Katarina Vincek, “svetovna” zdravnica

Katarina je zdravnica, trenutno sredi specializacije iz pediatrije, ki zadnjih sedem let svoje “počitnice” preživlja v odročnih krajih sveta. “Nič posebnega”, boste rekli, vendar ne gre za brezskrbne študentske počitnice z nahrbtnikom na rami. Katarina v improviziranih ambulantah in sirotišnicah “bogu za hrbtom”  pomaga, ker je pogosto tam edina, ki zna.  In za to je pripravljena, odkar je  zaposlena na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani, žrtvovati tudi ves svoj dopust. 

Keti, kot jo poznamo grosupeljski taborniki, je že od nekdaj skrbno odstranjevala klope in povijala naše buške in praske tudi sredi “gmajne”. Vedno se dobro razume z otroki, tudi s tistimi, ki jim drugi rečejo “problematični”, zato tiste, ki jo poznamo, njene požrtvovalne ekspedicije v Indijo, Zambijo, Kenijo, Brazilijo in Madagaskar niti ne presenečajo. Keti je “svetovna”.

Kako te je pot prvič zanesla na prostovoljno delo v tujino?

Mislim, da je bila že odločitev za študij povezana z željo pomagati, predvsem v Afriki. V petem letniku medicine sem začela obiskovati izbirni predmet tropske medicine s svojimi kolegi, s katerimi smo se družili tekom študija. Sicer sem vedno navijala za Afriko, ampak smo se po srečanju s sestro Marijo, ki dela blizu Bombaya, skupaj odločili, da gremo na »novo« destinacijo – v Indijo.

Zakaj vas je zamikala Indija?

To je bil čas po tsunamijih v indijskem oceanu leta 2004 in pripovedi sestre Marije so nas tako prevzele, da drugam kot v Indijo sploh nismo želeli. Sicer na koncu nismo šli pomagat njej, ampak čisto na severovzhodni konec Indije. Ker v Indiji prej ni bilo nobene druge odprave, smo poleg organizacije tovora zdravil in sponzorskih sredstev imeli precej več dela tudi z organizacijo našega končnega cilja. V glavnem mestu Meghalaye, v Shillongu, je center za gluhe in slepe otroke, kamor so že večkrat prišli pomagat slovenski laični misionarji. Tako smo preko njihovih poznanstev prišli tudi do podatka, da je na tem področju proti meji z Bangladešem veliko vasic, ki so več ur hoda oddaljene od mesta in zato ljudje skorajda nimajo dostopa do zdravnika. Tako smo na koncu pristali v »škotski« Indiji, v vasici Jongsha, približno 100 km oddaljeni od Shillonga.

Kasneje si se podala v Afriko.

V Zambiji, v vasici Nangoma je misijon in znotraj tega misijona tudi bolnišnica. Leta 2006 se je pet punc začelo pripravljati na odpravo, vendar sta tri mesece pred odhodom dve ugotovili, da si tega ne želita dovolj. Ker so ostale samo tri in ker so prejšnje odprave povedale, da je tam dela ogromno in bi bilo bolje, če jih gre na to destinacijo več, so me povabile zraven. Seveda ni bilo potrebno reči dvakrat in že sem bila (dober teden po opravljenem zadnjem izpitu na fakulteti in z datumom za slavnostno podelitev diplom) na letalu za Afriko.

V Keniji si bila dvakrat, zakaj?

Vaščani so stekli na avtobus in me klicali po imenu, nekateri otroci so se prišli stisnit.

 

