vso načrpano vodo na viru. Skratka, vode bo letos v Sloveniji več ali manj primanjkovalo in tukaj apeliram na prebivalce, da se varčuje z vodo. Tudi mi bomo dali absolutno prednost odkrivanju in odpravljanju okvar na vodovodnem omrežju.
Koliko azbestnih vodovodnih cevi še imamo v občini in kako kaže z zamenjavo le-teh?
Odstotek teh cevi je trenutno pod 10%. Vsako leto se zmanjšuje, pa vendarle je še kar precej teh azbestnih cevi, ki so, bi rekel, same po sebi dokaj dobre cevi. Na teh ceveh beležimo malo izgub. Azbest je naravni material in problem je, v kakšnem stanju je in kdaj je bil izdelan. Cevi, izdelane po letu 1962 po sistemu avoklaviranja, zdravstveno niso sporne. Sporne so starejše, precej smo jih že zamenjali in tudi v bodoče bo to ena izmed prioritet. Je pa prednost v tem,da so naše vode, ker so iz dolomitnih plasti, dokaj trde (imajo 18 nemških trdotnih stopinj) in s tem pride do izrazite kalcinacije ter oblog znotraj cevi, ki tvorijo nekakšno zaščito. Tu ne vidim neke večje izpostavljenosti glede zdravja. Azbest je bolj sporen pri vdihavanju, kjer v pljučih povzroča azbestozo. Pri prebavnem traktu pa ne poznam primera, da bi prišlo do te bolezni iz pitne vode.
Centralna čistilna naprava. V javnosti se pojavlja veliko dvomov o njeni učinkovitosti. Kje smo na tem področju?
Učinkovitost naprave je glede na preobremenjenost še kar dobra. Beležimo med 80% in 90% stopnjo očiščenosti. Seveda pa to niso odstotki, ki ustrezajo današnjim standardom. Imamo mehansko in biološko stopnjo čiščenja, nimamo pa kemične, ki bi pobrala hranila iz te vode, dušik in fosfor. Zato predvidevamo zgraditi še tretjo stopnjo, ki bi obarjala ta hranila, da dejansko onemogočimo evtrofikacijo vodotokov. Sedaj prihaja do pojava bujne rasti alg, ki pobirajo kisik iz vode in v tej vodi potem ni življa. Ob močnih nalivih in poplavah naprava hidravlično ne zdrži. Omrežje, ki je zgrajeno, nima vseh potrebnih lovilnih bazenov, tako imenovanih pretočnih bazenov, ki morajo zadržati prvi val. Kohezijski projekt, ki sem ga že omenil, prinaša tudi tri take lovilne bazene. Dva na grosupeljskem sistemu in enega na šmarskem.
V mestu imamo dve kotlovnici za daljinsko ogrevanje. Kako izkoriščeni sta in kako poteka rast vročevodnega sistema? Obe delujeta na kurilno olje. Ali se kaj razmišlja, če je sploh možno, o spremembi energentov?
Ta sistem daljinskega ogrevanja se izgrajuje že od leta 1986 iz centralne kotlovnice na Ljubljanski cesti. Sega severno do hotela Kongo in zahodno do nove občinske stavbe. Cevovod je dimenzioniran tako, da se v bodočnosti lahko poveže s kotlovnico Sončni dvori. Načrtuje se, da bo osnovno proizvodnjo toplote prevzela načrtovana nova kotlovnica v gospodarski coni jug. Do takrat delujeta vsaka zase, centralna kotlovnica proizvaja samo toploto, druga pa tudi sanitarno toplo vodo. Zaenkrat je gorivo ekstra lahko kurilno olje, ki pa je izredno drago. Zato je občina pristopila k lokalnemu energetskemu konceptu, ki naj bi dal odgovor, kako naprej z energetiko. Nekako je aktualno tudi razmišljanje o zemeljskem plinu, ki je ta trenutek cenejši in prisotna je ideja, da bi v Grosuplje pripeljali tudi zemeljski plin. S tem bi lahko tudi že obstoječi kotlarni preusmerili na cenejši energent. V tem primeru se računa na prihranek nekje okoli 20% – 30% in zmanjšali bi tudi emisije CO2. Ideje so bile tudi o biomasi, ki je ta trenutek najcenejša, vendar trg z biomaso v Sloveniji še nekako ni zaživel. Glede izkoriščenosti centralne toplarne je tako, da so trije kotli v uporabi, ostaja četrti, ki je alternativa za biomaso ali zemeljski plin. Tukaj je še nekaj rezerve, medtem, ko tista v Sončnih dvorih, ki je mobilna, čaka na pripojitev v centralni sistem.
Zima se počasi zaključuje. Znano je, da soljenje zelo škoduje tlom in podtalnicam. Kakšne so tu alternative?
To je težava, ki se nam vleče že vrsto let, pa vendarle ni odgovora nanjo. Ko vzdržujemo ceste, je vse podrejeno varnosti udeležencev v prometu. Naša odgovornost, tudi odškodninska, je zelo velika in zato se na polno soli in zagotavlja varnost. Menim, da je vpliv soljenja na okolje velik in da bi morala družba na tem področju spremeniti standarde. Zagotavljati tako stopnjo varnosti na vseh površinah za promet in pešce je izjemno drago in zelo škodljivo za okolje. Tukaj bodo morali prevzeti odgovornost tudi uporabniki sami in zavarovalnice, da bomo dejansko lahko zmanjšali to presoljenost površin. Sol tudi povzroča hitrejši razpad cest. Tukaj pričakujem, da bo država z zakonodajo razbremenila upravljavce in lastnike te velike odgovornosti. Mi imamo v teku dve tožbi za nesreče, ki so se zgodile pešcem na poledenelem delu pločnika in odškodnine gredo do višine 20.000 € za posamezni primer. Zelo težko je v vsakem trenutku, na vsakem mestu zagotavljati varnost. Potem je tu še ogromno peska, ki ob prvem deževju maši omrežje in z meteornimi vodami odteče v kanalizacijo in na čistilno napravo dobimo na tone peska.
Približuje se nova akcija očistimo Slovenijo. Kakšne so vaše izkušnje s prvo tovrstno akcijo. Ali tudi sicer odstranjujete divja odlagališča?
Ja, vsako leto občine namenijo nekaj sredstev za sanacijo teh odlagališč, pa vendarle, je tudi kriza zmanjšala ta sredstva. Akcija pred dvema letoma je bila na našem območju dejansko zelo uspešna. Tako po številu vključenih aktivistov kot po količini odpadkov. Zbrali smo več kot 700 ton odpadkov. Recimo, Občina Ivančna Gorica je bila na drugem mestu v Sloveniji po zbrani količini odpadkov na prebivalca. Izkušnje so dobre, bilo je pa tudi nekaj slabih stvari. Predvsem Romi so to akcijo izkoriščali za nabiranje kovin. S tem so motili potek akcije in bojimo se, da bo tako tudi letos. Apelirali smo na društvo Romov, da naj se vendarle vključijo v akcijo v okviru svojih naselij, da jih očistijo. Do sedaj žal še ni bilo odziva. Aktivnosti okrog akcije so v polnem teku. Občina Grosuplje in Ivančna Gorica so že umestile svoje aktivnosti, medtem, ko bo občina Dobrepolje akcijo izpeljala teden dni kasneje.
Vemo, da je največ divjih odlagališč z gradbenim materialom. Ali ni to posledica tega, da moramo za odlaganje na deponiji plačati? Ste razmišljali o tem, da bi jih prevzemali brezplačno, jih predelali v nasipni drobir ter prodali? Bi to bilo ekonomsko vzdržno?

