Grosupeljčan v Afganistanu – drugič

Nadaljujemo dopisovanje z Draganom Maričem, častnikom Slovenske vojske, ki je trenutno na misiji v Afganistanu. Tokrat smo, kot smo vam obljubili v prvem delu, spraševali predvsem o Afganistanu, ljudeh, drogah, pitju čaja pri 55C … Veliko pa povedo tudi Draganove fotografije. 

Kje v Afganistanu se nahajate?

Nahajamo se v jugozahodnem delu Afganistana v bližini večjega kraja Farah, od katerega smo oddaljeni približno 100 km. Tukaj nekje je košček “slovenske” zemlje. Afganistan je velika država in tukaj 100 km ne predstavlja nič.

Koliko Afganistana kot vojak sploh lahko vidiš?

Glede odhoda iz baze je vse odvisno od naloge. Včasih so te razdalje krajše, včasih pa je potrebno tudi prespati zunaj. Naloga in poslanstvo diktirata tempo. Afganistan sem v glavnem videl v svojem območju odgovornosti, kar pomeni da sem dobro spoznal okolje, puščavo in vreme. Mene je navdušilo, ko pogledaš zvečer to zvezdnato nebo, imaš občutek,  da bi se ga lahko dotaknil.  Sončni vzhodi in zahodi so tukaj čudoviti. Ampak zelo pogrešam svoje Grosuplje – zeleno barvo, barvo trave. Po mojem mnenju in po pripovedovanju ljudi, ki so iz drugih koncev Afganistana, je država najverjetneje prečudovita. Če bi bil mir, bi bila vožnja z motorjem po njem nepozabna.

   

Pri nas je čas dopustov, kako je z dopustom na odpravi, ki traja pol leta? Ga imate?

Pripadnikom, ki smo na misiji pripada okoli 20 dni dopusta, ki pa ga seveda lahko izkoristimo glede na dane razmere v območju delovanja. Za enkrat poteka vse po načrtu, tako da se kmalu približuje tudi čas mojega odhoda na dopust. Prihajam domov v SLO in ga bom vsekakor preživel z družino. Ne vem še kam bom “izginil”, vsekakor pa pridem na kak “pir” v Pupo. Moram pa biti ves čas dosegljiv, če se karkoli zgodi, moramo nazaj.

 Koliko lahko na odpravi sploh realno okusiš, spoznaš deželo in njeno kulturo? Imate stike z domačini? Greste kdaj iz baze brez uniform?

Smo na vojnem območju in kar se tiče izhodov je to “no go” (ni variante op.a.). To je moja druga odprava v to deželo in sem v vsakodnevnem stiku s pripadniki Afganistanske nacionalne vojske , tako da sem do dobra spoznal njihovo kulturo in seveda obvezno pitje čaja. V stiku z domačini sem v glavnem takrat, ko se izvajajo naloge oziroma, ko se udeležimo SHURE – sestanka z vaškimi veljaki ali v primeru kake donacije.

   

Kako vas kot vojsko sprejemajo domačini?

Na to je težko odgovorit, vem samo, da te sprejmejo kot gosta z vsemi častmi in spoštovanjem.

Kaj v Afganistanu te najbolj navdušuje?

Iskrenost in preprostost ljudi.

In kaj ti najbolj para živce?

Včasih so leni, ampak jih je za razumet. Predstavljajte si, kako je delati pri 55 stopinjah Celzija in več, včasih tudi brez vode in drugih osnovnih potrebščin.

Lahko izpostaviš nekaj največjih razlik med državama (Slo – Afg): kultura, hrana, ceste …?

Glejte, to je muslimanska država in tukaj vladajo čisto drugačni odnosi in vrednote, predvsem pa spoštovanje in držanje obljube, kar pa mi doma kot družba že počasi izgubljamo.

Kar se tiče hrane, sem imel že večkrat priložnost obedovati z njimi in moram priznati, da je hrana zelo okusna, sadje sladko in sočno, čisto drugega okusa. Prav zanimivo je videti pripravo hrane. Predstavljate si kuhanje pri 60 stopinjah zunaj na odprtem ognju. Zaklano žival obesijo pred teboj, jo oderejo in potem pripravijo tako, da na koncu pride obrok za prste polizat.

