Lučka Koščak, njeni in naši Angeli
Grosuplje, mesto kipov. Začelo se je z Angeli, nadaljevalo z Rojstvom, Labirintko, … Ali se je končalo? O tem in onem smo se pogovarjali z akademsko kiparko Lučko Koščak, ki je ena od začetnic projekta.
Je res, da izhajate, oziroma ste bili vaščanka Lobčka pri Grosuplju? Koliko časa ste tam živeli?
Ja, res sem doma s Plešivice, v osnovno šolo sem hodila v Žalno in v Grosuplje. V gimnazijo v Ljubljano na Ledino in potem na Filozofsko in Pedagoško Fakulteto. Potem sem nekaj let poučevala in se vpisala na Akademijo za likovno umetnost.Po končanem prvem letniku sem študij kiparstva nadaljevala na Likovni akademiji v Ženevi. Od tedaj živim v dveh državah, a sem silno navezana na Grosuplje, na gozdove, na Slovenijo, … še vedno je najlepše na sončni strani Alp.
“Rada imam javne skulpture, ki se jih lahko vsak dotakne.
Z gospo Stašo Kokot iz Zavoda za kiparstvo sva šli k takratnemu županu, gospodu Lesjaku, in rodila se je ideja o identiteti mesta ter s tem povezanimi vsakoletnimi kiparskimi kolonijami, ki so potem potekale šest let pod gradom Boštanj, kjer je cel projekt podprl Franc Krampelj. Vzporedno s kiparskimi simpoziji, kjer so se zvrstili mnogi pomembni slovenski in zamejski kiparji, smo organizirali tudi brezplačne kiparske delavnice. Zadnji dve leti so zaradi pomanjkanja sredstev ostale le delavnice, kiparski simpoziji pa čakajo na boljše čase oziroma nov koncept selekcije in financiranja.
Angeli so prvi kipi v sklopu projekta, vendar niso bili narejeni s tem namenom. Ali pač?
Serijo kipov, ki jih imenujem Angeli, sem začela delati v manjših velikostih in sem jih postavljala v gruče, kot malo plastiko za razstavo v Hanovru na Expu 2000. Ideja je bila, da je kar gosto od Angelov. Januarja 2002 je Zavod za kiparstvo na Gruberjevem travniku pred Arhivom v Ljubljani organiziral simpozij skulpture v snegu. Takrat sem iz treh blokov ledu naredila enega velikega Angela. Zavod za kiparstvo je začel organizirati enoletne kiparske razstave na tem travniku. Gospa Kokot me je prosila, naj naredim velike skulpture za to leto. Najprej sem planirala narediti skulpture iz lesa in šibja, a ker naj bi bile to javne skulpture, so morale biti trdne, zato sem se odločila za železno strukturo in cement. Skulpture sem delala v podjetju KIP KOP, ki je bil del GPG. Skulpture so najprej eno leto stale na Gruberjevem travniku, potem pa smo jih leta 2003 preselili v Grosuplje, ki je takrat iskalo idejo za nov status mesta.
Mesto ne postane mesto le zaradi števila prebivalcev. Mesto je tudi arhitektura, koncept in način življenja.
Skulpture smo začasno postavili ob cesto, ki gre proti Mercatorju na Brvacah. Začasno zaradi tega, ker so mislili, da bo šla tam pešpot. Adaptacija in krožno križišče sta bila še v projektni fazi. Potem pa so Angeli kar ostali tam. Ljudje so se jih navadili, z vlaka se lepo vidijo. Ne vem kako dolgo, ker se v Grosuplje selijo nakupovalni centri. En kip sem mestu podarila, enega je sponzorirala Pekarna Grosuplje, enega pa Občina Grosuplje. V Zavodu za kiparstvo pa smo se že na začetku projekta Angeli zmenili, da bom naredila šest skulptur, zato sem leta 2004 naredila še tri, ki zdaj stojijo v Mariboru. Te so iz barvanega cementa, omenjene so v Wikipediji in na Google map jih imajo kot oznako na satelitskem posnetku.
Grosuplje je zame oaza zelenja in miru, mesto čisto blizu prestolnice.
Mislim, da je ta projekt dober za mesto, daje mu neko kulturno konotacijo, vendar bi bilo potrebno imeti bolj jasen urbanistični plan. Mesto ne postane mesto le zaradi števila prebivalcev. Mesto je tudi arhitektura, koncept in način življenja. Leta 2008 sem v okviru simpozija naredila dve skulpturi iz brona, ki sta postavljeni pred OŠ v Žalni (moja bivša osnovna šola). Do tedaj so bile vse skulpture na simpoziju izklesane iz kamna iz Lipice.
Študirali in živeli ste v Ženevi. Ima Grosuplje kaj ženevskega?
Ženeva je drugačna kot Grosuplje. Ima dimenzijo Ljubljane, je precej mednarodna zaradi vseh organizacij, ki imajo tam sedež, je protestantska, na zunaj skromna, razlike med revnimi in bogatimi so večje kot v Ljubljani. Grosuplje je zame oaza zelenja in miru, mesto čisto blizu prestolnice. Seveda ima Grosuplje mnogo drugih znamenitosti, leži v bližini enega največjih evropskih keltskih gradišč, Taborske jame (Županova jama, op. a.) in ima v svoji okolici stotine čudovitih vaških kapelic, ki pričajo o potrebah in umetniških sposobnostih grosupeljskih ljudi. Pravkar sem prebrala knjigo o tem.
Lahko ohranimo mesto, kjer se hodi peš, kjer se ljudje srečujejo, kjer se ceni kvaliteta življenja, …
Sanjam o novih kulturnih objektih na Grosupljem, galeriji, muzeju, malem kinu s posebnimi filmi, kot je Kinodvor, parki, centralnim trgom z mnogimi drevesi. In seveda male, lične trgovine, kjer bi lahko kupili domače regionalne izdelke, … Mislim, da tako majhno mesto, kot je Grosuplje, ne rabi velikanskih trgovin – te delajo mesto brez duše in kulture. Taka mesteca sem videla v Ameriki, a mislim, da lahko ohranimo mesto, kjer se hodi peš, kjer se ljudje srečujejo, kjer se ceni kvaliteta življenja, …
Video o skulpturi Deček in deklica
Andrej Brezec, foto: arhiv Lučke Koščak
Oddajte svoje mnenje
Se želite vključiti v debato? Prispevajte svoj komentar!