…, ker Slovenija nima koncepta ravnanja z gradbenimi odpadki.

To je velika problematika, predvsem zato, ker Slovenija nima koncepta ravnanja z gradbenimi odpadki. Odlagališča, namenjena mešanim odpadkom, so predraga za tovrstne odpadke. Ekonomike tukaj ni. Skratka, v Slovenijo bi bilo potrebno umestiti neko mrežo odlagališč, ki bi bila zgolj za gradbene odpadke. Na normativni ravni je to dokaj dobro urejeno, vsaj, kar se tiče nastajanja in ravnanja s temi odpadki, do točke, ko jih je potrebno odložiti. Tam pa se zaključi, ker teh točk ni. Je pa to lahko priložnost za zasebni sektor, to namreč ni javna služba. V okolici imamo nekaj takih uspešnih zasebnih pobud. Imajo drobilce za betonske in asfaltne ruševine, medtem ko za tiste klasične ruševine, kot so okenski podboji,okenski okvirji, keramične ploščice, tega ni in to največkrat konča na črnih odlagališčih. Problem je tudi azbestno cementna kritina, pa čeprav občine subvencionirajo stroške in je strošek lastnika takšne odslužene strešne kritine le to, da pravilno zloži, zavije in dostavi do centra v Špaji dolini.
Kadar niste v vlogi direktorja, kaj najbolj zapolnjuje vaš čas? Hobiji?
(se vidno razvedri) Dvajset let sem se ukvarjal s prepevanjem v narodnozabavnem ansamblu. Še vedno rad obiščem kakšen festival in poslušam to muziko. Slovenska narodnozabavna glasba me nekako bogati in navdihuje. Rad grem v hribe, rad hodim, ker se človek nekako duševno razbremeni. Bil sem športnik in tudi moje hčerke so bile odbojkašice, tako rad pogledam kakšno tekmo. Zadnje čase obiskujem hokejske tekme (smeh). Pa družina, absolutno na prvem mestu.

Po zaključenem uradnem delu smo še nekaj časa pokramljali, kajti zanimivih tem je veliko in gospod Rigler je prijeten sogovornik in dober retorik. Pred vrati pa so že malo nestrpno čakale naslednje stranke. Pogovor je bil res dolg, vendar pri tako zanimivih temah in vsebinah, ki se tičejo vseh nas, drugače ne gre. Dogovorili smo se, da bomo še sodelovali, predvsem pri obveščanju in ozaveščanju javnosti.

Andrej Brezec, foto: Drevored