Dhyān Dejan Cirkvenčič Kralj, duša

Na Dejana smo naleteli, ko smo iskali avtorja zanimive serije lokalnih fotografij z domiselnim imenom GROsoupLJE. Našli smo veliko več: pesnika, glasbenika, urednika, oblikovalca, fotografa…  ne nujno v tem vrstnem redu. Je multipraktik, za katerega se zdi, da uspe v vsaki stvari, ki se je loti, saj enostavno počne, kar rad počne. Na primer napiše komad, ki je preveden v dvanajst svetovnih jezikov in ga opazi celo slavna gospa Oprah, ali pa oblikuje metuljčke, ki pritegnejo pozornost največjih medijev poročne industrije, kot je Brides Magazine. Dejan je zanimiv sogovornik, s katerim se čaj v Torpedu zlahka zavleče v ure, Dejan pa medtem postane Dhyān. 

 

Dhyān Dejan Cirkvenčič Kralj. Dolgo ime. Kaj od tega je iz rojstnega lista?

V rojstnem listu je zapisano samo Dejan Cirkvenčič.

In zakaj je danes zapisano tako, kot je?

Z ženo sva se pred poroko dogovorila, da dava drug drugemu priimek, tako sem dobil še enega – Kralj.

Kaj pa Dhyān? Popravi me pri izgovorjavi.

Dhyān pa me kličejo prijatelji. Izgovarja se kot Dejan brez črke e, nad a-jem pa je črtica, kar pomeni, da je a dolg. Dhyān je skrajšana oblika imena, ki mi ga je ob iniciaciji dal moj duhovni učitelj.

Kako si kot otrok nadaljeval stavek: “Ko bom velik,

bom …”?

Vse življenje se mi že dogajajo stvari, ki sem jih rad počel v otroštvu, predvsem v najstniških letih. Zelo verjetno je, da vsak otrok nekako spontano čuti, kaj ga osrečuje in kaj rad počne in če se ne izgubi v željah in pričakovanjih drugih, predvsem staršev, je na pravi poti. Od staršev in učiteljev sem imel vedno podporo in vedno sem jih prepričal, da je stvar, ki jo počnem, prava. Tako sem pisal pesmi, risal, igral kitaro … kar še vedno počnem, vendar z drugimi orodji.

Pisal si pesmi in igral kitaro. Precej  logično je torej, da danes uspešno “recitiraš” svoje pesmi v znani glasbeni zasedbi Supersoul Connection. Je ta skupina zate največji uspeh? Do sedaj, jasno.

Ja, osamljeno pisanje se je spremenilo v »javno«, ko sem si pred leti rekel, da bi rad naredil bend. Poimenovali smo ga Supersoul Connection in zanj pišem glasbo in besedila, sem pa tja kaj odpojem oz. odrecitiram. Ampak to ni moj poklic. To je stvar, ki jo zelo rad počnem. In če nekaj počneš kolikor toliko dobro, te opazijo tudi drugi.

Naši videospoti se vrtijo na MTV Adria (The Key je bil na lestvici na šestem mestu), singel No to Violence je celo gospa Oprah Winfrey objavila na svoji spletni strani, v programu ga je imel HD Fest v Sony Theatres v New Yorku, besedilo pesmi je prevedeno v dvanajst svetovnih jezikov, pojavili smo se v spletni različici ameriške revije NME (New Musical Express) … Sodelovali smo z različnimi izvajalci: Laro Baruco, bendom Nevember1, Leilo … Zelo spodbudne besede smo dobili od tujih znanih izvajalcev kot so Transglobal Underground, State of Bengal, DJ ClicK, Cheb i Sabbah, Ujjayi Soundsystem, Jay Uttal, Deeyah itd.

Muzika skupine Supersoul Connection …več muzike

Ampak koncertov nimate. Ali nimaš potrebe po izpostavljanju, bolje rečeno po igranju, nastopanju pred publiko, po  neposrednem feedback-u?

Že trikrat sem neupešno poskušal sestaviti bend in če bi vam povedal, s kom vse, bi verjetno rekli: uf, to pa bi bil bend. Naše ambicije na začetku niso bile velike in projekta smo se lotili na napačni strani; najprej smo posneli ploščo in šele kasneje razmišljali o tem, kako jo predstavljati v živo. To pa je zelo zahtevno in precej nenavadno. V živo smo nastopali samo enkrat – na naši nacionalni televiziji – in super je bilo. Ampak jaz bom vztrajal. Neposredni feedback lahko danes meriš tudi drugače: bereš komentarje pod YouTube videi, bereš pošto, ki dnevno prihaja v poštni predal skupine …

Tvoji teksti so družbeno kritični, ponujajo duhovno alternativo, so kar neke vrste manifesti, življenjska filozofija. Od kod ti te ideje?