   

Afganistan ima eno glavno cesto tako imenovani RING ROAD oziroma HW1, ki povezuje celotno državo. V našem območju je še ena asfaltirana cesta, ostalo je “dirty road” (umazana cesta op.a.), po kateri ima vožnja še posebni čar.

Prej si omenil obvezno pitje čaja …

Dan, oziroma karkoli že, se vedno začne s čajem. Za čaj si je treba vzeti čas. Ob njem se sklenejo vsi pomembnejši dogovori in steče tudi neformalni pogovor. Čaja sta dve vrsti, zeleni in črni, oba Afganistanska. Jaz sem bolj za zelenega, najboljša pa je mešanica obeh. Moram pa priznati, da tudi v tej vročini bolj odžeja vroč čaj, kakor hladna voda.

Afganistan je znan po pridelavi maka, ki se uporablja za izdelavo drog. Je trgovina z drogo tam nekaj vsakdanjega?

Mogoče pa preberete mojo magistrsko nalogo Problem drog v Afganistanu. Kar se tiče drog, se moramo zavedati, da v Afganistanu od tega živi večina prebivalstva, ki zasluži okoli 300 -400 dolarjev na leto z gojenjem maka, ki ga prodajajo naprej. Zdaj pa si zamislite koliko heroina je v Evropi in koliko zaslužijo vsi razni preprodajalci. Je pa droga tu zakoreninjena v vseh porah življenja.

“Afganistan, kamor Bog se pride le zjokat” je naslov knjige. Tvoj komentar?

Ni tako. Kakor sem omenil, je Afganistan čudovit in na svoj način privlačen, saj sem že drugič tukaj.

To je dežela, ki je ni še nihče v zgodovini osvojil in je najverjetneje tudi ne bo. Ljudje se rojevajo in umirajo v vojni že generacijam in generacijam.

Kakšen je utrip v državi, ki je že leta v vojni in poznana predvsem po njej?

To je dežela, ki je ni še nihče v zgodovini osvojil in je najverjetneje tudi ne bo. Ljudje se rojevajo in umirajo v vojni že generacijam in generacijam, tako da so že čisto navajeni. Imam pa občutek, da so že počasi izčrpani od vojn in da si želijo miru in varnosti.

Po čem ti misliš, da bi morala biti poznana?

Prečudovitih ročnih izdelkih – rutah, izdelkih iz lesa, dragih in pol dragih kamnih, zgodovinskih spomenikih in kvalitetnem sadju.

Kaj so cilji vaše odprave, vaša vloga? 

Naš cilj je svetovanje in mentorstvo ANA (Afganistanske nacionalne vojske).

V Afganistanu si  na odpravi že drugič. So se stvari od takrat kaj spremenile, je situacija  boljša, slabša?

Zanimivo vprašanje. Samo eno je jasno, da se bodo morali leta 2014 postaviti na svoje noge. Takrat se koalicijske sile v večini umaknejo iz Afganistana, tako da bodo morali sami voditi svojo državo in reševati svoje probleme.

Slovenski vojaki v Afganistanu – da ali ne?

Moje mnenje je DA. S tem pridobivamo neprecenljive izkušnje in z svojim odnosom, profesionalnostjo in znanjem dajemo prepoznavnost naši državi.

Že kaj pogrešaš slovensko nedeljsko govejo “župo”, tenstan krompir, solato?

Definitivno in še eno malenkost, sendvič z poli salamo in sirom.

Kako domačinom razložiš kje in kakšna je Slovenija. Si že srečal koga, ki je že slišal za Slovenijo?

Slovenija jih vsekakor zanima. Zanima jih kje je, kakšna je in mnogi tako, bolj v šali kot zares, vprašajo, če bi jih vzel s seboj. Na računalniku imam predstavitve o Sloveniji z raznih tečajev in jim jih pokažem.

Že kaj veš, kdaj se vrneš?

Predvidoma konec oktobra oziroma v začetku novembra. In šala: vse  je v božjih rokah.

 

Irena Gantar, foto: osebni arhiv Dragana Mariča