Ksenija Štibernik za volanom Kobacaja

Ksenija je Trebanjka, v okolico Grosuplja se je primožila pred devetimi leti. Je magistrica prava, ki je po spletu okoliščin poleg študijskih zakonov vzela v roke tudi Zakon o vrtcih in v petih letih na noge spravila Kobacaja, največji zasebni vrtec v občini Grosuplje. Odločna ovnica pravi, da vedno doseže, kar si zastavi, zato nič čudno ne glejte, če jo srečate na cesti za volanom kakega 3-tonskega kamiona. Nekdanja mažoretka, najboljša študentka, mama na kubik …, pa je le še nekaj iztočnic, da vas zmamimo k branju našega pogovora.

 

 V Grosupljem živiš šele zadnjih nekaj let, kajne?

Res je, v Grosuplje oziroma njegovo okolico sem se iz rodnega Trebnjega preselila junija 2007. Tu sva si z možem ustvarila dom in družino. Selitev oz. še bolj misel nanjo je bila, moram priznati, kar težka, saj sem se iz mesta, kjer sem imela družino ter veliko znancev in prijateljev, preselila na vas, kjer praktično nisem poznala nikogar in kjer se življenje kar precej razlikuje od meščanskega. A zaradi polne zaposlitve (študij magisterija, rojstvo prvega otroka, pomoč pri vodenju očetovega podjetja …) niti nisem imela časa razmišljati, kako bi bilo lahko drugače, če …

Danes si direktorica uspešnega Zasebnega vrtca Kobacaj. Kaj oziroma kje si delala pred tem?

V bistvu ne morem govoriti o kakšnih večjih delovnih izkušnjah. Bila sem zaposlena v očetovem podjetju, ki se je ukvarjalo z domačim in mednarodnim prevozništvom. Zaradi znanja angleškega in nemškega jezika sem večinoma poslovala s tujino, se dogovarjala za prevoze in plačila.

Seveda sem si predstavljala, da bom opravljala delo v smeri, ki sem jo študirala (Pravo, op.a.). Imela sem povsem druge karierne ambicije, ki, priznam, res niso bile povezane z otroki, razen seveda z lastnimi. A ker sem iskala zaposlitev ravno na začetku gospodarske krize, je bilo težko dobiti t.i. sanjsko službo. Zato sva se z možem odločila, da si najprej ustvariva družino, nato pa začnem graditi kariero. V vmesnem času sem se zaposlila v očetovem podjetju.

Če prav vem, so bili tvoji otroci v vrtcu zavrnjeni, kar je bil povod, da si leta 2009 ustanovila civilno iniciativo …

Prostorska stiska grosupeljskega vrtca ter zavrnitev prvega in drugega sina v njem sta bila razloga, zaradi katerih sem poleg študijskih zakonov v roke vzela tudi Zakon o vrtcih …

Prostorska stiska grosupeljskega vrtca in zavrnitev prvega in drugega sina v njem sta bila razloga, zaradi katerih sem poleg študijskih zakonov v roke vzela tudi Zakon o vrtcih in preverila obveznosti ustanovitelja vrtca (Občine) do zagotavljanja zadostnega števila prostih mest. Kmalu sem našla svetlo točko, na podlagi katere bi vendarle lahko prišli do dodatnih vrtčevskih mest, a se je kasneje (preko vseh dejanj civilne iniciative, o kateri je bilo sicer že veliko napisanega) izkazalo, da so bile to zgolj črke v zakonu, odgovornost za to pa sta si podajala šolsko ministrstvo in naša Občina. Seveda je bil glavni razlog za stanje odklonilen odnos prejšnjega župana, g. Lesjaka, do reševanja te problematike.

V Grosupljem si bila tedaj sveža priseljenka. Je bila to v tej bitki prednost?