Vedno me je zanimalo, kakšen je občutek, če se nekam vrneš. Ker se mi je leta  2009 nabralo nekaj prostih ur in sem lahko vzela le mesec dni dopusta, se mi je zdelo nesmiselno odkrivati nove destinacije že zato, ker približno toliko časa porabiš, da se nekje ustališ in si organiziraš delo. V Keniji pa sem poznala vse, saj sem bila tam približno leto dni prej. Ne vem, kako so vaščani vedeli, kdaj in kdo pride. Zgodaj zjutraj smo se iz glavnega mesta Nairobi odpravili z avtobusom proti meji z Ugando. Okrog petih popoldne je pokrajina postala zelo poznana. Stopila sem do šoferja in mu rekla, da bomo približno po treh kilometrih prispeli na cilj, pa mi je odgovoril, da je do naslednjega mesta precej dlje. Mislim, da sva se »prerekala« cele tri kilometre, a je vseeno ustavil na pravem mestu. Verjetno ga je presenetila množica ob cesti. Zbrala se je cela vas. Vaščani so stekli na avtobus in me klicali po imenu, nekateri otroci so se prišli stisnit. To je bil res noro lep občutek. Tudi šoferju se potem ni zdelo nič več čudno, da je moral ustaviti sredi polj.

 

Pred dobrim mesecem pa si se vrnila z Madagaskarja. Izgleda, da te vleče v Afriko. Imaš razlago?

Verjetno me vleče zato, ker tam lahko res ogromno narediš. Že najbolj osnovne stvari, na katere nam doma ni treba niti pomisliti , lahko tam ljudem predstavljajo velik problem. Ljudje ne gredo do zdravnika zato, ker je predaleč ali zato, ker je (pre)drag. Umrljivost na teh področjih je velika tudi zaradi najbolj osnovnih bolezni – dehidracije, podhranjenosti, malarije. Naše delo poteka od jutra do mraka, ko se novica razve, da smo v vasi (kar kljub odsotnosti mobitelov poteka zelo hitro) velikokrat tudi ponoči. Včasih je potrebno zelo malo, da zadovoljni odidejo domov, velikokrat pa se tresemo skupaj in upamo, da se bo dobro izteklo. Poleg tega, da se počutiš koristno, se počutiš tudi živo. Vsak dan prinese kaj novega, zanimivega, veselega ali žalostnega.  

Poleg tega, da se počutiš koristno, se počutiš tudi živo.

V vasici daleč od vsega so ta čustva desetkrat močnejša. Lahko se smeješ in hkrati jokaš z družino, ki po treh mesecih domov odnese lepo porejenega dojenčka ali se počutiš čisto majhnega in nemočnega, ko prepozno pripeljejo kakega bolnika.

V čem se afriški pacient razlikuje od slovenskega?

Zgodi se, da že v tako polnih bolniških sobah na posteljah ležijo bolniki, pod njimi in malo naokrog po tleh pa svojci.

V marsičem. Sicer se velikokrat zgodi, da nekateri pridejo samo pogledat nove bledolične obraze in pomerit pritisk ali temperaturo z ušesnim termometrom (kot neredkokdaj tudi doma), ampak tisti, ki pridejo bolni, pridejo veliko, veliko kasneje, kot bi prišli v Sloveniji. Te vasice so običajno zelo oddaljene od mest, vsaj za ljudi, katerih glavno “prevozno sredstvo” so noge.

Tako marsikdaj porabijo cel dan, da pridejo do nas, do bolnice pa bi potrebovali še kak dan ali dva več. Tako se odpravijo na pot zelo pozno, včasih celo prepozno. Ponavadi se na pot odpravi cela družina. Izdelajo nosila, na katerih nosijo bolnika. S seboj morajo vzeti tudi lonce in hrano, saj (tudi v glavnih mestih v bolnicah) za hrano skrbijo svojci. Tako se zgodi, da že v tako polnih bolniških sobah na posteljah ležijo bolniki, pod njimi in malo naokrog po tleh pa svojci. Zunaj bolnic si pripravijo ognjišča, kjer potem kuhajo »polento« ali riž. Na zadnji odpravi na Madagaskarju smo imeli zraven našega dispanzerja majhne lesene hiške, v katerih so lahko prenočili ljudje iz najbolj oddaljenih vasi in tisti, ki so potrebovali našo pomoč več dni. Zgodilo se je, da smo mami podhranjenega otroka po dveh mesecih terapije povedali, da gre lahko domov. Malo ji je bilo nerodno, pa je vseeno vprašala, če lahko ostane še malo pri nas (v majhni leseni hiški, s slamnato podlago ter enim vzglavnikom na tleh), ker je pri nas veliko lepše kot doma.