Nič ni zraslo na mojem zelniku in jaz samo ponavljam, kar sem slišal. Samo pismonoša sem in počaščen sem, da sem lahko.

Čigav pismonoša?

Jaz sem član Skupnosti za zavest Krišne, kar je jasno vsakomur, ki je kdaj slišal kakšno našo pesem. Dharma oz. značilnost nas, ki smo duše, je, da smo božji sluge, kot je dharma oz. značilnost vode, da je mokra. Mokrote vodi ne moreš odvzeti, kot tudi lastnosti ne, ki je značilna za duše. Gre za tisočletno tradicijo neprekinjenega nasledstva učiteljev in učencev, ki je vse do današnjega časa, za razliko od nekaterih drugih »tradicij«, ostala nespremenjena.

Se motim ali drži, da se Hare Krišne pri nas drži nekakšna posmehljiva podoba?

Nisem prepričan o tem, da se nas drži posmehljiva podoba. Nič manj kot predstavnikov kakšnega drugega filozofsko ali religiozno usmerjenega gibanja.

Kako bi ti poimenoval sedanje vzdušje na našem planetu?

V Vedah, v najstarejših spisih na našem planetu, je zapisano, da živimo v kali-yugi, železni dobi, ki je od vseh štirih dob najbolj degradirana. Degradacijo občuti vsak, ki kolikor toliko natančno opazuje dogodke okrog sebe. Ko že misliš, da huje ne gre – bum! evo. Ko že misliš, da je dekadenca na vrhuncu, ugotoviš, da si se motil: vojne se dogajajo zaradi vse bolj absurdnih stvari. Če bi se ljudje zavedali svoje prave identitete, da smo duše, ki s telesi nimajo nič skupnega, bi bilo marsikaj drugače. Poistovetenje s telesom namreč povzroča poistovetenje z narodom in s stvarmi, ki so navidezno »moje/naše«. In zaradi tega prihaja do vojn. Ko nekdo ogroža naše grobo čutno zadovoljevanje, smo pripravljeni iti v vojno … Žalostno.

Po komadu Ne nasilju! sklepam, da nisi mesojedec in sklepam tudi zakaj je tako. Si tiste sorte vegetarijanec, ki postrani gleda nas mesojedce?

Večina ljudi je nedolžnih, redki so zares hudobni. Če bi vedela, kar vem jaz, bi bila tudi ti vegetarijanka. Mesojedcev oz. vsejedcev ne obsojam, ker se zavedam, da ste v večini primerov nedožni oz. nevedni. Vegetarijanstvo je način prehranjevanja, ki je zelo naravno. Meni se prej zdi, da se mesojedci/vsejedci čudno prehranjujete. Sledite tradiciji, ki je nezdrava. Veš, včasih je bilo meso na mizi »samo ob nedeljah« in takrat bolezni, kot jih poznamo danes, niso poznali.

Se popolnoma strinjam.

95 % vseh bolezni na Zahodu je bolezni srca in ožilja. Le-te so rezultat prekomernega uživanja mesa. Po raziskavah WHO (Svetovne zdravstvene organizacije op.a.) noben vegetarijanec ali vegan ne trpi za posledicami teh bolezni.

Nate smo naleteli, ker smo iskali avtorja zanimive serije lokalnih  fotografij GROsoupLJE. Za kaj pravzaprav gre?

Preden sva se z ženo odpravila na potovanje, sem se spet lotil fotografije in kupil sem digitalni fotoaparat. Prej sem fotkal na analognega, na film torej. Seveda sem ga moral prej preizkusiti in tako sem fotografiral Grosuplje. Čisto likovno sem se lotil serije fotografij. Večino svojega življenja sem se namreč preživljal kot grafični oblikovalec in moje fotografije so »nepovedne, nedokumentaristične …«, gre bolj za lovljenje predmetov in barv. Ne zanimajo me zgodbe, portreti … Prava »župa« je ratala in tako sem serijo fotografij poimenoval GROsoupLJE. Dizajnerji imamo več možnosti, da smo dobri fotografi, kot obratno. Pravzaprav še nisem srečal fotografa, ki bi bil dober oblikovalec. Ponavadi so prav obupni.(smeh)

Fotografije iz serije GROsoupLJE / foto: Dejan Cirkvenčič Kralj …več slik

   

Si kdaj imel “pravo” službo? S tem mislim “šiht od … do …”

Vedno sem si želel delati revijo. Najstniki smo listali Bravo, Anteno … Do sedaj sem bil glavni in odgovorni urednik štirim tiskanim medijem, nazadnje sem si izmislil najstniško in glasbeno revijo Frka, ki je bila v tistem času (2000 – 2005) zelo popularna. Koncept Frke je bil »Mladina za najstnike«. Upali smo si marsikaj in bili smo iskreni. Najstniki so nas takoj vzeli za svoje in že po letu in pol smo prodali 21.700 izvodov revije, kar je za slovenske razmere ogromna številka. Ja, urednikovanje in pisanje uvodnikov so bile moje prve prave službe. Kasneje sem se spet posvetil oblikovanju in delal na nekaj znanih in uspešnih oglaševalskih agencijah, vmes sem tudi uspešno freelance-al. Oblikoval sem za veliko slovenskih in tujih založb, podjetij, ustanov … Še vedno rad freelance-am in odprt sem »za najem«.

