Maruša Mišmaš, mlada rekorderka

Maruša je Grosupeljčanka, ki stari trikilometrski krog grosupeljčana lahko preteče v manj kot desetih minutah, čeprav bi spotoma morala preskočiti še kakšen potok in nekaj zapornic. Je edina Slovenka, ki je kdajkoli 3000 metrov z zaprekami pretekla v manj kot desetih minutah.

In to sploh ni njen edini državni rekord, čeprav je devetnajstletna atletinja šele pred dvema tednoma zakorakala v člansko konkurenco.V lanskem letu je v dveh različnih disciplinah na evropskih prvenstvih stopila na zmagovalni oder, kar potrjuje, da v zadnjih letih strmo napreduje. Maruša je skromno dekle, da je rekorderka, pove mimogrede, da je tudi zlata maturantka izveš šele na internetu. Kljub temu, smo na našem srečanju na stadionu Žak, kjer trenira, izvedeli veliko: da sta imela z njenim očetom istega trenerja, zakaj roza vezalke in vihravi lasje na tekmi niso naključje … in v čem je “fora” tiste vode na zaprekah.

Ko bom velika bom … Kako si pred 15 leti zaključila ta stavek in kako bi ga danes?

Ko sem bila čisto majhna, sem govorila, da bom veterinarka, ker imam zelo rada živali. Sicer pa nikoli nisem čisto zares vedela, kaj bi postala, tega še vedno ne vem. Tudi za vpis na fakulteto sem se odločila čisto v zadnjem hipu.

Je bil kdo v družini športnik?

Moj oče je kot študent treniral pri istem trenerju kot jaz (Svjetlan Vujasin, op.a.). On se ni tako resno posvetil atletiki kot jaz. Bolj se je posvetil študiju. Moj starejši brat pa trenira rokomet.

Od kdaj športaš?

V prvem razredu sem začela trenirati atletiko. Takrat smo se na treningih še bolj igrali, ni bilo tako resno. V devetem razredu sem začela trenirati bolj zares v Atletskem klubu Špela v Grosupljem, kjer sem ostala do konca leta 2011. Od takrat pa treniram v Ljubljani (AD Mass, op.a.). Zdi se mi, da je bila takšna pot pravilna, najprej atletika skozi igro in kasneje pravi treningi.

Tvoj prvi spomin na tekmo, zmago …

Spominjam se klubskega Špelinega gozdnega teka. Takrat sem ravno za nekaj časa nehala trenirati, ker mi ni bilo več všeč. Doma sem očiju rekla, da grem na tekmo in bom zmagala. Oči mi je govoril, da je za zmago treba trenirati, da ne gre tako zlahka, jaz pa sem ostala prepričana. Tako sem šla na tekmo in res zmagala.

Si že takrat veljala za talent?

Na začetku nisem bila med najboljšimi v klubu, vendar sem hitro napredovala in bila kasneje vedno med boljšimi.

Če pogledaš tvoj atletski profil najdeš široko paleto disciplin, od štafet, 200, 400 metrov, ovire, dolge proge … Je to tipična atletska kariera ali si pač multipraktik?

Ni ravno tipična (smeh). Meni je všeč, da sem preizkušala različne stvari. Najprej sem tekla krose in srednje proge. Kasneje sem se preizkusila na 300 metrov z ovirami in ugotovili smo, da mi gre dobro, zato sem se posvetila krajšim progam in oviram. Na koncu se je izkazalo, da sem vseeno bolj vzdržljiva kot hitra in sem se lani vrnila k daljšim progam. Za državno mladinsko ekipno prvenstvo, ki je bilo maja v Ljubljani, v klubu nismo imeli nikogar, ki bi tekel 2000 m z zaprekami, in zato so določili mene. Nisem se preveč trudila, ker je bila tekma ravno po poškodbi stopala, zato tudi rezultat ni bil ne vem kako dober, ampak vseeno dovolj hiter, da sem postavila državni članski rekord.

Najhitreje si tekla od vseh žensk pod Alpami in to ni dober rezultat?

(smeh) Ta disciplina ni olimpijska in je tudi zelo redko na tekmah, zato nima takega pomena. Bom pa vsekakor poizkusila izboljšati ta rezultat.

Baje imaš v rokavu še enega. 

Ja, imam tudi državni članski rekord na 3000 metrov z zaprekami. Junija na  evropskem ekipnem prvenstvu spet niso imeli nikogar drugega za 3000 m z zaprekami, zato so izbrali mene, čeprav te razdalje še nikoli prej nisem tekla. Takrat sem tekla prvič in postavila članski državni rekord.

Tekla si prvič in postavila državni rekord? Si na tega bolj ponosna?

Ta rezultat je za mladinko zelo dober, v tisti sezoni je bil takrat to drugi najboljši rezultat med mladinkami v Evropi. Sicer o rekordih niti ne razmišljam,  jaz samo uživam, ko tečem. 

 

Očitno je, da si se lani našla na srednjih progah. Julija si postala podprvakinja (3000 z zaprekami) na EP v Italiji, decembra pa si uspeh še dopolnila s 3. mestom  (4000m – kros) na EP v Beogradu. Kaj sledi?