   

Verjetno je še veliko kulturnih razlik, ki bi marsikoga šokirale. Lahko izpostaviš še katero?

Ogromno je takih stvari, ki šokirajo. Se mi zdi, da je vsak dan kaj novega. Hm … Mogoče to, kako živijo iz dneva v dan. Letos, ko sem bila na Madgaskarju, smo prišli do vasice na koncu deževne dobe. Aprila vsako leto vlada lakota, ker poidejo »zaloge« riža, setev pa ponavadi pride na vrsto v začetku maja. Včasih sem imela občutek, da ne razmišljajo niti za dan naprej. Če imajo danes dva lončka riža, ga bodo danes tudi pojedli, saj bo jutri nov dan.  Mogoče smo mi navajeni poskrbeti za »ozimnico«, ker pozimi res ne moreš nikjer dobiti hrane. Njihovo »rajsko« podnebje pa omogoča pridelke čez celo leto. Tako lahko v vmesnem obdobju jedo sadje in maniok, ki pa nima proteinov in tako lahko, še posebej otroci, v tem obdobju padejo globoko v podhranjenost.

Odnos do otrok na Madagaskarju me je presenetil … Za njih je otrok voda, dokler ne začne sam jesti

Odnos do otrok na Madagaskarju me je presenetil, saj je precej drugačen kot pri nas. Za njih je otrok voda, dokler ne začne sam jesti (do približno enega leta). Tako so prinesli mlado žensko, ki je zelo težko dihala, k nam na pregled, babica pa je v naročju držala njenega otroka. Ni se ga videlo med cunjami in na vprašanje, kaj nosi, je samo odgovorila, da otroka, vendar naj bi bil čisto zdrav. Ker je bila mama bolna od njegovega rojstva naprej, ga ni mogla dojiti. V bližini ni bilo nikogar, ki bi ga lahko dojil namesto nje in tako je otrok tri mesece živel samo “na vodi”. Bil je izredno podhranjen in čisto brez moči. Ker je bil sicer zdrav, se je po treh mesecih lepo poredil in so ga lahko odnesli domov. Tako stari starši kot tudi otroček so bili zelo zadovoljni. Iz tiste vasi, oddaljene sedem ur hoje, smo od takrat naprej vsak dan pregledali vsaj dva bolnika. Upam, da se bodo podobne zgodbe čim bolj razvedele in bodo v prihodnosti mogoče malo drugače ravnali z otroki.

   

   

V Keniji me je najbolj šokirala pripoved naše prevajalke. Njen mož je okužen z virusom HIV, ima še dve ženi, ki sta prav tako HIV pozitivni. Vsaka žena živi v svoji blatni hišici s svojimi otroki. Med hišicami je približno meter prostora, imajo skupno dvorišče. Ker so vsi ostali odrasli bolni, za vse skrbi naša prevajalka. Zelo je pridna. Zelo dobro govori angleško, kljub temu, da ima opravljena dva razreda osnovne šole. Z denarjem, ki ga je zaslužila tekom naših odprav, si je kupila šivalni stroj. Tako šiva šolske uniforme in popravlja obleke. Povedala je, da sicer za priložnostna dela, ki jih lahko opravljajo v vasi, dobijo dnevno pol evra. Vprašala sem jo, kaj bi naredila s tem denarjem, glede na to, da ima doma ogromno družino. Skomignila je z rameni in rekla, da bi kupila nekaj mleka in milo. Začudeno sem jo pogledala, zakaj bi zapravljala denar za milo, pa je odgovorila, da se vidi, če si umazan (in zato reven), nihče pa ne more videti, da si lačen.

Kako se sporazumevaš na teh odpravah?

Na Madagaskarju mi je preostalo le to, da se naučim malgaško. In sem se.

