Mitja Škrjanec ne sadi rožic

Mitja je krajinski arhitekt. Naše lokalno okolje zelo dobro pozna, saj v okolici Grosuplja živi že od rojstva. Je zanimiv sogovornik z neverjetnim smislom za tradicijo in hkrati širokim, sodobnim pogledom na stvari.  Povabili smo ga na pogovor o naših krajih, krajinah, urbanizmu, kipih in čaranju … in ugotovili, da kjub temu, da je krajinar, ne sadi rožic. 

Mitja je do danes sodeloval že pri številnih lokalnih projektih (Krajinski park Radensko polje, Vodna pot Grosuplje …). Svetovno širino si je nabiral med študijem na Švedskem in med delom v enem največjih ameriških birojev za krajinsko arhitekturo SWA GROUP v Kaliforniji. Leta 2006 je kot član projektne skupine prejel nagrado Zbornice za arhitekturo in prostor ZLATI SVINČNIK. Danes je odgovorni projektant v podjetju Landscape.

Od konca leta 2005 se Grosupeljčani lahko pohvalimo, da živimo v mestu. Drži?

Seveda. Vsekakor ste Grosupeljčani vsaj uradno meščani. Nisem pa prepričan, da vam mesto nudi vse tisto, kar se od njega pričakuje. Zgolj naziv ni dovolj. Ne bom se dotaknil mentalitete, identitete in kulture novo nastalih meščanov, bi pa izpostavil urbanizem tega našega mesta. Dejstvo je, da se Grosuplje ne more pohvaliti s svojo urbanizacijo! Ustrezno urbanizirane dele mesta lahko preštejemo na prste ene roke, seveda, če se zelo potrudimo. Priznajmo si, da je Grosuplje od nekdaj vas , pa 

Priznajmo si, da je Grosuplje od nekdaj vas , pa da ne bo pomote – v tem ni nič slabega …

da ne bo pomote – v tem ni nič slabega – vendar se te vaške tipologije in identitete ne more in ne more otresti. No, lahko si postavimo par preprostih vprašanj: Ali imamo mestni park?  Se lahko sprehodimo po urbani promenadi ali peljemo po glavni mestni aveniji? Imamo mogoče urejen centralni trg, kjer se srečujejo poti vseh generacij? Lahko parkiramo na urejenih parkirnih prostorih? Kje so urejene kolesarske steze in cone za pešce? Imamo mogoče drevored? No, tega pa imamo, celo dva – eden je lipov, drugi pa virtualni in ta slednji je veliko bolj vitalen kot pa tisti tam v mestu.

Ko smo že pri drevoredu – vse čestitke za izjemen pogum vašemu zavodu in ljudem, ki temu drevoredu dajejo življenje, ga pridno gojijo in zalivajo. Naj DREVORED še naprej meče senco tam, kjer je to potrebno, v prvi vrsti pa naj bo svetel zgled za lepše in bolj aktivno mesto.

Grosuplje leži sredi zelenih površin. Jih sploh potrebuje še v mestu?

Če bi sklepali po sedanjem stanju, ni nikakršne potrebe – saj mestnega parka nimamo, zelenega sistema mesta tudi ne; se opravičujem, če ga imamo mogoče na papirju, celo kakšen žepni park bi lahko imeli, pa ga preprosto ni najti, razen mogoče na turistični karti mesta. Javno otroško igrišče bi tudi dolgo iskali. Še najbolj živijo zelene površine pri šolah, gostinski vrtovi in pokopališče. Se vam ne zdi? Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko Grosupeljčanov je že bilo kdaj na Radenskem polju ali pa primerjalno v osrednjem ljubljanskem parku Tivoli. Seveda potrebujemo urejene mestne zelene površine – brez njih mesta ni. Si predstavljate New York brez Centralnega parka – kaj bi potem Američani prikazovali v svojih filmih? Steklenih stolpnic je povsod dovolj. Vendar pa pri mestnih zelenih površinah ne gre zgolj za parke in igrišča, ampak tudi za drevorede ob cestah, trge in tržnice, ureditve ob mestnih vpadnicah, zelene strehe in še bi lahko naštevali.

Kaj pa npr. Šmarje-Sap, potrebuje park?