Trenutno smo usmerjeni na letošnje evropsko člansko prvenstvo, ki bo avgusta v Zürichu. Tam bi rada dosegla samo dober rezultat. Kaj več niti ne pričakujem, saj sem še mlada. Pripravljam se na kvalifikacije za OI 2016. Normo sem  že lani skoraj dosegla.  Ampak trener pričakuje, da bom v najboljši formi za olimpijado leta 2020 v Tokiu. Mogoče bom šla letos tudi na svetovno dvoransko prvenstvo na 1500 m.

Mogoče?

Ja, lahko grem, ker imam normo. Če bom šla na tekmovanje ali ne, pa lahko izbiram sama. To je dvoransko prvenstvo in raje treniram za poletno sezono na prostem. Na lanskem dvoranskem sem jaz padla, klubski kolega Žan Rudolf, ki je tudi državni rekorder,  je prav tako imel na tekmi probleme, saj so se fantje nekaj prerivali. Zato smo bili slabe volje in sklenili, da letos v dvorano ne gremo. Izkazalo se je, da nama norme od lanskega leta še veljajo, zato bomo o tem še premislili. Šla bi, ker je zanimivo tekmovati, da ne postane preveč dolgčas (smeh).

Za slabe 3 sekunde si zgrešila normo za svetovno člansko prvenstvo, ki je bilo avgusta v Moskvi. Je vsaka stvar za nekaj dobra?

Lani sem normo zgrešila, za letos sem jo dosegla, vendar jo moram še potrditi. Mislim, da lahko tečem še boljše od tega rezultata. Trener mi je rekel, da ne bi šla na tekmovanje v Moskvo, čeprav bi normo dosegla, ker sem potrebovala počitek. Tudi meni se zdi, da je bilo (predvsem psihično) zelo naporno in je bolje, da nisem šla.

Koliko je v atletiki pomemben trener in koliko tekmovalec?

Trener je pomemben za pripravo in motivacijo. Sama ne bi  zmogla. Ampak, takrat ko si na tekmi, si sam, vse je odvisno od tebe. Mogoče je razmerje kar pol – pol. Zadnji dve leti je moj trener Svetlan Vujasin in zelo dobro se razumeva.

Pa drugi dejavniki?

Meni je zelo pomembno, da imam dobro ekipo, ki z mano trenira. Fantje, ki trenirajo z mano, me povlečejo za sabo na treningih. Brez njih zagotovo ne bi bila tako dobra. Če je slabo vreme, če se mi ne da na trening, pomislim, da bodo oni z mano in je takoj lažje. Super so tudi mlajše punce, ki trenirajo in zame navijajo.

Treniraš s fanti? Si jim za petami?

Sem zraven, nekatere tudi premagam. Recimo, lani sem bila na Ljubljanskem maratonu v skupni konkurenci na 10 kilometrov (V ženski konkurenci je zmagala. op.a.). Pred tem nikoli nisem pretekla 10 kilometrov, največ kakšnih 8, zato sem dva kilometra pred ciljem kar omagala. Kolega Nejc, s katerim treniram in sva na maratonu tekla skupaj, me je takrat porinil naprej, da sem se zbudila. Dolgih razdalj sicer ne tečem, čeprav zdaj s trenerjem počasi podaljšujeva teke.

Koliko treniraš?

Veliko. Tečem vsak dan dvakrat, zjutraj tečem bolj lahkotno nekje  4 do 5 kilometrov, popoldan pa nekoliko bolj zahteven trening. Vsak dan damo poudarek drugi stvari, ob ponedeljkih je dan za stopnjevanje in  tehniko teka, ob torkih je tempo, kar pomeni, da odtečemo 6 do 8 kilometrov na polno, srede in petki so običajno za distance. Mogoče je komu čudno, da na vsakem treningu damo vse od sebe, ampak meni je ta občutek všeč.

Tečeš tudi v Grosuplju?

Ja, dopoldanski trening je vedno doma, pa tudi ob torkih in četrtkih treniram sama, ostalo v Ljubljani na stadionu. Aha, pa včasih se mi zgodi, da zamudim avtobus, ker živim čisto blizu postaje in se odpravim zadnji hip. Enkrat mi je avtobus ušel, ampak sem ga ujela na glavni postaji na drugi strani Grosuplja.

Imaš najljubšo traso?

Vedno tečem na ravnini od pokopališča proti Sp. Slivnici gor in dol. Treniram v vsakem vremenu. Mislim, da se je samo enkrat ali dvakrat pozimi zgodilo, da smo trenirali v dvorani, sicer smo vedno zunaj. Ne maram preveč dvoran in telovadnic. Moja najljubša trasa pa je v Medulinu, kjer večkrat treniramo.

Te je že kdaj zagrabilo, da bi zabrisala superge v kot?

Ne, odkar treniram v Ljubljani res ne. Razmišljam za naprej. Če bom izpustila trening, ne bom tako dobra. Sploh si ne predstavljam več življenja brez treninga. Prej, ko nisem še trenirala tako resno, se mi včasih tudi ni dalo, to je res.