Težko rečem. Menim, da sta za uspeh bolj pogojena vizija in delavnost, kot pa samo okolje. Sprva je bilo težje, saj sem kot neformalna vodja CI potrebovala kontakt in podporo ostalih staršev, pa le-tega nisem imela. No, danes se v tem okolju počutim povsem domače in sem vesela vsakega novega prijateljstva in znanstva. Zaradi Kobacaja se je ta krog zelo povečal in na vseh štirih letnih druženjih vrtca (kostanjev piknik, smučanje na Polževem, obisk Dedka mraza in zaključni piknik) se počutim kot članica veeeeeliiiiike družine.

Zakaj si se torej odločila, da vrtec ustanoviš sama?

Tisti, ki so imeli srečo, so zjutraj otroka oddali mirne vesti, večina pa jih ni vedela, komu predajajo otroka …

Po spoznanju, da lahko situacijo izboljšam le sama, sem se pred petimi leti odločila odpreti prvo organizirano zasebno varstvo v občini. Do takrat so starši to problematiko reševali z vključevanjem otrok v nelegalno organizirana varstva, saj druge možnosti niti niso imeli. Tisti, ki so imeli srečo, so zjutraj otroka oddali mirne vesti, večina pa jih ni vedela, komu predajajo otroka, saj taka varstva seveda niso podvržena nobenim nadzorom in normativom.

Zasebni vrtec Kobacaj je letos upihnil peto svečko. Čestitke! Se strinjaš, da je Kobacaj v tem času že pošteno shodil? Si si na začetku predstavljala, da bo prerasel v 4 enote, 8 oddelkov, 22 zaposlenih, 134 otrok, skratka v največji zasebni vrtec v občini?

V centru Grosuplja sem leta 2009 najela in uredila poslovni prostor ter sprejela prvih 12 otrok. Večina teh otrok avgusta zapušča Kobacaj, saj odhajajo v šolo. V roku pol leta je bil poslovni prostor vpisan v razvid vrtcev na ministrstvu, nova občinska oblast z županom, dr. Petrom Verličem,  pa je vrtcu podelila koncesijo.

Nato smo vsako leto zagotavljali dodatne notranje in zunanje igralne površine. A prostorsko napredovanje vrtca predstavlja le eno plat, ki zagotavlja drugo, pomembnejše poslanstvo vrtca. V tem času se je vrtec poleg rednega vzgojno-izobraževalnega dela vključil v številne mednarodne projekte in natečaje, za kar je prejel številna priznanja in nagrade, izvedel veliko letovanj ter izletov, srečanj in druženj s starši, zunanjimi izvajalci in institucijami … In danes smo tu, kjer smo.

Torej ni postal samo velik fant, ampak je postal tudi »fejst« fant?

Moški prinesejo res drugačno klimo in energijo, otroci jih enostavno obožujejo.

Kobacaj je prerasel vsa pričakovanja vrtca, saj je sprva pomenil začasno varstvo otrok do pridobitve mesta v javnem vrtcu, sedaj pa postaja s strani vse večjega števila staršev prva izbira vrtca. Dokaz za to je manj kot 1% izpis otrok iz našega vrtca in 125 prejetih vlog za vpis novih otrok za naslednje šolsko leto! Vsega tega pa zagotovo ne bi bilo brez trdega dela moje družine in mojih sodelavcev.

Mislim, da ste edini vrtec v občini, ki ima vzgojitelja, celo dva.  Osebno se mi zdi to odlično. Si načrtno iskala moški kader ali je bilo naključje?

Sprva je bilo to povsem naključno, kasneje je bila želja, da bi imela v vsakem oddelku zastopanost obeh spolov, a še nisem srečala zadostnega števila primernih moških vzgojiteljev (smeh). Moški prinesejo res drugačno klimo in energijo, otroci jih enostavno obožujejo. Poleg dveh vzgojiteljev imam zaposlenega še moškega hišnika in starši velikokrat povejo, da otroci o Kobacajevih fantih veliko govorijo tudi v popoldanskem času.