Verjetno to ni tvoj prvi intervju na tej strani mikrofona. Na kateri strani imaš boljši občutek, kaj ti bolj leži?

Gre za dve stvari. Vsaj na področjih, kjer delujem: ali kreiraš novice (ali podobe, ali oglase, ali besedila), ali pa si sam novica, kot je to primer ravno sedaj. Ker rad povem še kaj več, kar je sicer v mojem obsegu delovanja, raje izberem drugo opcijo.

Urednik, glasbenik, pesnik, oblikovalec, izgleda, da preprosto ne zdržiš dolgo pri eni stvari.

Kljub temu, da počnem veliko stvari, mi je (bilo) vedno dolgčas. Tudi takrat, ko sva s prijateljem Urošem štopala po Evropi, mi je bilo dolgčas. Dokler nisem v svoje življenje vnesel duhovne note in na vse stvari, ki me obdajajo, sem začel gledati precej drugače. Raziskoval sem, še vedno sem radoveden, in takrat sem veliko bral. Ko sem »naletel« na knjigo Radža Vidja (Kralj znanja), ki mi jo je podarila moja učiteljica za likovno vzgojo, in ko sem prebral še Bhagavad-gito, sem začutil, da sem našel odgovore na čisto VSA vprašanja, ki si jih lahko zastavi človeško bitje. Kar oddahnil sem si.

S katerimi projekti preganjaš dolgčas tokrat?

Trenutno delam redizajn embalaže za produkt, ki sem si ga izmislil – za Rice Butterflies (Riževi metuljčki). Gre za konfete, ki jih svatje mečejo na porokah in ki so narejeni izključno iz riža: riževega papirja, riževega lepila in riževega zrna in v ničemer ne kršijo tisočletne tradicije. Zaenkrat jih izdelujem sam.  Blagovna znamka in produkt se je tako dobro »prijel«, da sem moral odpreti podjetje Re:Format, kreativna pisarna. Rice Butterflies so bili objavljeni v nekaterih največjih svetovnih medijih, ki na polju poročne industrije kaj pomenijo: Brides Magazine, Hitched, Perfect Wedding, Trend Hunter, All Women Stalk …). To je približno tako, kot da bi se neki slovenski glasbeni skupini zgodil Billboard, Q ali Rolling Stone.

Hm, težko si predstavljam, da tak kreativec doma lepi riževa zrna na riževe metuljčke. Ti ne preseda?

Saj veš, kaj pravijo: zrno do zrna – pogača. In v mojem primeru to pomeni dobesedno.

Ali kdaj Grosuplje, pardon, Mlačevo, postane pretesno okolje za takega “supersoul”-ovca? Te kdaj zamamijo svetovne prestolnice?

Že kot najstnik in še nekaj let kasneje sem prepotoval večji del Evrope. Super je bilo. Štoparsko in precej avanturistično. Prvi avtoštop se je zgodil v Pariz, kasneje pa se je samo še nadaljevalo. Sedaj jaz pobiram štoparje in nekako vračam za vse kilometre. Všeč mi je Praga, Salzburg, Piran, Pariz … Zdaj smo malo večji in včasih si privoščimo letalsko vozovnico. Zadnje čase predvsem v Azijo, v Indijo, če sem natančnejši. Zaljubljen sem v Indijo. Tako zelo je raznolika, da se je zlepa ne naveličaš.ž

Indija skozi Dejanov objektiv …več slik

   

Otroštvo si preživel pri sosedih v Ivančni Gorici. Pogrešaš tukaj kaj ivanškega?

Sosednja dolina je zelo podobna grosupeljski. No, tukaj je nekaj več priseljencev in Ivančna Gorica ima še bolj raznoliko okolico. Proti Trebnjemu so lepi kraji. Vedno, ko me kdo vpraša, od kod sem, povem, da sem iz Ivančne Gorice. Tam sem obiskoval osnovno in srednjo šolo, tam sem sanjal, se zaljubljal, trpel, se zabaval v Acord-u. Super je bilo.

 

Irena Gantar, fotografiji v drsniku: Aljaž Celarc