Indija, Zambija in Kenija so vse bivše angleške kolonije, kjer je poleg vožnje po levi strani za njimi ostala tudi angleščina kot uradni jezik. Seveda smo se v Keniji in Zambiji v vasi naučili tudi nekaj swahilija, ampak smo imeli prevajalce, ki so nam prevajali v angleščino. Na Madagaskarju je uradni jezik malgaščina in francoščina. Tudi francoščina je tuj jezik in zato jezik bogatih in izobraženih, na vasi nihče ne govori francosko (mi tudi ne bi preveč pomagalo, ker tudi moja francoščina ni briljantna). Sicer se v šolah učijo francosko, ampak (vsaj na vasi) ne morejo pridobljenega znanja tujega jezika nikjer uporabljati. Veliko otrok naredi le kak razred in ne dokončajo niti osnovne šole. Tako mi je na Madagaskarju preostalo le to, da se naučim malgaško. In sem se. Najprej je bila to »dispanzerska« malgaščina, ki pa se je vsak mesec izpopolnjevala. Tako sem se lahko na koncu pogovarjala skoraj o vsem.

Kako pa izgledajo šole v Afriki?

Če se sprehodiš po šolskem igrišču, doni iz vsakega razreda posebej, ko vsi skupaj glasno ponavljajo za učiteljico. Drugače pa o kakšnih domačih nalogah ni govora. Pouk traja od pol osmih zjutraj do petih popoldne. Vmes imajo čas za kosilo ali malico. Tudi ocenjevalni sistem je v Afriki drugačen. Nimajo ocen kot pri nas, ampak otroke v razredu razvrstijo po uspešnosti. Tako si lahko prvi v razredu ali petnajsti ali dvainšestdeseti.

Kako se ujemaš z “eksotično” prehrano? Si imela kdaj probleme?

Prehrana tam ni nekaj posebno eksotičnega, prej bi človek rekel, da je enolična. V Keniji in Zambiji smo jedli ugali ali nsimo – belo polento s tisoč in enim prelivom. V Indiji in na Madagaskarju pa riž, verjetno so bile kakšne omake zelo podobne. Hrana sicer ni slaba. Na Madagaskarju smo jedli skoraj tako kot doma in daleč največ problemov sem imela v Zambiji zaradi »točenega sladoleda«, ki smo si ga po dobrih treh mesecih bivanja privoščile v glavnem mestu.

Prav v Zambiji sem jedla najbolj »eksotično« hrano (če odmislim eksotično sadje). Sredi novembra se je začela deževna doba in vsak dan so nas presenetili roji novih žuželk. Tako je tretji dan začelo »snežiti«. Vsi ljudje so navdušeni tekli po posode z vodo in začeli škropiti žuželke, ki so kot snežinke letale naokrog. To so bili termiti, ki so jih potem posušili in spekli na olju (tako kot včasih pri tabornikih kobilice). Težko je bilo spraviti žlico termitov v usta, ampak na koncu se je izkazalo, da je okus nekaj takega kot malo bolj zapečen krompir. Termiti so bili kot priloga na jedilniku še cel mesec.

Kje so bile razmere za tvoje delo najbolj kritične? .

Razmere so na različnih destinacijah različne. V Indiji smo delali v hišici ob šoli … Imeli smo tri prazne sobe, ki smo si jih uredili v ambulante s tem, kar smo prinesli s sabo. Prosili smo za stole in mize, imeli smo dve postelji. Bolnišnica, kamor smo lahko napotili težko bolne bolnike, je bila približno uro stran z avtomobilom, ki jih ni bilo malo.

V Zambiji sem delala v bolnišnici, kjer smo imeli možnost rentgenskega slikanja, osnovnega laboratorija, imeli smo farmacevtko, ki je skrbela za lekarno in izdajala zdravila, sestre, babice in celo enega zambijskega zdravnika. Ta zdravnik je bil tudi kirurg, ki je opravljal manjše kirurške posege, carske reze, skrbel je za bolnike s tuberkulozo in za okužene s HIV, skrbel je za bolnike v bolnici in tiste, ki so prihajali vsak dan na pregled. Včasih ga bolniki v bolnici niso videli več kot teden dni, ker ni zmogel vsega sam. Tudi tukaj smo bili približno uro oddaljeni od glavnega mesta.

   

V Keniji smo bili spet sami v hiški, ki nam jo je odstopila prijazna mama Hilda, kjer smo si tekom odprav uredili dve ambulanti, lekarno, »sprejemno« ambulanto, uredili smo kartone za bolnike. Do bližnje bolnice je bilo približno 20 kilometrov po glavni cesti, do katere je bilo približno 3 kilometre.

