Janez Lesjak, bivši župan

Janez Lesjak je stari Grosupeljčan, kot se sam opredeli. Kot velik lokalpatriot in domoljub je večino svojega aktivnega obdobja namenil družbenopolitičnemu delovanju. Ne boste ga srečali v kravati, prej s kakšnim orodjem v roki okoli njegove hiše. Tudi fotografskemu objektivu se nerad nastavlja, samo toliko kot je nujno. Svojo poklicno pot je začel kot likovni tehnik v turizmu, po končani izobrazbi ob delu pa je nadaljeval kot organizator dela v gospodarstvu. Vmes je kot profesionalec v Občinskem štabu TO za več kot desetletje oblekel uniformo Teritorialne obrambe Slovenije. V bojih za osamosvojitev Slovenije je odigral pomembno vlogo. Ni član nobene politične stranke, je sogovornik z ostrimi stališči in brez dlake na jeziku. Glede na to, da je bil župan Grosuplja z najdaljšim stažem (od 1998 do 2010), je kompetenten sogovornik o lokalnih temah. Srečali smo se v Mestni knjižnici Grosuplje, ki je njemu in meščanom v ponos.

Leta 2010 ste zapustili lokalno politiko kot župan s tremi neprekinjenimi mandati. Ali je po umiku iz aktivnega družbenopolitičnega življenja nastala praznina?

Za nekaj časa, da. Tudi jaz sem namreč mislil, da je upokojitev neko obdobje, ko se človek spremeni, umiri in začne neko drugo življenje. Pa vendar jaz očitno nisem iz tega testa. Tistih pol leta, kolikor rabiš, da dojameš, da so se stvari spremenile, hitro mine in potem si spet na istem. Sicer imam doma veliko dela in angažiranja, je pa dejstvo, da me družbena dogajanja okoli mene ne puščajo neprizadetega in glede na to, da se tudi aktualna politika očitno ne more izogniti meni in mojemu obdobju, me enostavno provocirajo …

Kaj je trenutno vaša največja preokupacija?

Hm, preokupacij je veliko, trenutno največja je krizna situacija v naši državi, tako kot verjetno mnogim, ki smo soustvarjali to družbo. Razpad vrednot in družbe kot celote je to, kar me zelo muči, zato sem se ponovno angažiral na raznih kritičnih razpravah.

Vmes ste izdali tudi svoj knjižni prvenec Na robu, kjer opisujete svoje vojne izkušnje kot poveljnik TO ljubljanske pokrajine v desetdnevni vojni za Slovenijo. Knjige na to temo se kar vrstijo in občutek je, kot da ima vsak svojo resnico o dogajanju v tistem času o istih dogodkih.

Knjigo sem začel pisati nekako pet let po koncu osamosvojitvenih dogajanj, veliko je bilo še v spominu, imel sem zapiske in marsikaj smo tudi predebatirali z mojimi soborci. Sicer sem računal, da bom knjigo izdal za 5-letnico ali 10-letnico osamosvojitve, vendar so se stvari tako zavlekle, da sem bil pred odločitvijo, da jo končno izdam ob 20-letnici, ali pa ves material zapakiram in ga pustim v dediščini. No, potem sem dal tekst v oceno profesorju Mihaelu Glavanu (uredniku zbornika Grosuplja). On me je spodbudil k objavi in mi tudi utrl pot do urednikov. Žal nisem imel skoraj nič fotografskega arhivskega materiala, tako da sem za popestritev dodal tudi nekaj svojih ilustracij.

Glede vprašanja o različnih resnicah – tega je dejansko res precej, a to je pač slovenska folklora. Razlog je tudi ta, da iz tistega obdobja vojska nima več arhivov. Vse ostale strukture – policija, predsedstvo, parlament ipd. imajo arhive urejene in lahko pridobite kakršenkoli dokument. Edino vojska je uničila ali kakorkoli že poskrbela, da ni arhiva, če pa že so, nekdo drži roko nad njimi. Tako sem tudi jaz imel kar nekaj težav pri preverjanju določenih dejstev.

Seveda, ko se zgodi, da iz nekega obdobja, v neki zelo pomembni instituciji, v zelo pomembnem segmentu osmosvojitvenega dogajanja izginejo dokumenti …, potem je zelo veliko prostora za fantaziranje in manipulacije … In danes se nam to dogaja.

Sem pa zelo oster in kritičen do sedanjega obrambnega sistema, trdim, da ga Slovenija nima več in da smo ga neodgovorno razsuli. Javnost, v kolikor jo to sploh zanima, je glede tega zavedena, saj se govori samo o Slovenski vojski, ki pa je samo en segment obrambnega sistema. Ko se že toliko govori o raznih izdajah, za mene je največja izdaja naroda, da smo uničili samoobrambni sistem in obrambno tradicijo, ki smo ga imeli s svojim splošno ljudskim odporom in usposabljanjem vsakega Slovenca v nekem določenem obdobju za potrebe obrambe domovine. To je zame nacionalna katastrofa in o tem pišem tudi v moji knjigi. Naša generacija je izpolnila svojo dolžnost do naroda in ga v usodnem trenutku ubranila. Naši politiki pa so to samoobrambno in domoljubno zavezo ukinili in nobena naslednja generacija je nima več. Obrambo smo prepustili nekemu vojaško-političnemu dogovoru, nekim labilnim strukturam, ki danes so, jutri jih pa mogoče ne bo. Narodova obramba in s tem suverenost pa mora biti večna; ali je, ali pa je ni …

Sem pa zelo oster in kritičen do sedanjega obrambnega sistema, trdim, da ga Slovenija nima več in da smo ga neodgovorno razsuli.

Tako imamo danes, kot pravim, obrambo na kreditni kartici; kolikor imamo pologa na njej, toliko dobimo obrambe nazaj in ker pologa nimamo veliko, se pravi, da tudi obrambe ne moremo prav veliko pričakovati. To je čisti biznis, daj – dam, in tega smo se zavedali, saj so nam najvišji tuji vojaški predstavniki, ko smo vstopali v NATO, to v brk povedali. Če bodo sedanji obrambni partnerji presodili, da imajo ekonomsko računico, nas bodo branili, sicer pa bomo prepuščeni sami sebi. Danes smo Slovenci ponovno v stanju, ko nismo sposobni braniti sami sebe, to pa se nam je v zgodovini vedno krvavo maščevalo.

Če se ne motim, pravite, da Slovenija ni bila v vojni.

