Ljudje

Slavkin oče se je k hiši priženil leta 1929 s Spodnjega Blata. Delal je na železnici in v tridesetih letih so hišo preuredili ter povečali. Edina letnica, ki je vidna, je 1897 na kozolcu. Košemajeva domačija je nekdaj obsegala hišo, hlev, pod – skedenj, kozolec in nekaj zemlje. Po smrti staršev si je pet otrok domačijo razdelilo. V stari hiši je ostala teta Slavka. Zgodovina hiše in rodbine ni raziskana prav daleč nazaj. Zanimivo je, da so k hiši zadnje tri generacije prihajali zetje, znani so priimki: Koprivc, Bergant in Trontelj. Domačija je bila vedno zelo gostoljubna. Zaradi »strateške« lokacije je bila hiša med 2. svetovno vojno italijanska postojanka. Zasedli so jo tudi domobranci in po vojni je bila v njihovem podu prva vojašnica v Grosupljem. Na domačiji so stanovala tudi mlada dekleta, ki so delala v Motvozu. Vojne, požari in potresi so domačiji prizanesli.

Ime domačije

O njem zanesljivega izročila ni, vendar se razmišljanje Slavkinega  nečaka Igorja Kastelica zdi kar možna razlaga: »Pri nas na podstrehi je še vedno veliko košev. Brinjski hrib je bil včasih poraščen z grmovjem in predvideva se, da so tu delali koše za Brinjsko graščino. Oni so imeli v lasti polja od Stare pošte do Mizarstva, na njih pa so gojili sladkorno peso. Ve se, da je prababica delala pri Brinjčanih. Takrat verjetno ni bilo gajbic in so peso pobirali v koše. Torej surovino so imeli pri roki, trg tudi. Koše imajo – Košemajevi. «

Hiša

Hiša je tipičen primer pritlične osrednjeslovenske hiše s frčado. Pri eni od prenov so bili gabariti in izgled okenskih odprtin spremenjeni, kar je nekoliko podrlo značilno kompozicijo fasadnih ploskev. Slavkin nečak Igor se pomena tovrstnih detajlov arhitekturne dediščine zaveda in njegova želja je v prihodnosti  hišo obnoviti, kakršna je bila, tudi okna in vrata. Fasade so lepo obnovljene in ohranjajo tako okrasje v ometu kot slikano okrasje. Poleti se hiša potuhne za staro trto.

Dvorišču poveljuje stari kostanj, ki menda šteje še nekaj let več kot hiša in Slavka, ki je ta-isti kostanj kot majhna deklica med igro skoraj posekala. Pod njim je nekdaj stala kamnita miza, stari vodnjak je tu še danes.

Vstopimo. V hiši, nekdaj največjem prostoru hiše, je značilna kmečka peč v enem kotu in nasproti nje “bohkov kot” z mizo (božji kot z razpelom). Notranjost na obnovo še čaka, a vseeno oprezamo za zanimivimi predmeti in detajli. Pogled se najprej ustavi na stari, rjaveči uri. Ko Slavko povprašamo o njej, kar  izstreli: “Očetova je bila. Ajzenponar je moral biti točen!” Tu so še slike, prtički, drobni predmeti, skratka mnogo izhodišč za odkrivanje starih zgodb. Veliko je lepo ohranjenega pohištva, ki ga je Igor olepšal s poslikavami.

Ko boste naslednjič rinili na Koščakov hrib ali do zdravstvenega doma, se le ozrite proti lepo ohranjeni domačiji. Mogoče pa vam domišljija naplete kakšno zgodbo.