Šmarje-Sap je v zadnjem času postalo veliko in razpotegnjeno naselje, ki poleg osrednjega trga pri cerkvi potrebuje vsaj žepni park. Ima dobro osnovo – centralni del s šolo in cerkvijo. Občina je pripravila planske dokumente in v njih predvidela parkovno ureditev v delu ob starem pokopališču, kar je pohvalno. Skrbi pa me, kdaj se bo ta vizija uresničila in predvsem kako.

Ali podeželje potrebuje urbanizem?

V večini starejših vaških jeder lahko analitično oko hitro prepozna osnovne prijeme urbanizma iz daljne preteklosti, in ta urbanizem je bil takrat rezultat preproste t.i. kmečke logike in spoštljivega odnosa prebivalcev do prostora, ki jim je omogočal bivanje in preživetje. V obdobju 70. in 80. let preteklega stoletja je mnogo tega za vedno izginilo s pojavom hiš “od Triglava do Vardara”. Danes pa smo priča neki novi urbanizaciji in posledično tudi kulturnemu predrugačenju podeželja: stare hiše (večinoma kakovostne tradicionalne in identitetne arhitekture v vaških jedrih) se prodajajo različnim ljudem, na žalost pogosto tudi ljudem, ki niti ne poznajo vrednot slovenskega ljudskega stavbarstva, kaj šele vrednot in navad bivanja na deželi. Pa imamo bela plastična okna in fluorescentne fasade, ki se svetijo tudi ponoči.

Vasi izgubljajo vitalna urbanizirana jedra tudi zaradi vedno pogostejšega pojava težjih obrti in poslovnih dejavnosti v vaseh – avtomehanične delavnice za tovorna vozila, parkirišča za avtobuse in tovornjake na vaških robovih, ki so se včasih bohotila z ogromnimi jablanami med kozolci.Vaške poti se spreminjajo v kanalizirane potoke obdane z visokimi kamnitimi »škarpami«, na asfalt pod rezi žag padajo stoletne vaške lipe… ali podeželje potrebuje urbanizem? Tako zelo ga potrebuje, kot imajo švedske vasi opozorilne prometne znake: pozor, gos na cesti! Zato, ker se tam gori na severu zavedajo, da je v tem globaliziranem svetu, prav njihova tradicionalna gos tista, ki bo njihove vasi razlikovala od ostalih globalnih vasi.

Dobiva se v centru Grosuplja. Kje je to?

Težko vprašanje, verjetno bo to najtežje danes (smeh op.a.). Lahko bi se dobila pri knjižnici ali pa v drevoredu.

Že nekaj časa se govori o drevoredu kot coni za pešce. Jo podpirate? Zakaj so peš cone pravzaprav pomembne?

Žal se le govori. Če mene vprašate, bi bilo potrebno z eno pogumno, enovito in celovito zasnovano potezo združiti območje Mestne knjižnice preko drevoreda, ki bi se iztekla na pravem mestnem trgu pred železniško postajo. Grosuplje bi končno dobilo pravo srce.

V drevoredu so že bile umeščene klopi, pa so jih odstranili…

Kaj ti bo klop, če gledaš parkirane avtomobile. Ljudje smo radi aktivni, če pa že ne moremo biti aktivni, pa sede opazujemo tiste, ki so aktivni.

Kako se izogniti nasprotovanju ljudi, ki so tam vajeni parkirati? Kako rešiti dostop do hiš tamkajšnjih prebivalcev?

Vse se da, če je pristop k spremembam razvojni in ne samo funkcionalni, saj se ljudje kaj hitro navadijo spremembam na bolje. Poglejte center Ljubljane. Koliko besed je bilo izrečenih in slabe volje raztresene po granitnih kockah, danes pa imamo najlepšo peš cono glavnega mesta, kjer so cene nepremičnin tudi 2x višje tudi zaradi kvalitete življenja in gibanja, ki jo ponuja taka cona. Da je ne bi mogli imeti v Grosuplju?

Je ena peš-cona dovolj?

Če bi Adamičevo cesto pospremili z dvojnim drevoredom in bi povezali krožišče pri Grosupeljščici s krožiščem pri Stari Pošti, pa bi dobili pravo mestno hrbtenico. Potem pa nanjo samo še ostale obstoječe vitalne organe mesta: tržnica, športni park, kulturni dom, upravno središče in trgovsko cono povežemo z novim mestnim parkom, vodno potjo ob Grosupeljščici in kakim otroškim igriščem. No, pa imamo mesto. Vitalno mesto. Mesto po meri ljudi. Saj ni treba, da je peš cona, lahko je samo urejen pločnik v senci dreves.