Da smo bili v vojni, je politični konstrukt in konstrukt tistih, ki želijo iz tega našega, sicer zgodovinskega spopada narediti nekaj več in s tem tudi sebe nekako prosperirati.  Definicij vojne je veliko in težko bi sestavili eno, ki bi zajela ta naš kratek spopad z relativno malo žrtev na obeh straneh. Celo to, kar danes vsi zamolčijo, da ta država nikoli ni bila v formalnem vojnem stanju, kajti takratno politično vodstvo ni nikoli uradno razglasilo vojnega stanja. Še izredne razmere niso bile razglašene. Zato trdim, da niti formalno niti praktično nismo bili v vojni. V knjigi opisujem, v kako nevarni in nedorečeni situaciji smo bili zato predvsem poveljujoči, saj smo se borili takorekoč nelegalno, v mirnem času. Zmagoviti spopad TO z Jugoslovansko armado je bil sicer krvavo resen in za naš narod zgodovinsko usoden, v bojnem smislu pa smo hoteli svetu in predvsem JA dokazati, da Slovenija razpolaga z realno silo, ki bo ubranila zgodovinska hotenja in suverenost naroda. Velikih žrtev in rušenja domovine si pa nismo niti najmanj želeli. Za nekatere to seveda ni dovolj in danes zadeve napihujejo.

Kot se pri nas reče, da najmanjši petelin v vasi skoči na najvišji kup gnoja in najbolj vpije.

To je tisto znano pravilo, kako se iz majhnega dela veliko. Kot se pri nas reče, da najmanjši petelin v vasi skoči na najvišji kup gnoja in najbolj vpije. Ta zgodba o desetdnevni vojni je za naše potrebe, zunaj se nam malo posmehujejo. Poleg tega, da ne priznavam termina vojna, ne priznavam niti, da smo se spopadli s sovražnikom, zato tega izraza (kot samostalnika) tudi ne najdete v knjigi. Res je, da je bilo na drugi strani v JA nekaj srboritih častnikov (kot tudi naših), predvsem nižjega ranga, po večini pa so nam po svoji službeni in vojaški dolžnosti nasproti stali pametni, trezni in vzdržani častniki, katerim se danes noče nihče zahvaliti za njihov trezen, človeški in vojaško korekten odnos v kritičnih trenutkih. Bili so v mnogo težji situaciji in razmerah kot mi, bali pa smo se vsi. Kdo je bil naš »sovražnik«, citat iz knjige:

»Mladi fantje iz vseh delov nekdanje Jugoslavije so večinoma z veseljem prihajali na služenje vojaškega roka v Slovenijo. Tu pa se jim je nenadoma »podrlo nebo« na glavo. V trenutku so v »bratskem« okolju postali smrtni sovražniki in večina tega enostavno ni dojela ali ni hotela sprejeti.«

Ste tudi nosilec najvišjega državnega odlikovanja, Častnega znaka svobode Republike Slovenije. Kaj vam pomeni to odlikovanje in kje ima mesto?

Oh, nekajkrat sem bil že tako jezen na to našo oblast in na vse, kar se dogaja okoli nje, da bi ga najraje nekomu vrnil. Vendar ne v polivinilasti vrečki, obešeni na kljuko. Če je to priznanje za to, da smo izborili tako državo, kot jo imamo sedaj, potem je brez pomena in vrednosti. Jaz in najmanj 80 % fantov se nismo borili za to, kar imamo danes. Zato smatram ta priznanja predvsem kot odraz tistega časa, domoljubja in žrtvovanja vseh nas za svoj narod in domovino. Tej domovini smo se zaobljubili in obljubo častno izpolnili.

Če se vrnemo v lokalno okolje; pred časom ste prekinili politični molk in odločno stopili na stran civilne iniciative proti ustanovitvi družbe Casino Grosuplje. Kaj vas je prebudilo?

Proračun Občine Grosuplje je bistveno premajhen, da bi si lahko privoščili tako rizično početje.

Moram reči, da so me prebudili občinski svetniki z vprašanji o igralništvu v Grosupljem, ki naj bi ga po besedah sedanjega župana Petra Verliča v Grosuplje pripeljal jaz in da oni samo nadaljujejo, kar je Lesjak začel. Seveda me je to sprovociralo, da sem stopil na stran civilne iniciative, saj želim vsem pojasniti, da je igralništvo k nam prišlo po logiki kapitala. Občina in župan pri tem nista sodelovala in na to tudi nista imela nikakršnega vpliva. Ta zgodba, ki je bila za občino Grosuplje takrat zelo pozitivna, kajti v proračun smo pridobivali kar nekaj sredstev brez najmanjšega poslovnega rizika, se sedaj spreminja v povsem nekaj drugega. Ideja o ustanovitvi občinske igralniške družbe in veliki koncesiji je popolnoma druga zgodba, saj se tu ustanavlja podjetje, ki ga Občina niti v sanjah ni sposobna obvladovati, niti ga ne zna voditi in ga nima možnosti nadzirati. Igralništvo je skrajno nepredvidljiva in takorekoč zakonsko mejna zgodba gospodarstva pri nas. Zgodbe, ki se odvijajo v igralništvu, so daleč, daleč pretežke za občino, kot je naša. Kolikor vem, v sedanjem času še niti ena občina v Sloveniji ni pristopila k taki odločitvi, kot je to primer pri nas. Proračun Občine Grosuplje je bistveno premajhen, da bi si lahko privoščili tako rizično početje. Upravičeno domnevam, da je statut k ustanovitvi tega podjetja napisal bodoči 20 % sovlagatelj, sedanji lastnik Konga in je napisan tako, da Občini kot večinskemu lastniku z 80 % deležem onemogoča vodenje in nadzor nad poslovanjem. Poleg tega je še vrsto skrajno spornih vsebin … In konec koncev, kdo je tisti v občini, ki je izvoljen za nek trenutek, da si upa hazardirati z ustanavljanjem tako rizičnega podjetja v branži, ki je nasplošno v velikih poslovnih in finančnih težavah? Ne glede na to, da po eni strani sicer neupravičeno in zavajajoče obljubljajo večji priliv, se moramo zavedati, da je lahko na drugi strani zelo hitro tudi milijonska poslovna izguba, kar pomeni, da bo šlo vse v nič. Danes tako opevana javno zasebna partnerstva v Sloveniji ne držijo vode, še vsa so se izjalovila. Občine so pri nas ustanovljene predvsem zato, da delujejo na področju zagotavljanja javnih potreb ob minimalnih stroških in ne morejo izvajati profitabilnih dejavnosti,medtem ko vsak zasebni partner v takih partnerskih poslih gleda izključno na profit, kar je razumljivo. Pri nas zakonodaja, ki bedi in regulira javna sredstva in uporabo le-teh, jih občini ne dovoljuje plasirati v zasebne namene, zato je tako sovlaganje skrajno vprašljivo. In tu se zelo hitro pojavi konflikt medsebojnih interesov.