Kaj misliš, kakšna “šefica” si? Kako te vidijo zaposleni?

To pa moraš vprašati zaposlene. Na prvem mestu mi je pošten in profesionalen odnos. Vsi vemo, kaj je naše delo, zavedamo se, da smo zasebni vrtec, da so meje dopustnega v našem zasebnem vrtcu nižje in pričakovanja staršev višja kot v javnih vrtcih. Kot nadrejena skušam tudi razumeti težave in potrebe zaposlenih ter jih seveda reševati v najboljši meri za obe strani. Zavedam se, da bo dobro delal samo zadovoljen kader. In ker moj kader dobro dela, predvidevam, da delam dobro tudi jaz (smeh). Vsaj upam … Nihče pa ni popoln in nihče ni nenadomestljiv, kar mi je tudi povsem jasno.

Bi bila sama lahko vzgojiteljica? Koliko je za vodenje vrtca pomembno, da se ujameš z otroki?

Prvo leto vrtca, takrat še varstva, sem sama varovala otroke. Brez izkušenj – razen kot mati dveh malih otrok. Priznam, bilo je zelo naporno, predvsem uvajalno obdobje, a brez te izkušnje danes ne bi mogla na to delo gledati na način, na kakršnega gledam. Zelo dragocena izkušnja, na podlagi katere iskreno cenim kvalitetno delo vzgojiteljev. Tudi zaradi tega so moje zahteve oz. pričakovanja glede kadra zelo visoke. Spoznala sem, da sta za delo z otroki bolj kot diploma oz. formalna izobrazba potrebna veliko srce in želja do dela z otroki. Če nimaš rad dela z otroki, tudi izobrazba tega manjka ne more dopolniti ali nadomestiti.

Je bolje, da si za tvojo funkcijo dober pravnik?

Ni mi težko ali izpod časti opravljati katerokoli delo – čiščenje, odmetavanje snega, pranje perila, skrb in pomoč za nego otrok…

Pri ustanavljanju vrtca mi je seveda poznavanje prava zelo koristilo in mi koristi še danes. Za funkcijo direktorja vrtca je po mojem mnenju to ena izmed ključnih komponent. Ker pa nisem močna v pedagoški  smeri, imam ob sebi pedagoško vodjo, mag. Martino Šetina Čož, ki ima večletne izkušnje v pedagoškem delu, ustrezno izobrazbo, najvišji naziv svetnik ter opravljeno šolo za ravnatelje. Ona skrbi za pedagoško delo v vrtcu, jaz pa za ostale stvari. Za delo z otroki s posebnimi potrebami oz. otroki, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč, ima vrtec sklenjeno pogodbo s specialno pedagoginjo, ki ima prav tako večletne izkušnje v šolstvu in lahko zaradi tega otroke še bolj pravilno usmerja. Finančno plat podjetja pa vodi moj mož.

Kot vidite, nas je v tem projektu vpetih več ljudi. Danes menim, da bi bila lahko tudi sama vzgojiteljica, če bi opravljala samo to delo in ne sočasno še dela direktorja. Priznam , da se bolj kot v vzgojiteljskih vidim v managerskih vodah. Ni mi težko ali izpod časti opravljati katerokoli delo – čiščenje, odmetavanje snega, pranje perila, skrb in pomoč za nego otrok … Vsako delo je častno delo! Da prideš do tega spoznanja, moraš začeti graditi kariero na dnu!

Si na faksu izstopala?

Ne želim se hvaliti, a če že vprašaš … Prejela sem priznanje za najboljšo študentko, diplomirala in magistrirala pa sem z desetico (cum laude). Želja po doktoratu še vedno ostaja, a trenutno sem zaradi svojih sinov ponovno v prvem in tretjem razredu osnovne šole.

