Andrej Gabrijel, odličnost v poslu in športu

Že pred vstopom v poslovno stavbo podjetja Gabrijel Aluminium začutite druge dimenzije podjetništva. Sogovornika ne najdemo v njegovi majhni, skromni pisarni na koncu hodnika, kjer na vratih piše Andrej Gabrijel, lastnik, temveč na pogovoru s sodelavci. Povabi nas za sodelavčevo mizo s pogledom iz steklenega nadstropja na okolico industrijske cone. Andrej sodi v srednjo generacijo, tisto generacijo, ki je bila »poskusni zajček« t.i. usmerjenega izobraževanja. Je strojni tehnik, ki je uspel preseči obrtništvo in se z zmagovalno miselnostjo zavihteti med najboljše v branži. Ta koncept uspešno prenaša tudi v šport.

Kako in kdaj se začne in konča vaš delovnik? Ali ste eden izmed tistih podjetnikov, ki so stalno v službi?

Moram reči, da nisem ravno tipični podjetnik, ki večino svojega časa tako ali drugače preživi v službi. Že na začetku svoje poslovne poti sem razmišljal v tej smeri, da morajo biti tako posel kot družina in prosti čas pravilno razporejeni in to mi je skozi čas tudi uspelo. Tako moj delovnik poteka od približno 7.30, ko pridem v službo, pa do 15. ure, ko se doma zberemo člani družine in imamo kosilo. Popoldne nisem vpet v samo službo, saj se posvečam družini in osebnim stvarem.

Zanimivo je, da niste direktor podjetja.

Zdaj bo že pet let, kar podjetje vodi Marko Arzenšek, tesno ob njem pa še tehnični direktor Andrej Pezdirc in moram reči, da zelo opravičujeta moje zaupanje in to mi med drugim tudi omogoča, da imam proste popoldneve.

Začetki podjetja segajo v daljne leto 1962, prvotna dejavnost je bila izdelovanje kovinskih kuhinjskih pripomočkov. Obrt je verjetno začel vaš oče.

Ja, ta vaš podatek, ki ste ga verjetno dobili na naši spletni strani, ni čisto točen. Ker se bliža 50 let od začetka očetove obrti, smo malo bolj natančno pogledali dokumente in ugotovili, da je oče Stane začel leta 1963 z obrtjo, ki je bila takrat pisana na njegovega brata, tedaj še študenta, Mira Gabrijela. Leta 1964 pa je oče v Šmarju uradno odprl svojo obrt, to pomeni, da bomo letos septembra praznovali 50-letnico.

Ali ste rastli ob podjetju in je bilo za vas samoumevno, da boste nadaljevali družinski posel? Kakšne so bile vaše mladostne ambicije?

Moja razmišljanja pred usmerjenim izobraževanjem, ki se je takrat začelo, so šla v dve smeri, in sicer arhitektura in gradbeništvo ali pomorstvo.

Pomorstvo?

Ja, ta želja je bila verjetno posledica tega, da sem poleti veliko časa preživel v Piranu pri očetovi teti, kjer so bili pomorščaki. No, ko pa je prišel čas odločitve, ni bilo nobenega dvoma in sem šel v strojništvo.

Kaj je pomembno za uspešnega podjetnika: geni, okolje, izobrazba …?

Meni se predvsem zdi uspešen tisti podjetnik, ki uspe svoje vizije uspešno realizirati in ne postane ujetnik le-teh.

Sicer so za uspešnega podjetnika pomembne vrline, kot so ambicioznost, preudarnost, potrpežljivost in vztrajnost. To so glavni atributi poleg znanja, ki je osnova, da lahko svoje vizije pripelješ do realnosti.

Ali gre pri vašem podjetju še za eno zgodbo garažne obrti, ki je prerasla v uspešno mednarodno podjetje? 