Občinarji že iz etičnega in poštenega odnosa do javnih sredstev nimajo nikakršne pravice občinski proračun izpostavljati za talca taki družbi, saj lahko zelo hitro pride do popolne blokade občinskega proračuna! Tega se nihče ne zaveda, kaj pomeni blokada proračuna. Država je neusmiljena, v Sloveniji je kar nekaj občin, ki so šle v rizične posle in imajo danes blokirane proračune. S tem se ustavi vsak razvoj …, to se lahko strašno zaplete, ne samo za eno generacijo. Občina je v takem primeru “neokreten kolos”, ki se iz takih težav ne more enostavno izvleči (komisije, nadzori, striktna in neelastična zakonodaja, neprizanesljiva javnost, skratka težav na pretek). Lastnik Konga kot manjšinski vlagatelj je sposoben in prekaljen. Že sedaj se je v tem dogovoru z občinarji zasigural, da bi njegov sedanji “mali” igralni  salon dejansko kot nelojalna konkurenca občinski “veliki” igralnici še naprej deloval na tem širšem območju (čeprav očitno še za enega ni dovolj dela). Če pa občinska igralnica tako ali drugače “crkne”, ima že zagotovilo, da se na “pogorišče” lahko vrne in dela dalje, medtem ko bi se občina poleg svojih težav otepala še z večino dolžniške, organizacijske in kadrovske problematike propadle družbe.V primeru, da mislijo kljub jasno izraženemu nasprotovanju občanov s tem projektom nadaljevati, lahko upravičeno domnevam, da je trenutno vodstvo občine popolnoma neodgovorno in da je v ozadju nekaj povsem drugega, daleč od interesa občine in občanov. Če je župan nagnjen k hazardiranju, naj hazardira za svoj denar.

Joc Pečečnik se rad pohvali, da je družba Kongo dobro vpeta v lokalno okolje in da izdatno polni občinski proračun. Koliko je v vašem mandatu, ko je bil čas gospodarskega razcveta, Kongo vlagal v lokalno kulturo, šport ipd.?

Nič, lahko napišete velik nič! V smislu medsebojnega sodelovanja so v lokalno okolje slabo vpeti, to je dejstvo, so se pa dobro znašli v tem okolju, ker je tudi lokacija očitno za tako dejavnost idealna. Tako grožnje gospoda Pečečnika o odhodu niso realne, saj se gotovo zaveda, da bo na to lokacijo takoj prišel nekdo, ki mu bo delal konkurenco. Poudarjam, da se razume, da je družba Kongo v tej obliki vsekakor sprejemljiva in dobrodošla v našem okolju in kolikor vem, ji nihče ne nasprotuje, vendar je treba tudi vedeti, da direktno ne polni občinskega proračuna,kot se zavaja občane. Vsa sredstva – koncesnina (prihodek od iger na srečo, ki ga morajo igralnice plačevati državi), se po zakonu deli veliko porabnikom, med drugim tudi lokalnim skupnostim, v katerih turistično-gravitacijskem območju igralnica deluje (v našem primeru petim občinam) in ni v ničemer odvisna od volje vodstva ali lastnika igralnice. To pomeni, da nam denar od igralništva zagotavlja država skozi svojo zakonodajo iz državnega proračuna.

Se pa družba Kongo do lokalne skupnosti obnaša dokaj mačehovsko, to je ena redkih lokalnih firm, ki iz svojega prihodka sredini, v kateri deluje, ni dala ničesar. Razen tega, da financira politične stranke (verjetno iz poslovnega interesa), ni niti sponzor kakšnemu občinskemu društvu niti donator sredstev za občinske prireditve. Donirali so nekaj večerij in malic; kolikor vem, je to vse. Spomnim se ene same pobude s strani vodstva Konga, da bi sodelovali v spodbujanju turizma v občini. Od tega so tudi oni pričakovali več poslovnega uspeha, vendar naj bi vse financirala Občina, s tem, da bi se občina odrekla delu koncesnine. Ob tem je pomembno, da je Občina v mojem mandatu pri ustanavljanju sedanjega Konga veliko pomagala, saj je v roku zagotovila vso tedaj potrebno infrastrukturo. Toliko o »dobrem« medsebojnem sodelovanju. V primeru, da dokažejo nasprotno, se jim bom z veseljem opravičil.

Kateri projekt štejete za najuspešnejši v svojem mandatu?

Ko pogledam nazaj, ugotavljam, da je to moje dvanajstletno županovanje in razvojni premiki, ki smo jih naredili v tem času. Žal takorekoč brez podpore občinskega sveta. Od predhodne ekipe sem prevzel in že leta 2000 smo dokončali gradnjo ene največjih šol v Sloveniji, osnovno šolo in večnamensko dvorano Brinje, kar je bila do tedaj največja investicija v zgodovini občine Grosuplje. Mandat sem začel z vzpostavljanjem in zagotavljanjem predvsem infrastrukturnih pogojev za gospodarski razvoj Grosuplja skozi formiranje industrijskih in gospodarskih con TOC-1 in TOC-2 (ob avtocesti), Miles (za železniško progo), JUG (za Motvozom). V mojem mandatu smo v občino privabili in odprli več kot sto novih podjetij ter obrtnikov. Gospodarski napredek in priprave za gradnjo novih stanovanjskih naselij so že leta 2003 občino Grosuplje dvignili med 25 najuspešnejših in najbolj razvitih občin v Sloveniji. Nenadoma smo iz nerazvite preskočili v razvito občino, kar je bil očiten dokaz uspešne razvojne naravnanosti. Čeprav tudi sam nisem pristaš hitrega povečevanja prebivalstva, smo z izgradnjo večjih stanovanjskih naselij v občino privabili nove občane, kar je bilo ključno za povečanje prihodkov v občinski proračun. Tudi tu imamo v Sloveniji unikatno zakonodajo, saj verjetno edini na svetu občinske proračune polnimo predvsem z deležem dohodnine stalno zaposlenih občanov, skoraj nič pa občinski proračun nima od samega gospodarstva na svojem področju. To pobira država in, ko si odreže svoj kos, ostalo po uravnilovki deli predvsem manj razvitim občinam.