Nekaj najlepšega je videti, kako gre otrok z veseljem v vrtec in pride dobre volje domov. Učijo se zelo lepe olike. Veliko kobacajo v naravi. Vrtec kakršnega si lahko otrok in starš le želi! Pohvale vzgojiteljem! Pohvale vrtcu KOBACAJ!! (mamica)

Na pohvalne komentarje staršev otrok, ki so v vašem vrtcu, kar pogosto naletimo. Se najde kakšen nezadovoljen?

Zagotovo so tudi taki, manj zadovoljni. Žal, ne glede na to, kako in koliko se trudiš, vsem nikoli ne moreš ustreči, pa četudi velikokrat niti nisi sam odgovoren za to. Starši so lahko nezadovoljni z vzgojitelji, prostorom, hrano, delavnikom … Ko pride do neljubih situacij, skušam ohraniti mirno kri, se pogovoriti z vsemi vpletenimi. Smo odprti do kritik in tiste konstruktivne skušamo tudi upoštevati. Kot že omenjeno, zavedam se, da se moramo kot zasebni vrtec še bolj truditi, vendar vsake želje žal ne moremo upoštevati, ker vsaka sprememba potegne za sabo še ostale spremembe in prilagajanja.

Vrtec Kobacaj ni edini kobacaj, ki si ga v teh letih spravila na noge. Si tudi mama 3 sinov, v času, odkar obstaja Kobacaj, si bila dvakrat na porodniški. Saj veš, kakšno vprašanje sledi. Kako za vr… ti vse to znese?

Doma sem obkrožena s fanti, in to kar s štirimi, možem in najinimi tremi sinovi – osemletnim Enejem, šestletnim Lanom in dveletnim Nikom. Tudi mož je podjetnik in zaradi tega večino časa preživim sama z otroki. Ker mi za njihovo vzgojo in šolske uspehe ni vseeno, temu namenim kar veliko časa. Zato pa zmanjka časa in energije za ostale stvari, predvsem druženja s prijateljicami ipd. A ne bi zamenjala. Čeprav je težko razumeti moški svet, mi njihovi dosežki in lepi uspehi pomenijo največ. Predvsem si želim, da bi kot odrasli možje postali pošteni in delavni. Izkusila sem, da, če tega ni, tudi izobrazba nič ne pomeni. Sicer pa pravijo, da si vedno sami naložimo toliko bremena, kot ga lahko nesemo. Bo že držalo …

Ti ostane kaj časa za hobije? 

Moji hobiji so povezani z vrtcem in otroki. Za ostalo res ni časa. Zadnje čase rekreativno kolesarim. A ne sama – zadaj na otroškem sedežu kolesa vozim najmlajšega sina, včasih pa gresta z nama tudi starejša otroka in delamo vsak dan 8 – 12 km dolgo turo. Občasno pa tudi kaj pečemo.

Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. Kdo stoji za tabo? Mož?

Kot ste napisali. Tudi za mano stoji mož, ki me že od vsega začetka podpira in mi pomaga. Seveda tu ne smem pozabiti na takšno in drugačno pomoč najinih staršev. Nanje lahko vedno računava in to nama ogromno pomeni.

… v očetovem podjetju sem se, kadar je bilo potrebno, tudi sama usedla za volan tovornega vozila do skupne mase 3,5 tone in se iz Trebnjega odpeljala v Novo mesto …

Na srečo sva oba že od rojstva rojena v podjetniških družinah in nama je ta način življenja dobro poznan. Razumeva, da je veliko odrekanja in dela. Mož je podjetnik in ima mizarsko delavnico. Tako skrbi in ureja vse zunanje in notranje površine vrtca, kot magister ekonomskih znanosti pa je njegovo znanje zelo dobrodošlo tudi v finančnem poslovanju zavoda.

So vajini otroci v vrtcu Kobacaj?