Imaš kaj problemov s poškodbami?

Lani sem imela poškodbo stopala in sem izgubila 1 mesec treninga, ampak sicer nimam prav dosti problemov, imam kar srečo. Včasih zbolim, tako kot vsak, ampak nazadnje, ko sem imela  angino, sem počivala samo 2 dni, potem sem pa že šla teč.

Kako pa je s prehrano na tem športnem nivoju?

Nič kaj posebej ne pazim, trudim se, da zdravo jem. Zadnja štiri leta ne jem mesa, razen rib, ampak tudi te sem začela, ker so mi svetovali, naj jih jem. Počutim se dobro, zato mislim, da je taka prehrana v redu. Ne pijem kave in alkohola.

S čim se pregrešiš, pocrkljaš?

S čokolado. Belo čokolado imam zelo rada.

Zdaj pa eno vprašanje totalnega laika. Na nekaterih zaprekah so nameščeni bazeni z vodo. Ali jih moraš preskočiti in  koliko je pristanek v vodi moteč  za tekmovalca?

V vsakem primeru si čevlje zmočiš, ne vem, če kdo skoči tako daleč.

V čem je “fora” te vode?

Ne vem, verjetno je tam zato, da je bolj zanimivo. (smeh) Voda je v naklonu in dlje kot skočiš, manj te zaustavi, saj je manj globoka. Meni se manj vleče, ko tečem progo z zaprekami, ker se vmes nekaj dogaja. 

Je težje teči v mokrih čevljih?

Prvi krog je malo čudno, potem na to pozabiš. O tem res ne razmišljaš. Naše superge so zelo lahke, ne vpijajo vode.

Kakšna je razlika med zaprekami in ovirami?

Ovire so na krajših progah in so preklopne, če jih zadeneš, se sklopijo. Zapreke pa so na daljših razdaljah in so fiksne.

Ko na internetu gledam tvoje fotografije s tekem si večkrat precej bolj oblečena kot sotekmovalke (dokolenke, rokavičke …). Kako to?

Mene mraz zelo moti, sem občutljiva nanj, nasprotno, pa me vročina nikoli ne moti.

Aha, sem pomislila, da gre za kako vraževerje. Imaš, počneš kaj za srečo?

Imam. Vedno imam na tekmah roza vezalke in spuščene lase, to je zelo pomembno. Lansko leto v Barceloni  sem tekla s kito in sem tekla zelo slabo. Že na naslednji tekmi sem tekla s spuščenimi lasmi in je bilo boljše (smeh). Vselej en dan pred tekmo posvetim kar precej časa lakiranju nohtov in nanje tudi kaj narišem, da so nekaj posebnega.  Vem da te stvari nimajo vpliva, ampak verjamem, da je to za srečo. Imam tudi srečni številki 2 in 3, običajno jih imam na štartni številki.

Nalakirani nohti so kar večkrat zaščitni znak tekačic. Imaš vzornico?

Niti ne. Zgledujem se le po svojih sovrstnicah na primer Emelia Gorecka, Amela Terzič ali pa Mary Cane, Američanka, ki je dve leti mlajša od mene in že zelo dobro teče.

Kaj počneš, ko ne tečeš?

Večinoma se učim, poslušam muziko, brskam po internetu. Nič posebnega.

Poslušaš glasbo tudi med tekom?

Obvezno pri “raztekih” (počasnejši teki, op.a.), sicer pa ne. Ko tečem hitro, mi slušalke padajo iz ušes in to me moti.

Študiraš laboratorijsko biomedicino. Kaj to sploh je?

Najprej tudi jaz nisem vedela (smeh). Za ta študij sem se odločila zadnjo uro pred zaključkom vpisa na internetu. Ampak mi je zdaj zelo všeč. V laboratoriju preiskujemo kri, urin in druge biološke vzorce.

Torej, se bo študij dalo združiti s športno kariero?

Ja, doping kontrole temeljijo ravno na tovrstnih raziskavah.

Mislim, da je naslednji odgovor na dlani, ampak vseeno. Kje bi raje uspela v svetovnem merilu: kot atletinja ali kot vrhunska doping kontolerka?

(smeh) Seveda v športu.

Prejela si že kar nekaj občinskih priznanj za športne dosežke. Imaš preštete.

Joj, nimam.

Kakšne barve so pa verjetno veš?

Ja, modra, bela črna rjava …(smeh). Srebrna so.

Kdaj bo na vrsti zlato?

Ne vem. Pojma nimam kaj moraš narediti, doseči za zlato priznanje. Mogoče bodo letošnje medalje z evropskih tekmovanj dovolj za zlato priznanje …

Mi smo izvedeli, da bodo. Ti ta priznanja kaj pomenijo?

Seveda, vesela sem vsakega priznanja. Lani sem postala tudi naj-atletinja med mladinkami, tudi v Ljubljani sem prejela priznanje za športne dosežke. Mogoče mi največ pomenijo atletska, ker so podeljena med nami atleti.

 

 

 

 

Irena Gantar, foto: Drevored