Od večjih projektov družbenih dejavnosti smo zgradili še dve podružnični šoli z večnamenskimi dvoranami, dva vrtca, skupaj s krajevnimi skupnostmi pa še vrsto prostorov za delovanje KS in društev, obnovili krajevne kulturne dvorane in na vseh večjih pokopališčih poslovilne objekte. Zgradili smo novo stavbo Občine, novo dvorano družbenega doma v objektu Upravne enote, katerega smo od države dobesedno izsilili. S tem smo spraznili občinski objekt nekdanjega Zadružnega doma in ga delno vnovčili za nakup novih občinskih prostorov za potrebe KS Grosuplje in občine v tem novem objektu. Kar nekaj let pa smo se trudili, da smo vrnili občini in krajevnim skupnostim v denacionalizaciji izgubljene objekte, kulturne in gasilske domove. Odkupili smo biser slovenske mlinarske zgodovine, mlin Brinje, enega najstarejših mlinov na Slovenskem, ki ga je opisal in narisal že Valvazor v svoji Vojvodini kranjski. Meni je žal zmanjkalo časa, vendar sem prepričan, da bodo sedanje vodilne garniture doumele vrednost in pomembnost tega objekta ter nadaljevale s projektom Muzej mlin Brinje, kjer bo prikazana zgodovinska, kulturna, etnološka in mlinarsko tehnična dediščina naših krajev.

Delalo se je veliko in pod hudimi pritiski.

Izpeljali smo nekaj največjih komunalnih projektov. Pokanalizirali smo Šmarje, Spodnjo Slivnico in s čistilno napravo povezali Malo Mlačevo in Boštanj. V Grosuplju smo širili toplovodno omrežje in s tem racionalizirali in pocenili daljinsko ogrevanje krajanom. Predvidena je tudi lokacija za novo kotlarno in prehod ogrevanja na biomaso. Tekočo pitno vodo smo do konca mandata napeljali v vse vasi in zaselke v občini, ki je še niso imeli (razen vikend naselij). Največji in najzahtevnejši je bil zgrajen na Ilovo Goro, s kapaciteto, ki bo lahko zagotavljala vodo tudi v naseljih sosednjih občin Ivančna Gorica in Dobrepolje. Z znatnim deležem evropskega denarja smo zgradili most pri Gasilskem centru in povezali tamkajšnjo gospodarsko cono z Adamičevo cesto in s Cesto na Krko. Na enak način smo zgradili glavno vpadnico med Cikavo in Grosupljem. Zgradili smo dve monumentalni, upravnemu središču občine primerni krožni krožišči, pri Citroen servisu in pri Mercator centru. Dve pa bi morali biti zgrajeni še v »mojem« letu 2010 (pri Logu in Pod gozdom), vendar je nova občinska garnitura po volitvah (oktobra) te projekte nemudoma ustavila.

Zagotovili smo prostorske in komunalne pogoje za izgradnjo trgovskih centrov Vele (danes Tuš), Mercator, Špar in Hofer. Začeli smo s protipoplavnimi projekti in zaradi popolne neodzivnosti države zadrževalnik Bičje zgradili sami. Svojo neprecenljivo vrednost je dokazal že naslednje leto ob velikih poplavah, ko je bilo obvarovano veliko ogroženega premoženja. To so nekdanje občinske zgodbe … Delalo se je veliko in pod hudimi pritiski.

Seveda ne morem mimo projekta urejanja romske problematike. Krajani so verjetno že pozabili na »malo vojno«, ko smo selili Rome iz nelegalnih, po celi občini razsejanih naselij in bivališč na za bivanje urejeno področje Smrekec. Sicer malo revolucionarno, vendar bili smo edina občina, ki je stihijsko naseljene Rome naselila v tri legalna naselja, ki se sedaj postopno urejajo. Več kot eno leto smo imeli »izredne razmere«. Seveda še ni miru, ampak gre na bolje.

Kot zadnji in po osebnem mnenju največji projekt v mojem mandatu je vsekakor Mestna knjižnica Grosuplje. Iz mestotvornega, kulturno-izobraževalnega in domoznanskega vidika je bil to daleč največji dosežek. Bil pa je tudi velik politični uspeh, saj ni veliko manjkalo, da bi te knjižnice v Grosupljem nikoli ne bilo.

Političen?

Vsekakor, kajti takratna občinska opozicija, ki sedaj vodi občino, je bila absolutno proti temu projektu. Glasovali so proti.

Zakaj?

Njihov argument je bil, kot vedno, previsoka cena in s sloganom: »Kaj je važnejše, zdravje ali kultura?« so navijali za svoj projekt novega zdravstvenega doma. Projekta v ničemer nista primerljiva. Knjižnico smo gradili z občinskim in velikim deležem državnega denarja, zdravstveni dom pa je vsaj dvakrat večji zalogaj in brez vsake državne podpore. Glasovanje je bilo dramatično, saj ni kazalo na uspeh. Vendar je na srečo en pripadnik njihove koalicije (ne iz stranke SDS) med glasovanjem po treznem preudarku glasoval za projekt. In tako smo skozi šivankino uho projekt Mestne knjižnice, kot ene najlepših v Evropi, potrdili in zgradili.

In zato, ker so bili praviloma proti vsem lepim, naprednim in mestotvornim projektom, ki sem jih predlagal, marsičesa v Grosupljem nismo uspeli narediti. Center Grosuplja bi bil danes popolnoma drugačen. Imeli smo že zamišljen in dogovorjen projekt Dežela kozolcev, ki bi bil pod gradom Boštanj, podoben projekt kot so ga pred kratkim postavili v Šentrupertu in žanje precejšnjo slavo. V okviru tega bi lahko imeli tudi kraški muzej, ki bi imel krasen razgled na biser krasa, Radensko polje … ,vse to so bili naši projekti. Imel sem tudi namen, da bi imeli mestnega arhitekta, bili smo že vse dogovorjeni s prof. Gabrijelčičem, ampak žal teh zadev nisem mogel izpeljati, ker sem vedel, da zanje ne bom mogel dobiti podpore v proračunu.