Jaz se ne obremenjujem toliko z zgodbami o uspehu, mi želimo samo biti najboljši v tem, kar počnemo. Oče je s pomočjo brata začel z obrtjo sam, kasneje je imel okoli deset zaposlenih. Potem je prišla prva kriza, ko se je trg zasitil z izdelki, ki jih je takrat proizvajal – enostavni kuhinjski pripomočki – in ob iskanju nove alternative se je porodila ideja, da bi se lotili eloksiranja oziroma področja aluminija. Nekaj časa je vzporedno vodil oba programa, kasneje pa je prvotnega opustil. Tako pri očetu kot pri meni sta pomembno vlogo odigrali soprogi, mama Janja in moja žena Sonja.

Kako globoko vas je prizadela izguba jugoslovanskega trga ob osamosvojitvi Slovenije?

V bistvu smo jugoslovanski trg izgubili že deset let prej, nekje leta 1980. Leta 1981 je oče začel z eloksirnico, tako nas kriza z odcepitvijo ni prizadela, saj smo zelo malo poslovali z Jugoslavijo.

Kaj je najpomembnejši mejnik v razvoju vašega podjetja? Mogoče leto 2005 s selitvijo v Grosuplje in izgradnjo novih, sodobnih prostorov?

Ne, največji mejnik je bil čas, ko sem moral spremeniti razmišljanje, in sicer iz obrtniškega v industrijsko, obenem pa smo začeli izdelovati aluminijaste izdelke. To je bilo še na Lavrici leta 2001, dobro leto po tistem, ko sem postavil avtomatizirano eloksirnico, kar nam je omogočilo masovno proizvodnjo.

Kako to, da ste se preselili v Grosuplje?

Ko smo prešli na masovno proizvodnjo, se je hitro pokazalo pomanjkanje prostora. Skladišče smo imeli na prostem in tako ni šlo več naprej, zato smo začeli iskati novo lokacijo. Leta 2004 smo dobili še en večji projekt za Bosch Siemens in to je bila dodatna spodbuda za širitev. Grosuplje mi je bilo nekako najboljša destinacija, saj smo od leta 2000 do 2004 veliko delali s podjetjem Kops, kjer so za nas opravljali mehansko obdelavo izdelkov in sem bil stalno na relaciji Lavrica – Grosuplje. Našli smo to lokacijo, ki ima odlično pozicijo ob avtocesti.

V zadnjih letih, letih krize, povečujete število zaposlenih in obseg prometa. Kako vam to uspeva? Ali za vas ni krize?

Že leta 2009 smo dokazali, da smo konkurenčni tudi Kitajski.

Kriza je tudi za nas, krizi se ne moreš izogniti. Mi smo relativno mlado podjetje, saj smo se šele leta 2006 prvič predstavili Evropi na sejmu v Essnu in takrat so se nam odprle popolnoma nove možnosti za prodajo. Glede na to, da smo bili nov igralec na trgu, nam je vsak posel ogromno pomenil, po drugi strani pa pomeni zelo malo na celotnem evropskem trgu. To dejstvo, da smo nov proizvajalec aluminijastih komponent, je ključno, ki nam pomaga prebroditi krizno situacijo. Dejansko smo po začetku krize v letu 2008 tržni delež na področju EU povečevali, notranji pa se nam je manjšal. V Sloveniji imamo dobro pozicijo v smislu, da je tu dobro ravnovesje med tehnološkim znanjem in ceno. Že leta 2009 smo dokazali, da smo konkurenčni tudi Kitajski.

Kaj je bistvo vaše konkurenčnosti?

Izvor naše konkurenčnosti je v inovativnosti proizvodnih procesov, ki jih prilagajamo vsakemu projektu. Tu gre za verigo tehnoloških procesov, kjer kombiniramo tehnologije, da dobimo najvišjo kvaliteto za najnižjo ceno. V glavnem nam to kar uspeva.

Če prav razumemo, v podjetju Gabrijel Aluminium obvladate tako razvoj visoko kvalitetnih rešitev kot samo proizvodnjo komponent in končnih izdelkov. Ali je vaš material izključno aluminij?

