Dragan Marič, Grosupeljčan v Afganistanu

Dragan je častnik Slovenske vojske, ki je trenutno na misiji v Afganistanu. V vojski je od leta 1999 kot profesionalec, po civilni izobrazbi je magister varstvoslovja. Ima 39 let in kar 22 jih je preživel z rokometno žogo. Grosupeljčan, domorodec kot sam pravi, je že celo življenje. Na našo pobudo, da naj se pohvali, je skromno napisal: To ni v moji naravi, če pa se že moram, bi se pohvalil s svojo družino in malim krogom dobrih prijateljev. Mnogim je verjetno bolj poznan pod vzdevkom Čiro.

Srečali smo ga na kavi nekaj dni pred odhodom na misijo. Z navdušenjem nam je govoril o življenju na misiji, o Afganistanu, ljudeh, hrani, fotografijah … Beseda je dala besedo in dogovorili smo se, da se nam bo javljal z misije. Tokrat nekaj o Draganu, v nadaljevanju pa več o deželi in življenju na misiji.

Kako te je pot zanesla v vojaške vrste?

Kot otroci smo veliko časa preživeli zunaj in se igrali partizane in …V tistem času je bila zelo popularna nanizanka Otpisani in Povratak otpisanih in vsak od nas si je želel biti eden od teh junakov (Prle, Tihi….). To ti ostane nekako v spominu in tudi po osnovni šoli sta tlela želja in navdušenje za vojaško življenje, za katerega pa se takrat nisem odločil. Prevagali so prijatelji in šport. Po končanem faksu je bilo treba odslužiti dolg domovini in v meni se je spet prebudila želja po vojaškem življenju. Takrat sem se odločil, da hočem biti vojak, to kar sem še danes.

Nam poveš kaj več o tvojih športnih letih?

Z rokometno žogo sem preživel 22 let. Moj prvi trener je bil g. Bogdan Habjan, ki je treniral tudi mnoge druge grosupeljske igralce. V moji karieri sem imel preko 15 trenerjev, nekateri so bili celo moji soigralci. Habjan je bil eden tistih, ki so mi pustili največji pečat. Treniral in igral sem z mnogimi igralci, sedanjimi in bivšimi reprezentanti. Vso kariero sem preživel v Grosuplju, čeprav sem v mlajših letih dobil nekaj ponudb iz okoliških klubov. Od moje generacije, ki bi mogoče lahko pustila večji pečat v rokometu, bi omenil Ljubanoviča, Zrneca, Valiča, Predaliča, Aksentijeviča … Ena od lepših sezon v moji karieri je bila  sezona 2002/2003 pod vodstvom g. Radiča in z igralci Miklavčičem, Vukovičem, Sobočanom, Knepom … Lahko se pohvalim, da je sedanji slovenski reprezentant David Miklavčič (tudi moj dober prijatelj, ki je ostal tak kakršnega poznam od začetka) pričel svojo uspešno kariero v članski konkurenci nekako pod mojim mentorstvom leta 1999. Bili so lepi časi, druženje… Sedaj pa me pot bolj poredko zanese v dvorano, saj so se razmere in odnosi v klubu močno spremenili.

Na katerih misijah si že bil v preteklosti?

To je moja četrta misija. Za sabo imam dva KFOR-ja na Kosovu, kjer sem bil poveljnik čete in častnik v operativi, in en Afganistan, kjer sem bil četni mentor. Med drugim sem bil tudi na šolanju v Kanadi.Vsaka misija je seveda zgodba zase in vsaka ima svoje dobre in slabe stvari. Ponavadi potem ostanejo samo lepi spomini in krog novih prijateljev.

 

Kaj bi bil, če ne bi bil vojak?

Trener.

Hobiji?

Zdaj uživam v branju stripov.

Koliko časa boš na misiji?

Misija ponavadi traja 6 mesecev.

Koliko časa pa si potem doma?

To pa morate vprašati mojo ženo(ha, ha).  Kadar sem “doma” me službena pot velikokrat zanese v tujino na kakšen tečaj, vajo, konferenco …Včasih preživim tudi kakšen teden  v vojašnici ali na terenu kje po Sloveniji. Doma sem tako bolj malo. Žena včasih pravi, da, ko sem na misiji, vsaj ve kje sem, ko sem “doma”, sem pa povsod.

Potrebuješ aklimatizacijski čas, da preklopiš na življenje na misiji?  

Kar se  tiče mene osebno, s tem nimam težav. Pri nekaterih fantih pa se te težave pojavljajo in takrat jim jih pomagamo prebroditi  njihovi poveljniki v nekaterih primerih pa tudi vojaški kaplan in psiholog.

Je družina za takšno službo breme ali opora?

Družina je v mojem življenju zelo pomembna in mi je zelo v oporo. Moram pa priznati, da vsakič bolj pogrešam svoje punce – sploh Buceja »Majo«.

Kaj imata skupnega Dragan in vojak Ryan?

Mislim, da imava samo eno skupno točko – ljubezen do domovine, vse ostalo pa je “holivud”.

Kdaj vstajaš, kdaj hodiš spat, koliko ur povprečno spiš? 

Naloga traja 24 ur na dan, 7 dni na teden in vse je podrejeno temu. Vedno si na razpolago in pripravljen za izvajanje nalog.

Ali mirno spiš? 

Človek se navadi na vse in osebno sem videl že marsikaj. Moram priznati, da imam kar dober želodec  tako, da s spanjem nimam težav.

Česa se veseliš?

Veselim se vsakega novega dne, v njem uživam in v njem najdem zmeraj nov iziv. Najbolj pa se veselim objema svojih punc.

Ali vojaki v dobi interneta še dobivate papirnata pisma? 

Starih dobrih pisem ni več in po moje mlajše generacije sploh ne vedo, kako se napiše pismo in kaj je včasih pomenila kakšna lepa topla beseda od doma. Moram priznati, da tudi sam že dolgo nisem napisal kakšnega pisma. Moja zadnja resnejša napisana zadeva je testament (ha,ha).

Kaj pa nekdaj tako pričakovane “pakete”?

Paketi od doma kaj je že to! Zdaj, če že pride kašen paket, je to kakšno naročilo  stvari iz Amerike.

Katero stvar (ne osebo) najbolj pogrešaš, ko si na misiji? Savno (ha, ha)? 

Tukaj v Afganistanu predvsem pogrešam žogo in zajebancijo ob njej. Savne in sonca pa zagotovo ne saj je že te dni 45 stopinj. Ne bi se branil kakšne vode, bazena. Sicer pa nasmeh in kakšno lumparijo svojih punc.

Nam zaupaš kakšno šalo iz vojaških vrst?

Tisti, ki so služili vojsko, vedo, da se vsak dan dogajajo kakšne šale, ki jih priredimo eden drugemo. Vendar mora biti vse v mejah normale, da ni kakšnih zamer, saj moramo živeti skupaj v bazi veliki 100×100 m, kjer se nimaš kam skriti. Zadnji štos je bil, ko smo kolegu v vrata skrili budilko. Ko je začela zvoniti jo je začel iskat, toplo-hladno… in smeha polna skleda.

Kako si krajšate prosti čas, ga sploh imate? 

Ponavadi prosti čas izkoristim za šport – tek, da se sprostim in fizično pripravim za nove izive. Včasih vržemo kakšen tarok in v dobi računalnikov si seveda ogledamo kakšen film.

 

Irena Gantar, foto: Dragan Marič (osebni arhiv)