Seveda tak hiter razvoj prinaša tudi negativne učinke. Kmalu se je videlo, da se Grosuplje duši v prometu, za kar kljub priseljevanju ni bilo razloga. Zato smo naredili oceno in projekt prometnega režima in, zanimivo, ugotovili, da so nam mestne komunikacije in križišča začeli preplavljati vozniki celotne zahodne Dolenjske. Tu pa se začnejo tudi današnje zgodbe, o katerih nekaj več malo kasneje, da ne bodo Grosupeljčani zavedeni in nevedni, v kaj so nas pristojni »namočili«.

Večkrat omenjate grosupeljske zgodbe. Kaj mislite s tem?

Danes poslušam, kaj vse se »bo« (če se bo) zgradilo v Grosupljem, pa se bojim, da niti Občinarji prav ne ločijo, kaj so dejansko »grosupeljske in kaj občinske zgodbe« in kaj urbani in upravni center občine in njegovi prebivalci potrebujejo. Obljubljeni zdravstveni dom, krožišča, ceste, parkirni prostori, šole, vrtci in drugo podobno so namenjeni vsem občanom in kot taki so občinski projekti. Grosupeljčani pa rabimo protipoplavno zaščito, umik prometa iz centra – obvoznico, ureditev mestnega centra (mestni trg z upravnim središčem, parkom in sprehajalno Kolodvorsko ulico), rekreacijsko in sprehajalno zeleno pot ob Grosupeljščici, obvozno povezavo pri pokopališču, tržnico, ostale urbane in mestotvorne vsebine (kipi, zelenice, parki) in podobno. Tu pa se je za Grosuplje žal čas ustavil.

Kje niste uspeli?

Predvsem na projektih, kjer je občini partner država. Žal nismo uspeli zgraditi mostu in cestne povezave čez železniško progo za potrebe Sončnih dvorov in industrijske cone, zaščititi nezazidljivosti enkratne rekreacijske lokacije na obrobju Koščakovega hriba (sedaj je edino otroško sankališče in potencialni prireditveni prostor na prostem, v centru Grosuplja ponovno dan v zazidljivost), prepričati Poličanov v primernost sedanje lokacije za osnovno šolo (s tem prostorskim aktom bi bila že potrjena). Nerealizirana projekta Dežela kozolcev, mestni arhitekt in še kaj. Največji neuspeh pa je vsekakor nezmožnost realizirati celotno protipoplavno zavarovanje Grosuplja, čeravno smo se okoli zadrževalnika Veliki potok vseh dvanajst let izrazito trudili. Kot kaže, se je sedaj ta prepotrebni projekt popolnoma ustavil.

Ali ste evro skeptik?

Ne, nisem. Sem pa evro realist. Smatram, da je bil vstop v Evropo nujnost, ker zunaj enostavno nismo mogli ostati. Druge opcije ni bilo, v nobenem primeru pa nisem navdušen. Lahko zapišete tudi to, da za časa župana Lesjaka pred Občino Grosuplje nikoli ni visela evropska zastava, tako kot pred občinami nikoli niso visele jugoslovanske. Da evropske zastave visijo na vsakem vogalu (pri občini, mislim, kar dve) in da se moramo za vsak pridobljen »fičnik« neskončno zahvaljevati, se mi zdi skrajno hlapčevsko in žaljivo. Mislim, da Evropa nikoli ni in ne bo prav veliko storila za našo državo, kar pa bo, bomo debelo preplačali. Zato so zgodbe o evropskih sredstvih velik »larifari« in verjamem, da je vedno manj tistih, ki še verjamejo, da Evropa da kaj zastonj. Obratno, s kratkimi izvedbenimi roki, pretiranimi standardi in zagroženimi sankcijami nas sili v gromozanske in drage, predvsem ekološke projekte, ki jih kljub sofinanciranju nismo v stanju zdržati, družbo pa silijo v vse večje zadolževanje in posledično vedno večjo odvisnost od centrov, predvsem finančne moči. In iz tega vrtinca in primeža enostavno ni več rešitve.

Verjetno pozorno spremljate delo lokalne oblasti. Kako ocenjujete njihovo delo?

Ob predaji dolžnosti novemu županu sem bil optimist, sedaj sem pa zelo razočaran. Ne vem, kako oster sem lahko, da ne boste imeli vi problemov, kot medij.

Izvolite, to bodo vaše besede in ne naše stališče.

Torej, glede na to, da je imel gospod Verlič moj glas v drugem krogu, je mene in večino občanov zelo razočaral, saj je očitno, da mu občina ni prioriteta, ker ni profesionalni župan in je takorekoč gostujoči župan, ki ga pokličejo, ko je potrebno kaj podpisati ali se kje fotografirati. Velika težava občanov je, da nimajo župana kot sogovornika, ki bi živel z njihovimi problemi in to je za občino grosupeljske kategorije resen problem. Žal mi je, da župan tega ne dojema, saj potem Občino vodijo popolnoma drugi ljudje, kar se tudi že očitno kaže. Priznam, da sem podvomil vase in v svoje sposobnosti …, če on s to občino opravi z levo roko, dvakrat do trikrat na teden po nekaj uric.

Očitno so pri črpanju evropskih sredstev dokaj uspešni. Kako uspešni ste bili vi?

Kolikor je bilo možno. Vsekakor smo kandidirali za vsa sredstva, ki so bila tedaj na razpolago in za katera smo izpolnjevali pogoje. Najuspešnejši smo bili pri črpanju evropskih sredstev za projekta rekonstrukcije Adamičeve ceste od Cikave do Grosuplja in projekta izgradnje Gasilske ceste z mostom preko Grosupeljščice. Če me spomin ne vara, je bilo tu pridobljenih blizu milijona evrov. Najdaljši rep pa ima zgodba, na katere zaključek je župan Verlič danes silno vesel in ponosen, ko se ob vsaki priliki rad pohvali s pridobljenimi 14 milijoni, nikoli prej pa te zgodbe o pridobivanju sredstev še ni omenil, če je sploh vedel zanjo.