V glavnem je to aluminij, čeprav delamo tudi izdelke iz nerjaveče pločevine ali pa kupujemo komponente iz drugih materialov in jih kombiniramo z našim aluminijem. Tudi v prihodnosti bo naš fokus na aluminiju.

Ali tudi sami razvijate izdelke?

Da, vendar večinoma ne svojih. Mi sodelujemo s partnerji na način, da smo pri njih že v štartu vključeni v razvoj. Pri tem se srečujemo z dizajnerji in tehnologi ter jim pomagamo najti najboljše rešitve, saj jim pogosto primanjkuje realnega tehnološkega znanja.

 

Torej tudi patentirate svoje rešitve?

Ne. Ko enkrat za kupca najdemo rešitev, tukaj zaključimo in se ne ukvarjamo z zaščito in patentiranjem. Rajši se posvetimo novim izzivom. Naše razmišljanje gre v tej smeri, da tisto, kar smo »pogruntali«, ostaja v skladišču znanja za nove rešitve.

Verjetno imate med zaposlenimi visoko izobrazbeno strukturo?

Prevladujejo strojni in kemijski profili. Ker smo proizvodno podjetje, naša povprečna izobrazbena stopnja niti ni tako visoka, predvsem nam je pomembno, da so ljudje, ki delajo v tehnologiji, in samo vodstvo, praktiki. Pomembno mi je, da so sodelavci razmišljujoči in produktivni, kar je pomembnejše od formalne izobrazbe.

Kako pomembno je za vas varovanje okolja?

Prepričan sem, da smo lahko s svojim ravnanjem do okolja vzgled marsikateri organizaciji v Sloveniji.

Za nas je bil odnos do okolja vedno pomemben. Za varovanje okolja smo vedno vlagali primerno velik delež našega prometa. V času eloksiranja na Lavrici smo imeli svojo čistilno napravo, ki je zelo dobro delovala. Že takrat smo imeli v sklopu standarda ISO 9000 jasne procese ravnanja z okoljem. S tem, ko smo se preselili v Grosuplje in s povečanjem kapacitete se je dvignil tudi nivo ravnanja z okoljem, tako smo pridobili standard TS 14000. Naše podjetje je IPPC zavezanec in iz tega naslova moramo spoštovati direktive, ki so mnogo zahtevnejše in ne dovoljujejo napak. Prepričan sem, da smo lahko s svojim ravnanjem do okolja vzgled marsikateri organizaciji v Sloveniji.

Na katero rešitev ali izdelek ste najbolj ponosni?

Najbolj ponosen sem na izdelek Senseo za Philips. Gre za skupek več izdelkov, ki so v bistvu plašč – obleka za kavni avtomat. Gre za zelo zahteven izdelek z brušeno površino, ki ni bil izvedljiv z roboti, zato smo razvili poseben stroj za 3D brušenje. Izdelek smo uspešno pripeljali do proizvodnje. Najbolj pa sem ponosen, ker smo bili sploh edini ponudnik, ki je prišel do rešitve. In ta primer najbolj ponazarja našo filozofijo; ne poznamo besede ne in gremo do konca, dokler ne najdemo rešitve.

 

Se vam je pri katerem izmed izzivov popolnoma ponesrečilo in ste odstopili?

Ne, odstopili nismo od nobenega izziva, ki bi predstavljal realen posel. V glavnem smo izpeljali vse projekte, ki smo si jih zastavili.

Svojim strankam nudite tudi mirno spanje, kako mirno spite vi?

Prepričan sem, da bi vsak od naših kupcev potrdil, da to ni le marketinška fraza in da z nami nimajo večjih problemov. Ne rečem, da dobavljamo brez reklamacij, a zagotovo je naš odstotek zavrnjenih izdelkov najnižji med konkurenti. Kupci nas z auditi in ocenjevanji vedno nagradijo z lepimi ocenami. Tako tudi sam s tega naslova nimam razlogov, da ne bi mogel mirno spati.

Kaj je vaša največja skrb in preokupacija v podjetju?

