Nika Janša, to ni političen song

Na čaj smo povabili Niko Janša. Ja, je v sorodu z njim, je njegova hči. Je pa tudi zlata maturantka in krajinska arhitektka. Diplomirala je na Švedskem in tam spisala tudi magistrsko nalogo z naslovom ” Vdahniti urbanost v Grosuplje”. Nika je izredno simpatično,  prizemljeno in pravzaprav skromno dekle. V užitek nam je bilo z njo kramljati o švedskih zimah, študiju, Grosuplju, vegetarijanstvu, Janezu … in čisto malo tudi o politiki, ki je ne zanima prav preveč. Krasna punca, ki je ob koncu pogovora presenetila s pobudo: Povejte še vi kaj o sebi.

Kakšen otrok si bila? Upornica, pridna punca …

(smeh) V glavnem sem bila kar pridna. Saj smo včasih tudi kaj ušpičili. Veliko sem se družila z bratom in njegovimi prijatelji, v glavnem s fanti. Skupaj smo se igrali “zemljo krast”, veliko smo bili v gozdu, plezali po drevesih, a na srečo ni nihče padel dol (smeh). Z bratom sva imela rolke, s  katerimi smo se vozili naokrog. Mami nad tem ni bila ravno navdušena in se je jezila, saj smo se spuščali iz dovozov na cesto, kar je bilo precej nevarno.  V šoli sem bila pa pridna.

O kakšnem poklicu si sanjarila v otroški letih?

Mislim, da nič kaj posebnega. Mogoče sem želela takrat postati igralka ali zdravnica, to kar smo pač otroci videli na televiziji v filmih in se nam je zdelo zanimivo.

Si še zelo mlada. Katere 3 stvari smatraš za svoje največje dosežke?

(zadrega)

Kar pohvali se.

(smeh) Bila sem zlata maturantka, kar mi sicer ne pomeni ne vem kaj, mi je pa prineslo Zoisovo štipendijo, kar mi je prišlo prav tudi kasneje v času študija v tujini. Ponosna sem tudi na diplomo in podiplomski študij v tujini. Glede službe pa je še prezgodaj. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Kakšne pa so tvoje ambicije, če predpostavimo, da je omejitev nebo?

Če res ne bi bilo omejitev, bi se kam preselila, kam daleč in tam mogoče začela še kak podiplomski študij. Ali pa kakšno potovanje brez omejitev. Tako razmišljam zdaj, v prihodnosti bi pa verjetno kar ostala v Sloveniji.

Po poklicu si krajinska arhitektka. Kaj te je navdušilo, obstaja za to kak poseben razlog?

Od nekdaj sem rada risala in ustvarjala. V srednji šoli sem to malo opustila in pričela dvomiti, ali sem v tem res dobra. Zato sem šla na tečaj risanja, kjer sem ugotovila, da mi je to še vedno pri srcu. Tam so nas tudi pripravili na sprejemni izpit. Informativni dan me je potem dokončno prepričal, saj so nam študij krajinske arhitekture predstavili na zelo zanimiv način.

Kako to, da si odšla nadaljevat študij na Švedsko?

Želela sem iti že v tretjem letniku faksa, kar pa ni bilo mogoče, saj so sprejemali le študente za podiplomski študij. V četrtem letniku sem potem le odšla na izmenjavo preko Erasmusa, kar sem potem podaljšala in tam tudi diplomirala. Potem sem tam naredila še dodaten letnik in magisterij po bolonjskem sistemu. Švedska mi je bila všeč, sploh način študija.

Kaj bi uvozila s Švedske?

Na severu so veliko bolj napredni, sploh kar se tiče dizajna. Imajo ogromno parkov in so za take stvari bolj odprti. Verjetno tudi zato, ker so to bogatejše države in si lahko več privoščijo. Všeč mi je tudi, da tam ljudje niso tako živčni, so bolj umirjeni. Vse nekako teče. Na primer v čakalnih vrstah ni nihče živčen, bolj so tudi strpni drug do drugega kot pri nas. Kar se tiče samega študija, so profesorji veliko bolj odprti do študentov in jih spoštujejo. Do študentov nimajo vzvišenega odnosa, zanima jih tvoje mnenje, še posebej če si študent iz druge države. S študenti se družijo tudi na zabavah ali pa gredo z njimi na pivo. To ni tam nič nenavadnega in ne vpliva na odnos v predavalnici. Všeč mi je tudi sam študijski sistem. Predmete si na podiplomskem študiju izbereš sam in nato en predmet strnjeno obravnavaš na primer dva meseca, da se mu res posvetiš in si z glavo pri stvari. V sklopu posameznega predmeta sicer poslušaš predavanja različnih predavateljev, tudi iz drugih univerz in mest, veliko je tudi ekskurzij.