Kakšno perspektivo ima v smislu urbanizma Grosupeljščica?

  

Pred leti smo v našem biroju pripravljali njeno idejno zasnovo, vendar je projekt žal ostal na tisti točki.

Kot sem že prej omenil, Grosupeljščica potrebuje vodno pot. Pred leti smo v našem biroju pripravljali njeno idejno zasnovo, vendar je projekt žal ostal na tisti točki. Vodna pot bi s prvinami vodne krajine združila odprto krajino z urbanim tkivom. Ta del mesta je gosto naseljen in Vodna pot bi se prav gotovo razvila v zeleno potezo za aktivno preživljanje prostega časa prebivalcev, hkrati bi učencem kot učilnica na prostem omogočala učenje o pomembnosti vodnih ekosistemov.

Industrijske cone so razpršene okrog Grosuplja, načrtujejo se nove na novih lokacijah. Je to smiselno?

Industrijske in obrtne cone so izjemnega pomena za razvoj lokalne skupnosti in tudi prostora, vendar pa morajo biti pravilno umeščene ter ustrezno dimenzionirane glede na potrebe. Imeti pet obrtnih con brez ene hitre in kratke povezave do avtoceste je popolni nesmisel. Imeti štiri cone od petih prazne pa prav tako. V Grosuplju žal nekateri nimajo občutka za merilo.

Ima lahko osvetlitev mesta poleg funkcionalnega tudi estetski učinek? 

Za svetlobno in barvno onesnaževanje naših naselij so kriva predvsem zastarela svetila in sijalke.

Sodobno mesto ima več funkcionalnih in estetskih ravni, ena od teh je tudi osvetlitev. Pri nas je bilo do sedaj premalo energije in ustvarjalnosti posvečene temu delu mestne identitete. V Nemčiji na primer je del občinskih prostorskih planov tudi plan osvetlitve naselij in mest. Za osvetlitvijo mest se skriva cela znanost, ki združuje vse vidike mestnega življenja. Osvetlitev mora biti zasnovana na osnovi hierarhije urbanih prostorov. Ne moremo na enak način osvetliti osrednji tlakovan mestni trg in ulico v stanovanjski soseski. Samo nekaj v razmislek!  Ali se je kdo kdaj vprašal, zakaj so še tista redka drevesa v naših mestih čez dan zelena, ponoči pa modra ali celo oranžna? Za svetlobno in barvno onesnaževanje naših naselij so kriva predvsem zastarela svetila in sijalke.

Menjava klasične osvetlitve za sodobnejšo LED tehnologijo pa je menda precejšen finančni strošek.

Seveda je velik strošek, ampak v današnjem času se lahko tudi z javno-zasebnim partnerstvom učinkovito reši probleme. Me prav zanima, če naši možje na občini poznajo, kako so v Krškem zamenjali mestno razsvetljavo z varčnimi in LED sijalkami. Zapeljite se ponoči na eno pivo v Krško. Prav gotovo vas bo presenetilo, kako prijetno svetlo je ponoči v tem mestu, pa je ni luči, ki bi vam na vsakem koraku povzročala občutek, da ste prisotni na zaslišanju v kaki kriminalki.

Krožna križišča so zadnje čase hit. Brez dvoma so praktična. So lahko kaj več kot to?