Jaz v podjetju delam na dveh področjih; eno je strateški razvoj podjetja, drugo pa, da zadostim svoji strasti, eloksiranje, kjer zelo aktivno sodelujem pri razvoju novih tehnologij in mi to še vedno predstavlja izziv.

Verjetno delate največ z nemškimi firmami?

Niti ne, nemška podjetja ne predstavljajo večine. Delamo z multinacionalkami, ki imajo proizvodnjo praktično po vseh kontinentih in državah. Recimo, Philips ima izvor na Nizozemskem, na njihove razvojne sestanke hodimo tudi v Singapur, dobavljamo pa na primer na Poljsko.

Kam v Grosupljem lahko peljete, recimo, tujega poslovnega partnerja na kosilo?

Naši kupci, ki prihajajo k nam, nimajo kakšnih večjih pričakovanj izven posla, tako se zadovoljijo že s kosilom v bližnji okolici, največkrat jih peljemo v Kongo. Ne dolgo nazaj pa sem našel eno gostilno v Lučah (Pr’ Martinet op. a.) in, če bi želel koga razvajati, bi ga verjetno peljal tja.

Aktivni ste tudi pri  Košarkarskem klubu Grosuplje. Zakaj ravno košarka? Vas je k temu spodbudil vaš stric, Božidar Gabrijel, starosta KK Grosuplje in nekdanji ravnatelj OŠLA Grosuplje?

Dobrih deset let nazaj smo najstarejšega sina Michela, ki je imel težave z astmo, dali na poletni tabor k Petru Vilfanu. Ko je to izvedel Daro (Božidar Gabrijel), je predlagal, da bi treniral v KK Grosuplje, kamor smo ga potem tudi vpisali. Kasneje sem bil tudi jaz povabljen v upravni odbor in z leti je moja vpetost v klub postajala čedalje globja. Sedaj dvojčka Nini in Maša igrata košarko, tako sem sedaj vpet v oba kluba. Vse tako kaže, da jima bo sledil tudi naš najmlajši, zdaj prvošolec Bine, ki je zrastel na parketu.

Ste sponzor in funkcionar v klubu. Kaj je lažje?

V bistvu sta obe vlogi lahki, če sta vsaka zase. Žal pa temu ni tako in, ko sem v obeh vlogah, je situacija včasih problematična, ker se moram pogosto dogovarjati sam s sabo.

Se vam zdi pomembno, da ste kot podjetnik družbeno odgovorni in podpirate delovanje društev?

Moram reči, da sem zgradil svoj odnos do družbe ob tem, ko sem iskal izboljšave za vodenje podjetja. Najbolj sem ponotranjil ameriški načina razmišljanja, da moraš biti do družbe radodaren, kar dobiš tako ali drugače povrnjeno.

Velike sanje so se našim košarkarjem uresničile leta 2012 z uvrstitvijo v 1. ligo. So s tem prišle tudi nočne more?

Pa tudi tukaj še nismo zadovoljni, ker želimo biti na prvem mestu.

Jaz gledam na vse skupaj mogoče malo drugače. Seveda je uspeh za Grosuplje, da imamo prvoligaško ekipo. Lepo je, da smo ta vzpon gradili počasi iz 2. lige preko 1. B lige do 1. A lige, zdajšnje Telemach lige, vendar to ni pravi rezultat in odraz dela v klubu. Bolj ponosen sem na to, da smo v klubu uredili delovanje mladinskega pogona in strokovnega dela z mladimi košarkarji, ki je verjetno na enem izmed najvišjih nivojev v Sloveniji. Pa tudi tukaj še nismo zadovoljni, ker želimo biti na prvem mestu. Zdaj smo blizu ter imamo jasno vizijo in strategijo, kako bomo naše ambicije uresničili. Tukaj moramo stvari uravnovesiti. Članska ekipa v 1. ligi je popolnoma brez pomena, če nima zadaj kvalitetnega mladinskega pogona. Mladinski pogon pa potrebuje člansko ekipo, da imajo mladi košarkarji in košarkarice motivacijo ter stopnico, preko katere gredo lahko kasneje v še močnejše klube in lige. V spodnjem delu klubske piramide imamo še številčno najmočnejšo šolo košarke, ki smo jo zastavili zelo dobro in jo letos obiskuje 250 dečkov in, če se ne motim, 180 deklic.