Grosuplje je majhno in obvladljivo. Lahko bi imeli le nekaj urejenih točk, ki bi jih povezali in bi že s tem veliko dosegli v smislu urejanja prostora.

Bi kaj izvozila na Švedsko iz Slovenije?

Vreme. (smeh) Mrzlo je. Sicer sem bila jaz na jugu pri morju, kjer je še kar v redu, ampak vseeno pogosto piha, ogromno je vlage. Čeprav je tam snega manj kot pri nas, te prezebe do kosti. In ta mraz se vleče, lahko je že maj pa si še vedno v bundi. To je največji minus Švedske.

Bi ostala na Švedskem?

Takrat sem je imela že dovolj in sem želela domov, pogrešala sem prijatelje, družino, sonce in slovenski jezik. Če zdaj razmišljam za nazaj, pa mi je mogoče malo žal, da nisem ostala dlje in poskusila poiskati prakse vsaj za pol leta ali eno leto, kaj takega. Tam so krajinski arhitekti namreč precej bolj zaželeni kot pri nas.

Naslov tvoje magistrske naloge bi se v prevodu glasil “Vdahniti urbanost v Grosuplje”. Koliko ali bolje rečeno kaj mu še manjka do prave urbanosti.

V nalogi sem se osredotočila predvsem na to, kako bi Grosuplje dobilo pravi center, kar je za mesto poglavitno. Dalo bi se seveda narediti še veliko stvari, vendar bi bila potem moja naloga preobsežna, lahko bi pisala dve leti. (smeh) Najprej sem naredila anketo med domačini. Ugotovila sem, da si tudi ljudje želijo centra in cone za pešce. Tako sem se osredotočila na oblikovanje centra s povezavo med knjižnico, Kolodvorsko ulico z lipovim drevoredom in trgom na železniški postaji. To bi postopoma lahko postala peš cona s parkovnimi elementi, ki bi predstavljala center mesta. Prvi korak bi bil, da se iz drevoreda odstrani avtomobile, ki so na prostoru, ki je že zdaj namenjenem pešcem. Na Adamičevi ploščadi sem predvidela, da bi vpletli nek kulturni prostor z mini odrom, ki bi bil čez dan namenjen sedenju.

 

 

 

 

 

 

 

Kaj je po tvoje v smislu krajinskega urejanja največja prednost Grosuplja?

Grosuplje je majhno in obvladljivo. Lahko bi imeli le nekaj urejenih točk, ki bi jih povezali in bi že s tem veliko dosegli v smislu urejanja prostora. Lahko bi jih npr. povezali v rekreacijsko peš pot. Ponovno bi lahko uredili tudi trim stezo na Koščakovem hribu. Pot ob Grosupeljščici je na primer premalo izkoriščena.

Si hči Janeza Janše, verjetno najbolj izpostavljenega politika pri nas. Je to zate prednost ali slabost?

Kakor kdaj. Večina ljudi verjetno misli, da je to velika prednost in da imam jaz “ne vem kaj vse” od tega. Nazadnje so mi na primer očitali, da sem zato dobila službo. V resnici pa je tudi veliko ovir. Veliko ljudi name avtomatično gleda drugače, ne poznajo me, nekaj o meni preberejo in si ustvarijo mnenje, kljub temu da z mano niso nikoli govorili. Mislim, da mogoče kdaj ravno zato, ker sem, kdor sem, nisem dobila niti odgovora na prošnjo za službo, ker ljudje nočejo biti povezani s tem priimkom. Po svoje bi bila raje »nevtralna«, kot pa da so mi nekateri avtomatično naklonjeni, drugi pa ne.

Ljudje včasih pričakujejo, da vse vem o politiki, da poznam same pomembne ljudi, da imam o vsem mnenje in da točno vem, kaj bom volila, vendar ni čisto tako.

Res. je. Če “poguglaš” tvoje ime na internetu, se na ekran vsujejo naslovi, ki namigujejo na nepotizem pri tvoji zaposlitvi. Koliko te takšne stvari vržejo iz tira?

Verjetno nikoli ne dobiš dovolj trde kože, da bi ti bilo popolnoma vseeno glede takih stvari. Te prizadene in zamori in se vprašam, ali mi je tega res treba. Potem pa daš glavo gor in si misliš, da bo že minilo. Slovenija je tako majhna in ljudje preveč verjamejo vsemu, kar preberejo. Več kot zanikati ne moreš.

Pred leti si odpotovala z očetom na službeno pot na Kitajsko kot spremljevalka. Kako si se znašla v svetu visoke politike? Si potrebovala kakšne posebne priprave glede protokola, bontona …?