Krožišča so se na srečo tudi v Grosuplju dobro prijela. Večina jih je sicer še začasnih, ampak vsekakor so dober obet. Krožišča so velik potencial, hkrati pa imajo tudi veliko omejitvenih, predvsem prometnih faktorjev, kot so preglednost, stopnja vzdrževanja, zimska služba ipd. Zavedati se je potrebno, da je glavni uporabnik krožišča voznik, v primeru urejenih robnih pločnikov pa tudi pešec, zato se najboljše nadgradnje centralnih praznih prostorov s pravilno izvedbo zasaditve, preoblikovanja terena, postavitvijo skulptur, monolitnih vodnih motivov, ipd. Vodni motiv v krožišču pri Stari pošti seveda ni dober primer razvoja krožišča. Povejte mi, kdo lahko vidi odtise rok meščanov Grosuplja na v nebo vzpenjajočih se «cvetovih«? Verjetno večina ljudi sploh ne ve, da je tam množica odtisov dlani … Tak vodni motiv bi moral stati na osrednjem mestnem trgu pri železniški postaji v osi drevoreda. Tu bi ljudje živeli z njim: mladina bi v vročih poletnih dneh v njem hladila noge, otroci bi skušali svoje roke primerjati z bronastimi odtisi, pa vsaj polovica meščanov bi  vedela, da to ni samo eden od okroglih vodometov z brizgajočimi vodnimi curki in spreminjajočimi nočnimi barvami. Prepričan sem, da bi to postal »naš« motiv …,  dobiva se v centru Grosuplja – pri vodometu!

Kako reševati parkiranje? Garažna hiša?

Mislim, da garažne hiše ne potrebujemo. Kar potrebujemo, je ena dobra strategija urejanja prometa. (Ta se v teh dneh tudi pripravlja op.a.) in ustrezna regulacija novogradenj. Poglejte letalski posnetek mesta – neuporabljenih prostorov je več kot dovolj.

Če bi znali čarati, katere tri prostorske projekte bi izpeljali, da bi z njimi mesto največ pridobilo?

Prvi bi bil centralna urbana promenada Knjižnica-drevored-trg pred železniško postajo. Drugi vsekakor nov mestni park, vreden svojega imena. Tretji pa ureditev tržnice – samo ene, ampak za vse.

Bi šlo brez čaranja?

Nisem še srečal župana, ki bi znal čarati. Sem jih pa imel priložnost spoznati kar nekaj, ki imajo občutek za prostor, za ljudi, ki v njem bivajo in poznajo pravo razmerje med tistim, kar prostoru in ljudem vzameš in tistim kar vrneš nazaj.

Zakaj se nam dogaja, da nekatere kapacitete mesta npr. zdravstvo, vrtci … ne rastejo s povečanim številom prebivalcev? 

Ljubljana se uči od velikih evropskih mest. Pred nekaj leti, ko so v Grosuplju kot gobe rastle nove soseske, bi se morala tudi grosupeljska oblast učiti iz znanih evropskih dobrih praks: investitor vsake nove soseske bi moral v zameno zagotoviti ustrezen del v novogradnji za potrebe vrtca ali šole. Občina bi potem samo poskrbela za opremo in zagon programa. Tako bi več denarja v proračunu ostalo tudi za Zdravstveni dom in ureditev cestne in ostale infrastrukture. Tako se dela tudi v nam bližnji Ljubljani.

Projekt Mesto kipov se je zdel obetaven v smislu nove identitete mesta, ki kljub precejšnjemu finančnemu vložku v preteklih letih nekako ne zaživi. Ga podpirate?

Seveda ga podpiram, vendar pa menim, da je bila že v osnovi narejena glavna napaka. Projekt bi moral slediti merilu ljudi in mesta. Določene skulpture zahtevajo neposreden stik z opazovalcem, spet druge zaradi svoje pojavnosti ne potrebujejo človeške bližine, ampak samo izpostavljeno lego. Tretje so lahko del urbane opreme, itd. Umestitev skulpture v urbaniziran prostor bi moral potegniti za sabo tudi ureditev mikrolokacije – nekateri kipi potrebujejo zaslon, druge podpira preoblikovan teren, spet drugi morajo biti umeščeni v arhitekturni obod. Možnosti je veliko.

Obstaja enostavna rešitev za Mesto kipov?

Vsekakor bi bilo vredno projekt peljati naprej, vendar skulpture in mestni prostor potrebujeta celovito in celostno obravnavo, ustrezno razvojno (tudi tržno) strategijo ter predvsem vključevanje lokalnega prebivalstva. Priznajmo si, v Grosuplje nikoli ne bodo drle množice, da bi si ogledale desetine kipov, tako kot ljudje romajo npr. v Pariz gledat Eifflov stolp. Lahko pa z dobro prakso pokažemo vsaj peščici ljudi, da je možno identiteto nekega mesta za prihodnost zgraditi tudi na spoštovanju do umetnosti in kulture.

 

Irena Gantar, foto Drevored, Peter Zakrajšek