Najstarejši Enej je bil sprejet v javni vrtec, ko jaz še nisem imela svojega vrtca. Ker se je tam dobro počutil in v našem vrtcu ni bilo toliko starih otrok, je ta vrtec obiskoval do vstopa v šolo. Mlajša Lan in Nik pa sta oba že od samega začetka kobacaja. No, Lan nas zapušča, ker jeseni odhaja v prvi razred osnovne šole. Nikec pa ostaja kobacajček.

Kakšna si bila kot otrok? Kako bi opisala šolarko Ksenijo?

Na to bi najbolje odgovorila moja starša. Nič posebnega, morda samo precej svojeglava. Načeloma vedno dosežem zastavljene cilje. Verjetno je za to krivo tudi nebesno znamenje – oven (smeh). Odličnjakinja, ki je obiskovala precej dodatnih interesnih dejavnosti (ples, gimnastika, učenje tujih jezikov, obiskovanje glasbene šole …). Ponosna sem, da sem aktivno sodelovala pri ustanavljanju skupine trebanjskih mažoret, ki letos praznuje 20-letnico delovanja in je v tem času dosegla številne zavidljive rezultate izven meja Slovenije.

Si bila kdaj na primer predsednica razreda? V čem si odstopala?

Imela sem tudi to funkcijo. Sicer pa ne maram odstopanja in mislim, da tudi nisem odstopala. Nikoli nisem imela te želje ali potrebe. Če si nekaj želim doseči, si to želim izključno zaradi sebe in ne zaradi ostalih.

Imaš kakšen spomin na svoje dni v vrtcu?

Imam, a žal ne najlepših. Bila sem prvorojenka in zelo navezana na svoje starše, zato je bilo tudi vsakokratno slovo od njih težko in čas v vrtcu je tekel veliko počasneje od časa doma. Bila sem boječa in nezaupljiva. Še danes mi ni jasno, zakaj.

Prvorojenka si? Kako na to gledaš sedaj, ko si sama 3-krat mama, imaš izkušnje vzgojiteljice …? Kaj so vaše prednosti, slabosti? Misliš, da imate prvorojenci sploh skupno točko?

Skupno vsem prvorojencem je, da orjemo ledino in se na nas učijo tudi starši. Ostalo pa je po mojem mnenju odvisno od karakterja in vzgoje … Osebno si prizadevam, da med sinovi ne delam razlik, zelo vesela in ponosna sem, ko gledam najstarejšega sina, kako je zaščitniški do mlajših bratcev.

Kaj, misliš, se je od takrat v vrtcih  bistveno spremenilo?

Veliko se je spremenilo. V prvi vrsti čas, ki ga morajo otroci zaradi delavnikov staršev preživeti v vrtcu ali šoli. Včasih so straši (ali pa vsaj eden od njih) delali do 14. ali 15. ure, preostali čas pa preživeli intenzivno z otroki. Danes je tega časa manj in četudi starši skušamo ta dragoceni čas, ki nam še preostane, aktivno preživeti z otroki, posledično zmanjka tudi energije. Rezultati pa, vemo, kakšni so. A tak je tempo današnjega življenja …

Kaj o tebi bi naše bralce najbolj presenetilo, vrglo na rit?

Zagotovo dejstvo, da sem se v očetovem podjetju, kadar je bilo potrebno, tudi sama usedla za volan tovornega vozila do skupne mase 3,5 tone in se iz Trebnjega odpeljala v Novo mesto, kjer so mi naložili robo in jo nato še isti dan odpeljala vse do Kopra z vmesnimi postajami (Trebnje, Ivančna Gorica, Grosuplje, Ljubljana, Kranj, Lesce, Logatec, Postojna, Ajdovščina in Koper) in nazaj v Trebnje. Opravljeno pa imam tudi Nacionalno poklicno kvalifikacijo, t.j. licenco za opravljanje prevozov v cestnem prometu. Na izpitu za opravljanje licence za prevoznike tovornih vozil, avtobusov in taksijev sem bila edina ženska.

 

Irena Gantar, foto: Drevored