Tega največjega zalogaja smo se lotili že v predpristopni fazi, ko je Slovenija že lahko črpala evropska kohezijska sredstva za ekološke projekte. Tedaj smo vstopili v državni projekt Čiste reke Krke. Pismo o nameri smo podpisali župani štirinajstih občin ob Krki že leta 2003 v Novem Mestu, ki je tedaj prevzel vlogo koordinatorja med občinami. Skozi večletne kalvarije, sestanke, usklajevanja, stalne menjave na vladah, spreminjanja zamisli in projektov nismo prišli daleč. Čehi, ki so bili pri našem prvem podpisu prisotni šele kot opazovalci, so v štirih letih svoj projekt začeli in dokončali. Ko so bili naslednjič spet z nami kot svetovalci in videli, da se pri nas nič ne premika, so nam ironično predlagali, če mi ne moremo počrpatih teh sredstev, naj jih prepustimo njim. Na Občini in na komunali, ki je v občini prevzela vlogo pripravljalca – izvajalca projekta, smo v tem času izvedli nekaj primerjalnih študij in pripravili vse zahtevane sezname, projekte in ostalo dokumentacijo. V projekt smo zajeli centralno čistilno napravo (CČN), glavni S kanal od Šmarja do CČN, kanalizacije v skoraj vse vasi KS Šmarje – Sap, nekaj tudi v KS Grosuplje in potrebna prečrpavališča. Skozi razpadanje in ponovno oživljanje projekta, ko smo razmišljali že o varianti, da se ga lotimo kar sami, smo pred koncem mojega mandata dobili potrditev, da naša občina in še dve ali tri druge ostanejo v projektu, ki se nadaljuje. Na pristojne državne institucije je bila dostavljena vsa dokumentacija in končno so v letu 2011 ali 2012 na Občino dobili potrditev za črpanje 14,6 milijonov evrov evropskih in državnih sredstev,katerih sem po toliko letih truda na Občini in na komunali tudi sam vesel. To je daleč največji projekt za občino v zgodovini in nova občinska ekipa je bila verjetno nemalo presenečena, ko so se s projektom seznanili. Glede na to, da ga niso uvrstili v svoj volilni program, ga očitno sploh niso poznali. Zato župan Peter

Občinarjem je to zoprno novico očitno težko povedati občanom, zato sem jim jaz olajšal delo.

Verlič že kar nekaj časa triumfalno najavlja to pridobitev, kot da je 14,6 milijona evrov padlo z neba. Kot vidim na občinski spletni strani, je pogodba z izvajalcem ravnokar podpisana. Kljub veliki pridobitvi pa bo izvedba tega projekta večletna mora za občino, o kateri pa nihče še ne govori. Občina mora namreč k projektu v letih 2014 in 2015 primakniti svoj delež, 32 % od vrednosti investicije, kar pa znese slabih 7 milijonov evrov ali skoraj 3,5 milijona evrov vsako leto. Tega denarja občina nima, kreditni potencial bo maksimalno počrpan in kar nekaj let se v občini ne bo gradilo nič ali vsaj ne veliko. Občinarjem je to zoprno novico očitno težko povedati občanom, zato sem jim jaz olajšal delo.

Energetske sanacije javnih objektov, sončne elektrane na strehah šol, vrtcev ipd. so projekti, za katere se ni potrebno posebno truditi, ker je država že v hudi časovni stiski. Državne institucije prosijo in zelo spodbujajo porabo za to namenjenih sredstev. Krožišča gradi država na državni cesti, zaradi svojega, ne našega interesa. Bi jim pa z veseljem čestital, če bi pridobili kaj evropskih ali državnih sredstev za Osnovno šolo Šmarje – Sap, kjer je v izgradnji prizidek, čeprav šola ni v nobeni državni niti občinski strokovni prioriteti; za zdravstveni dom, za katerega tako kot jaz vedo, da občina teh sredstev sama še dolgo ne bo zmogla; grosupeljsko obvoznico, ki so jo obljubili v svojem volilnem programu in še kaj.

Zakaj vam v času debelih krav ni uspelo zgraditi prepotrebnih krožišč, urediti varstva otrok, kar gre sedanji garnituri očitno kot po maslu?

Če začnemo pri varstvu otrok, moram reči, da je tudi za mene fenomen, da je bilo z zaključkom moje kariere ocenjeno (vsaj medijsko), da je od 300 do 360 otrok v občini brez otroškega varstva. V tistem času smo mi zelo intenzivno delali na projektih izgradnje dodatnih vrtcev. Šlo je za še en modularni vrtec poleg že obstoječega, za izgradnjo novega vrtca pri Domu starejših občanov. V planu smo imeli, da bi se izpraznil vrtec Tinkara. S tem bi pridobili dodatne prostore za Osnovno šolo Louisa Adamiča na Tovarniški ulici, da bi lahko izpraznili staro šolo na Adamičevi cesti in jo namenili Glasbeni šoli, Tretji univerzi in ostalim družbenim dejavnostim. Imeli smo celovit pristop, vendar je vse te projekte sedanja oblast ukinila. Intenzivno smo začeli delati na razpisih in ponudbah za odpiranje koncesijskih vrtcev. Odprl se je koncesijski vrtec v Šmarju – Sapu, tik pred otvoritvijo je bil vrtec Sonček v Sončnih dvorih, iskali smo tudi druge lokacije. Bili smo v dogovorih za koncesijski vrtec v nekdanjem gostišču Lovor, kjer pa se je ustavilo z zavrnitvijo pri izdaji gradbenega dovoljenja za predelavo gostinskega objekta, kar pa je očitno sedaj možno … Skratka, sedanja garnitura je dodala samo dva ali tri koncesijske vrtce za skupno približno 70 otrok in me zanima, kam je izginilo tistih, recimo, vsaj 200 otrok.

Krožišča?

To je zelo zanimiva zgodba, ki jo bom morda (bom počakal odzive) v kratkem spisal in ponudil v branje, gre pa za velik nateg Grosupeljčanov in ostalih prizadetih občanov. V prispodobi: poduk, kako naj si nedolžno obsojeni z veseljem sam natakne zanko na vrat. Samo nekaj dejstev: obvoznice Škofljica zaradi nerešljivih problemov očitno nikoli ali še dolgo, dolgo ne bo in za razbremenitve te cestne smeri se promet iz kočevskega konca po tihem dogovoru prostorskih in prometnih struktur v vrhu katerih sedita naš župan in direktor občinske uprave, verjetno tudi županov prizadetih občin, preusmerja po edinih možnih smereh Rašica – Čušperk – Grosuplje, Turjak – Ponova vas – Grosuplje in Turjak – Škofljica (pred prehodom čez progo) na staro avtocesto – Šmarje – Razdrto – nova avtocesta. Poglejte registracije avtomobilov, ki v prometnih konicah v kolonah vozijo skozi center Grosuplja in vam bo vse jasno: Ribnica, Kočevje, Dobrepolje, Velike Lašče … Polnijo nam ceste in zasedajo parkirišča … Ko je bil še g. Veber, sedanji predsednik parlamenta, župan Kočevja, sem se sporekel z njim, ker je dejal, da njim odgovarja, če se vozijo skozi Grosuplje. Sedaj se ta zgodba brez odpora odvija naprej in tako lahkotno pridobivanje krožišč v naselju Grosuplje je posledica potrebe – zahteve države, da se poveča pretočnost prometa skozi Grosuplje ter se na ta način razbremeni Škofljico in cesto proti Ljubljana – Rudniku.Ta krožišča so namreč v celoti državni projekti, ki jih plača država, občina pri njih »drži samo svečo«, župan pa vznesene govorance. Da ne bo pomote, vsi smo za krožišča, saj jih potrebujemo, vendar ne za to, da privabljamo ves dolenjski promet skozi Grosuplje. Poglejte, kaj se zgodi v Grosupljem, ko se ustavi avtocesta ali če se ustavi promet nekje na Pijavi Gorici, ves promet udari skozi Grosuplje.