Kako velik je proračun kluba in kako težko ga je sestaviti?

Proračun KK Grosuplje presega 300.000 evrov, v kar je vključen tudi mladinski pogon, na katerega odpade približno tretjina. V to so vključena tudi sredstva za poletne priprave in pa nekateri turnirji, ki se dogajajo med letom ter jih praviloma financirajo starši. Ta proračun je težko sestaviti, ker je, žal, družbena odgovornost podjetij v Grosupljem zelo nizka.

Kaj menite, zakaj?

Ne vem, na to si mora odgovoriti vsak sam … Moram reči, da zelo dobro poznam razmere v grosupeljski občini glede tega, koliko je kdo odprt do družbe, zato me situacija zelo skrbi. Prepričan sem, da Gabrijel Aluminium daje družbi nekajkrat več denarja, kot vsa ostala podjetja v Grosupljem skupaj. Seveda so med njimi podjetja in posamezniki, katerim trenutno poslovanje ne omogoča tovrstnih investicij na dolgi rok.

Mi imamo neuraden podatek, da namenjate za košarko okoli 100.000 evrov letno. Ali to drži?

Ne drži. Namenjamo precej več. Mi sicer svojih kupcev nimamo v Grosupljem, zelo malo jih imamo v Sloveniji. Imamo pa svoje zaposlene iz Grosuplja in okolice, brez katerih potreb naših kupcev ne bi mogli zadovoljevati. Zato z družbo ravnamo kot s kupci. Dokler nam bodo rezultati dopuščali, bomo nagrajevali tako zaposlene kot družbo s podporo v omenjeni obliki.

V klubu se moramo opremiti z jasno »tehnologijo«, da se bo vedelo tudi izven slovenskih meja, zakaj smo najboljši.

Največji izzivi, ki so pred KK Grosuplje?

Že leta sooblikujem vizijo kluba in postaja mi jasno, da je v vseh slovenskih klubih ne glede na šport podobna situacija. Trudim se ljudi, ki so zaposleni v moškem in ženskem klubu, pripraviti do razmišljanja in zavedanja, da tako ne bo šlo več naprej. Ustvarjati bo potrebno »produkte«, ki jih bomo lahko prodali. Zakaj? Zato, ker z donacijami očitno ne bo šlo. V klubu se moramo opremiti z jasno »tehnologijo«, da se bo vedelo tudi izven slovenskih meja, zakaj smo najboljši.

Ste tudi sicer športni človek?

Sem športni človek, zadnja leta so tekaški copati zamenjali kolo. Nekako najbolje se počutim med tekom. Imam pa malo problemov s kontinuiteto; včasih pretečem tudi 80 km v tednu, potem pa cel teden nič. Rad bi dosegel neko konstanto.

Maratone tečete?

Ne, polmaraton me zaenkrat zadovolji. Množičnih tekaških prireditev se pa ne udeležujem.

Kateremu hobiju se ne bi nikoli odpovedali?

Priznam, da sem zasvojen s košarko, tako je postala že kar moj osebni hobi. Zelo redno spremljam košarko, saj si v živo ogledam najmanj tri, včasih tudi štiri ali pet tekem na teden, poleg tistih na TV.

Nautika?

Ne, ne, nimam niti izpita za čoln. Smo pa zelo veliko na morju. Nautiko nadomešča karavaning. Z avtodomom smo prekrižarili že večino Evrope. Ostala je Islandija in vzhodna Evropa.

Kaj vas inspirira, vam daje voljo in smisel v življenju?

Jaz sem itak večni optimist. Verjetno mi dajejo inspiracijo srečni in zadovoljni ljudje.

 

Andrej Brezec, foto: Drevored, KK Grosuplje