Tam so ljudje, ki te usmerjajo, da ne izpadeš “kekec”(smeh) in da nisi izgubljen. Držiš se bolj v ozadju in čakaš na navodila. Morala sem si kupiti garderobo za tja, ker nisem imela prej nič primernega.  Všeč mi je bilo, da sem lahko spoznala popolnoma drugo kulturo.

Si naletela na kak konkreten problem? Na primer jesti s paličicami.

Ne, s paličicami znam jesti, sicer pa imaš na voljo tudi običajen pribor. Edina posebnost je bila, da ne jem mesa, zato sem morala to vnaprej najaviti.

Torej si vegetarijanka?

Ne, nisem vegetarijanka, jem ribe, ostalega mesa pa ne jem že kakšnih 8 let. Že od malega ga nisem preveč marala. Jedla sem v glavnem belo meso, brez žil in maščobe, verjetno tako kot mnogi otroci. (smeh) V srednji šoli sem imela veliko težav z zdravjem, dobila sem atipično pljučnico in moja odpornost je bila na nuli. Stalno sem bila pri zdravniku in na antibiotikih, zato me je mama napotila še k zdravniku, ki se ukvarja tudi z alternativno medicino. Ta mi je predpisal strogo vegansko dieto,  s katero sem se potem čisto pozdravila. Po končani dieti mi meso sploh ni več odgovarjalo in sem se odločila, da ga ne bom več jedla.

Nekje v medijih smo zasledili, da si menda dobila ime po Niku Kavčiču, ki je menda politični vzornik tvojega očeta. Kaj veš o tem?

Ne. (smeh) Če bi vprašali mojega očija, se ne bi strinjal s tem.

Katero napačno predstavo imajo ljudje o tvojem očetu?

Mislijo, da je temačen, poln zarot in neke zlobe. Sploh ne vem, od kod  potegnejo toliko negativnega. Saj razumem, da je politik, da ima svoje mnenje, da se z njim ne strinjaš, kar se tako ali tako nihče z nikomer ne more 100 odstotno strinjati. Ampak, da v enem človeku vidijo toliko slabega, se mi pa včasih zdi kar malo neverjetno. Veliko potencirajo mediji. Ne pravim, da samo za njega, tudi za ostale politike.

Kako ga kličeš?

Oči, vedno sem ga tako klicala. Včasih v hecu pa tudi Janez.

Ali tebe politika zanima?

Ne. Še posebej ne v smislu, da bi sama počela kaj v povezavi s tem. Se pa zanimam toliko, da sem na tekočem o tem, kaj se dogaja. Ljudje včasih pričakujejo, da vse vem o politiki, da poznam same pomembne ljudi, da imam o vsem mnenje in da točno vem, kaj bom volila, vendar ni čisto tako.

Se z očetom pogovarjaš o politiki?

Na politiko se ne spoznam in včasih me glede tega kaj zanima in ga kaj sprašujem. Ponavadi mi razloži, vedno pa se mu tudi ne da, saj je že tako ali tako cele dneve v tem in ima te teme dovolj. (smeh)

Se spominjaš vojne za osamosvojitev. Kako si jo doživljala kot 4 letna deklica?

Spominjam se je predvsem zato, ker sem imela takrat rojstni dan. Začasno so nas preselili v hišo maminih staršev, ker naj bi bilo pri nas prenevarno. Tam so nas tudi stražili, kar se je meni zdelo precej zabavno, odraslim pa verjetno malo manj. (smeh)

Kje te lahko srečamo po službi?

Zadnje čase tečem, česar prej nisem marala, zdaj sem se pa navdušila in poskušam iti čim večkrat, saj mi zbistri glavo. Spet hodim rekreativno na odbojko, ki sem jo včasih trenirala. Sicer pa kakšni žuri. (smeh)

Si še samska?

Ja. (smeh)

Imajo fantje problem s tem, čigava si?

Težko rečem, ker ne vem, v katerem trenutku izvejo. Ne vem, kako to vpliva, najraje bi videla, da sploh ne bi imelo nobene povezave. Mogoče se me res kdo zato malo ustraši.

Kaj te vedno spravi v dobro voljo?

Verjetno prijatelji, to da se odklopiš, greš na pijačo, se smejiš. Tudi mami me velikokrat spravi v dobro voljo.

Katero pesem si požvižgavaš v teh dneh?

Imam bolj specifičen okus, ne poslušam ravno tega, kar se najbolj vrti. Če pa bi morala omeniti kaj bolj znanega, so mi všeč recimo Kings Of Leon, imam celotno njihovo diskografijo in sem jih res precej časa poslušala, ampak vseeno ne bi rekla, da sem ravno njihova oboževalka. Velikokrat malo raziskujem po internetu za izvajalci, za katere naključno slišim in njihovo glasbo potem nekaj časa poslušam, dokler se ne naveličam in spet iščem dalje.

 

Irena Gantar, foto: Drevored