Za okras je na sredini »državna krtina« in rož’ce iz kataloga.

Krožišči pri Logu in Pod gozdom bi morali biti zgrajeni po proračunu še v letu 2010, vendar je nova občinska garnitura po volitvah (oktobra 2010) te projekte in še nekaj drugih nemudoma ustavila in jih estetsko ter cenovno revidirala. Država jih je nato brez občinskih sredstev zgradila šele konec naslednjega leta v najcenejši verziji »plastik fantastik ali za Grosuplje je vse dobro«. Da se popravim, krožno krožišče Pod gozdom sploh ni zgrajeno, ampak je samo začasna in že dolgo skrajno zanikrna in nezakonita deponija belo – rdečih plastičnih ovir, okoli katerih se vozimo in tako po zakonu ne bi smelo obstajati dlje kot tri mesece ali morda največ pol leta. Nič boljše ni krožišče pri Logu. Hmm … Ko je vse prepuščeno državi, ta gradi, kot gradi, predvsem pa najceneje, kajti omeji se samo na obstoječe državno cestno zemljišče.Pred občino smo načrtovali precej večje krožišče, sedaj je minimum od minimuma, tako da med vožnjo po njem skoraj gledaš v svoj zadnji odbijač. Za okras je na sredini »državna krtina« in rož’ce iz kataloga.

S planirano gradnjo krožišča pri Bambiču (Tuš center) pa se zgodba o prometnem nategu zaokroži v celoto. V tem krožišču se srečujejta prometna tokova iz smeri Rašica – Čušperk – Grosuplje in Turjak – Ponova vas – Grosuplje za voznike, ki želijo po najkrajši poti na avtocesto. Ta zgodba je prekompleksna, da bi jo lahko na kratko opisal, kajti v ta »golaž« spada tudi na občini lahkotno potrjen projekt polnega priključka iz Šmarja – Sapa in stare avtoceste na novo avtocesto, ravno tako Šmarčanom všečen projekt, ki pa jim bo skoraj v center Šmarja – Sapa pripeljal kolone smrdečih vozil, ki se glede na projektirani dve krožišči zlepa ne bodo skobacali iz tiste luknje. Ampak Šmarčani so bili, vsaj z moje strani, na to kar nekajkrat uradno in neuradno opozorjeni in gredo v to zavestno in po svoji volji (ali vsaj po volji nekaj pomembnih posameznikov), Grosupeljčane pa gospodje »žejne peljejo čez vodo«.

Kaj pogrešate v Grosupljem? Se vam zdi, da se Grosuplje razvija v mesto?

V kraju, ki prispeva v proračun preko 60 % sredstev, se je vse ustavilo.

Ne. Grosuplje ima zgodovinsko vaško urbano zasnovo in iz njega narediti prijazno mesto ne bo ravno lahko. Vse spremembe je potrebno delati s poznavanjem njegove duše in srca (naselje Grosuplje ima obliko srca), z občutkom ter ljubeznijo do kraja. Predvsem pa je potrebno veliko in hitro delati. V kraju, ki prispeva v proračun preko 60 % sredstev, se je vse ustavilo. Potisnjeno je v nazadovanje, ker so žal z novim mandatom vsi grosupeljski projekti – tu imam v mislih mestne projekte, o katerih sem že govoril – ustavljeni, meščane pa se »zadovoljuje« z gradnjo krožišč, tristo metrov pločnika in nekaj asfaltiranih ovinkov, da ne rečem, da v tem mandatu ni postavljene niti ene nove klopce v mestu. Še celo odstranili so jih s pločnika ob Kolodvorski cesti, očitno so motile vožnjo in parkiranje po pločniku nedotakljivim in brezobzirnim. Zanimivo, občinskim redarjem pred nosom. Grosupeljčani potrebujemo ureditev mestnega trga in parka na travniku za pošto in policijo, ki je še edino primerno zemljišče v centru, seveda s povezavo z upravnim trikotnikom in ureditvijo Kolodvorske ceste v peš cono. Projekti so v prostorsko idejni zasnovi pripravljeni, treba jih je nadaljevati in realizirati.

Nujno je potrebno celovito rešiti protipolavnost Grosuplja. Občina bo morala sama zgraditi protipoplavni zadrževalnik Veliki potok, ki bo rešil še preostali del mesta in okolico pred poplavami, če ga ne bo zagotovila država. Potrebni so še most čez železnico za dostop do Sončnih dvorov in industrijske cone, za prometno razbremenitev centra prometni obroč znotraj in obvoznica okoli mesta, ki smo jo že prostorsko umestili in načrtovali, mestna rekreacijsko sprehajalna zelena pot ob Grosupeljščici, rekreacijska ureditev Koščakovega hriba, tržnica … To so grosupeljski projekti, ki pa so očitno popolnoma ustavljeni.

Zakaj projekt Grosuplje, mesto kipov ne najde svojega mesta v identiteti Grosuplja?

To je še ena žalostna zgodba,ki kaže na to, kako nekateri gledajo na Grosuplje. Glede na to, da je Grosuplje urbani in upravni center, bi moralo imeti že zaradi same vloge v skupnosti neko prepoznavnost. Že stari Grosupeljčani smo razmišljali in iskali, kaj bi dalo Grosuplju identiteto. Potem se je pojavila ponudba Zavod za kiparstvo s projektom kiparskih delavnic, kjer smo za relativno majhen denar pridobivali visoko vredna umetniška dela. Začelo se je tudi govoriti o Grosuplju kot mestu kipov. S tem, da je ta ekipa, ki je sedaj na oblasti, bila kot opozicija v občinskem svetu ves čas proti in so mi stalno rezali sredstva v proračunu. Z njihovim prihodom na oblast so te lepe in prepoznavne vsebine mesta Grosuplja in občine enostavno ukinili. S tem je bila storjena velika škoda za estetske urbane vsebine in prepoznavnost Grosuplja.