Madagaskar pa … 35 kilometrov stran po skoraj neprevozni cesti od malo večjega mesta po obupni cesti. Za pot do Vaigandrana smo tako v deževni dobi porabili več kot dve uri. Delali smo v dispanzerju, kjer smo imeli približno toliko možnosti kot v hiški v Indiji ali Keniji.

Se v takšnem okolju oziroma razmerah brez aparatur, opreme … lotiš zdravljenja, ki se ga sicer sama ne bi in bi ga prepustila drugim specialistom?

Doma imamo zelo razdelan sistem, kdo kaj dela in h kateremu specialistu sodi pacient. Na teh naših destinacijah, predvsem na Madagaskarju, pa so bolnišnice preveč oddaljene in smo marsikdaj mi prvi in edini, ki lahko pomagamo. Nikoli nisem delala stvari, za katere se mi zdi, da jih res ne znam. Velikokrat pa sem s cmokom v grlu naredila tudi kakšno stvar, ki se je doma gotovo ne bi lotila.

Te ne skrbi, da bi v takih razmerah staknila katero od bolezni kot npr. hepatitis, HIV?

Nikoli me ni skrbelo zaradi tega. Se mi je že zgodilo, da sem se po nočni urgenci naslednje jutro zbodla z inštrumenti HIV pozitivne nosečnice. Takrat mi je malo zastal dih, čeprav sem vedela, da je po tolikem času nemogoče, da bi se okužila. Sicer se pa zavedam, da se to lahko zgodi. Zato sem bolj pozorna in bolj pazim kot doma. Sem pa letos imela priložnost dvakrat tudi osebno spoznati gospo Tungo penetrans, peščeno muho, ki se zarije v kožo na stopalu, kjer se malo poredi, sicer pa malo peče in srbi.

Kaj je tisto znanje, ki ga evropski študent medicine odnese iz tovrstnih izkušenj iz odročnih krajev, brez tehnologije …?

Vedno največ pridobimo na človeški plati, na katero v tem hitrem, norem vsakdanjem življenju počasi pozabljamo.

Kako pregledati bolnika, kako prepoznati bolezen brez drugih pripomočkov in aparatur, vidimo klinične slike, ki jih pri nas vidimo le v učbenikih (predvsem tiste pozne z zapleti), spoznamo tropske bolezni in predvsem (še) vedno največ pridobimo na človeški plati, na katero v tem hitrem, norem vsakdanjem življenju počasi  pozabljamo.

Ali šteješ, koliko ljudem si rešila življenje?

Ne, nikoli nisem štela rešenih, gotovo jih je bilo kar nekaj. Že samo podhranjeni in dehidrirani otroci, pa bolniki z malarijo, pa tudi z abscesi, tuberkulozo … S sabo pa vedno nosim slike tistih, ki so pri nas umrli.

Obstaja kaj, kar v popotni torbi na tovrstnem “dopustu” ne sme manjkati?

V moji prtljagi (še posebej, če grem za toliko časa) gotovo ne sme manjkati Cedevita, zelo prav pride tudi kak nož, svetilka, pribor, vrv. Sicer se mi pa zdi, da že zaradi zdravil in drugih pripomočkov, ki jih ponavadi kar v svoji prtljagi nesemo s sabo, na 14-dnevno taborjenje ali počitnice na morju vzamem veliko več stvari. Teža prtljage na poti domov je približno 10 kg (s spominki vred).

Menda je v Grosuplju kar precejšnja potreba po novem pediatru. Te zanima delo doma, v Grosuplju?

Zaenkrat dežurstva in popoldanske urgentne ambulante opravljam na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani in se tam nekako počutim kot doma. Ne vem, kako bo čez dve leti, ko bom zaključila s specializacijo. Gotovo pa ni še čisto nič odločenega, če bom delala v bolnišnici ali v zdravstvenem domu. In če bo slednje, je Grosuplje odlična izbira.

 

Irena Gantar, foto: osebni arhiv Katarine Vincek