Ali bi po vašem morali zapreti Kolodvorsko cesto za promet in zakaj je niste?

S Kolodvorsko sem se trudil skoraj ves svoj mandat, to je tudi ulica moje mladosti. Pripravljenih je bilo kar nekaj projektov in variant. Zadnja, ki je bila najbolj izvedljiva, je bila ponujena občinskemu svetu nekje dve ali tri seje pred zaključkom mojega mandata. Žal je bila tudi ta zavrnjena. Tako je padel v vodo še moj zadnji poskus, kako začeti mestotvorno urejati center Grosuplja. Kot omenjeno, gre za trg in park za policijo v povezavi s Kolodvorsko, upravnim trikotnikom, Adamičevim trgom in platojem pred železniško postajo z novim objektom garažne hiše in poslovno zgradbo v predelu sedanjega parkirišča za občinsko stavbo. Mislim, da o tem projektu kot celoti danes ne razmišlja nihče več.

Zakaj so bili proti?

Ni bilo nobenih pravih argumentov. Argumenti so bili za lase privlečeni; da primanjkuje parkirnih mest, čeprav smo mi pripravili nadomestne površine in sicer z ureditvijo parkirišča za občinsko stavbo in slepe ulice Pod gozdom, kar je bilo takrat sporno in so ga ustavili, kasneje pa uredili v parkirišča. Planirali smo tudi dodatno parkiranje med sodiščem in novo upravno enoto. Število parkirnih mest bi tako celo podvojili v primerjavi s temi na Kolodvorski. Kolodvorsko bi zapirali po fazah, v povezavi z ostalo ureditvijo centra mesta.

Za Kulturni dom bi lahko rekli, da je pozabljen in zapostavljen. Zakaj je tako?

V denacionalizaciji je bila ta dvorana kot nekdanji Sokolski dom neupravičeno predana Športni uniji Slovenije. Po dolgotrajnih pogajanjih smo objekt v letu 2009 dokončno odkupili, prav tako nekaj okoliških zemljišč. Šele s tem smo vzpostavili pogoje za nadaljnje investiranje. Zadnje, kar smo še uspeli, je bila ureditev zanemarjene okolice, odvodnjavanje in kanalizacija ter priklop Glasbene šole Grosuplje in kulturnega doma na toplovod. Najmanj, kar pričakujem od sedanjega vodstva, je investiranje v najnujnejše potrebe in posodobitev notranjosti doma.

Področje, kjer je kulturni dom, Glasbena šola in gradbena trgovina, je v prostorskem planu namenjeno za kulturne vsebine. Na ta način smo zaščitili kar nekaj strateških lokacij v mestu. Vendar bo treba počakati na druge čase in na kulturi bolj naklonjene pristojne v občini, da se bo kaj pomembnejšega na tem področju v Grosuplju premaknilo.

Ali razmišljate o ponovni bolj aktivni družbeno-politični angažiranosti?

Dve leti in pol se nisem javno oglasil v zvezi z občinsko politiko. Predobro vem, kako težko je voditi občino, zato sem jim dal mir. Iz istega razloga nisem šel med svetnike, čeravno je bil to po zaključku županskega mandata velik in logičen izziv. Predvsem sedaj, ko je sredinsko leva ekipa skoraj povsem nova in popolnoma neizkušena, kar občinarji s pridom zlorabljajo. Po korektni predaji poslov sem ponudil tudi svoje vedenje in poznavanje občinske problematike v pomoč, vendar je niso nikoli potrebovali. Me pa g. Verlič enostavno ne more pustiti pri miru. Verjetno zaradi lastne slabe vesti si mene, moje delo ali celo obdobje nekorektno in skrajno podcenjevalno privošči skoraj v vsaki govoranci. Po nepotrebnem sem provociran od trenutne ekipe in očitno mi ne dovolijo upokojenskega miru, poleg tega so trenutna dogajanja v ožji in širši domovini taka, da me ne puščajo neprizadetega. To pa so razmere, na katere se kot zaveden občan in državljan že impulzivno odzivam.

Zaključimo z lahkotnejšimi temami. Kje najraje preživljate dopust?

Dopusta letos verjetno sploh ne bomo imeli, sem pa najraje v družbi svojih vnukinj in vloga dedka me tudi v moje zadovoljstvo najbolj okupira. Pred leti sem si naredil jadrnico, trimaran, s katerim sem do pred kratkim veselo jadral naokoli, ampak volja za take športne aktivnosti me je minila.

Vemo, da ste talentirani za likovno področje. Ali še kaj rišete?

No, ko je čas in potreba, se tudi tega še lotim, načrtujem še več; rad bi tudi kaj slikal, predvsem pa kiparil. Kiparil sem zelo dobro. Imam pa velik problem, da sem multifunkcijski, zanima me toliko stvari in lotim se vsakega dela. Delam eno zadevo, razmišljam pa še o treh, potem skačem od ene k drugi in nikjer se dovolj ne angažiram. Potem je pa vse na pol …

Kje bi pristali, če ne bi šli v županovanje? V umetniških vodah?

V umetniških, da bi se preživljal s tem, verjetno ne. Bi pa ostal v okviru svojega poklica: tiskarstvo, uredništvo … Družbena angažiranost pa me je vedno privlačila. Po starših jo imam že v genih, tako da bi na tem področju, hočeš nočeš, vsekakor deloval.

Ali mogoče že nastaja naslednja knjiga, na papirju ali v mislih?

Glede na to, kaj vse se dogaja, bi imel veliko napisati, vendar jaz nisem pisec po duši. Da se lotim pisanja, mora neka problematika globoko orati po mojih čustvih in razpoloženju. Poleg tega je družbeno angažirano pisanje velik problem, kajti dobiš ogromno odzivov, na katere moraš odgovarjati in reagirati. To ti vzame ogromno časa, česar pa jaz ne maram, saj se pisanje knjige takorekoč nikoli ne konča. Če pa bi napisal še kakšno knjigo, bi jo verjetno o županovanju. Vendar je potrebno, da mine še nekaj časa. Bi pa bilo zanimivo, kajti poveljevanje v »vojni« je bilo mačji kašelj proti županovanju v miru.

 

Andrej Brezec, foto: osebni arhiv Janeza Lesjaka in Drevored