Eva Škrjanec, jezikalka
»Srečen bo, kdor me bo zgrešu!« ima napisano na svojem FB profilu. Dejstvo je, da jo je težko zgrešit, ker je zanimiva dama. In če jo zgrešiš, vsekakor marsikaj zamudiš. Dobili smo se v kavarni Evropa in kramljali o svetu, študiju v tujini, njenem talentu za jezike in najstniških frizurah.
Že v najstniških letih si izstopala po svojem drznem slogu oblačenja, odbitih frizurah, … Kje je danes tista Eva?Danes ta Eva ne rabi več glasbe in nekonvencionalnih oprav, da bi pokazala, kdo je.
Misliš, da je mladostna vihravost kako povezana s tem, da človek takrat še nima pravega cilja, ne ve, kaj točno ga zanima, kam naj usmerja energijo?
Kaj pa vem. Takrat se mi je vse, kar sem počela, zdelo prav. Počasi me je to minilo, tako kot vsakega. Najverjetneje je šlo za to, da sem ugotovila, da lepo urejena mlada dama lahko marsikaj doseže in da te ljudje jemljejo resneje, če nisi ves čas oblečen kot kakšen vesoljec.
Za opravljeno maturo si dobila zanimivo darilo.
Res je. Moja mama mi je podarila avionsko karto za Buenos Aires (Argentina) in z rosnimi 19 leti sem se sama odpravila čez Atlantik za tri tedne, bivala pa sem pri prijateljih.
Kaj je Argentina za devetnajstletnico?
Nov svet. Prvič sem izkusila velemesto in državo, v kateri so socialne razlike bistveno večje in bistveno bolj očitne kot pod Alpami oziroma v Evropi. V tistem času nisem še znala nič špansko in kot »gringa« (tujka) sem bila odlična vaba za tatvine in nategavščine. Če ne bi ves čas hodila okoli z domačini, bi se mi najverjetneje lahko marsikaj nerodnega pripetilo. Sicer pa je bila izkušnja super. Ker sem obiskala Argentino kmalu po njeni veliki krizi, je bil peso veliko manj vreden kot evro oziroma tolar. Tako je bil zaradi menjalnega tečaja moj denar trikrat več vreden kot v Sloveniji. To sem s pridom izkoristila in si privoščila dopust na veliki nogi.V treh tednih sem šla trikrat k frizerju, dvakrat h kozmetičarki, nakupila sem »pol Buenos Airesa«, jedla v najboljših restavracijah – skratka blazno sem uživala.
Je na tem potovanju vzklil tvoj talent za jezike?
Ja, to je bila prelomnica. Takrat sem znala le angleško, vendar sem se v Argentini naučila nekaj fraz in besed v španščini. Ves čas sem si stvari zapisovala, saj sem se želela sama znajti v mestu. Isto poletje (najdaljše poletje med srednjo šolo in fakulteto) sem z bivšimi sošolkami potovala še v Barcelono in s pridom trenirala vse, kar sem se v Argentini naučila. Ker sem se vpisala na Fakulteto za družbene vede (FDV), na smer Evropske študije, kjer sem poleg angleščine morala izbrati še drugi tuji jezik, sem si izbrala španščino, čeprav nisem imela Ko enkrat bivaš v državi, kjer se govori nek jezik, pravzaprav živiš v tem jeziku in se ga lahko zelo hitro naučiš.
V 3. letniku faksa si odšla na študentsko izmenjavo na Portugalsko, čeprav nisi znala besede portugalsko. Precej korajžno, ni res?
V resnici sem si želela iti v Španijo, ker pa nisem našla primerljivega programa oziroma nabora predmetov na nobeni od španskih univerz, s katerimi je FDV sodeloval, sem se odločila za Lizbono. Konec koncev, sem si mislila, gre prav tako za Pirenejski polotok in za podobna jezika, tako da sem vedela, da ne more biti tako težko. Tam sem živela 10 mesecev in opravila vse predmete za 3. letnik. Predavanja so bila v portugalščini, prav tako študijska literatura. Imela pa sem to prednost, da sem lahko oddajala seminarske naloge in pisala izpite v angleščini. Hodila sem na par tečajev portugalščine, ki jih je organizirala tamkajšnja univerza in se kar hitro naučila dovolj jezika za preživetje in za kramljanje z lokalnim prebivalstvom. Ko enkrat bivaš v državi, kjer se govori nek jezik, pravzaprav živiš v tem jeziku in se ga lahko zelo hitro naučiš.
Predavanja so bila v strokovnem jeziku, ni to še težje?
Sploh ne. No ja, mogoče nisem mogla toliko sodelovati kot moji sošolci in sem kot gluhonema sedela v predavalnici, ampak gluha vendarle nisem bila, zato sem imela odlično priložnost več ur dnevno poslušati, kako zveni pristna portugalščina. Prav ta stik z jezikom je pomemben za učenje tujega jezika. Konec koncev pa si je večina strokovnih besed podobnih v praktično vseh jezikih. En primer: revolucija (slo), revolution (eng), revolución (es), revolução (pt), rivoluzione (it),… Veliko težje je osvojiti besede, s katerimi se srečujemo vsak dan in ne v predavalnici – te se bolj razlikujejo.
Na Portugalskem se ti je zgodila tudi italijanščina. Kako?
V drugem semestru sem dobila novo sostanovalko iz Italije, ki je prišla na Portugalsko, da bi se naučila jezika. Ker njena angleščina ni bila tremendously brilliant (naravnost bleščeča), znala pa je špansko, jaz pa sem imela polno glavo portugalščine in nisem mogla tako na hitro preklopiti na španščino, se je odločila, da me bo naučila italijansko. Res me je učila kot otroka in me ves čas sproti popravljala. No, in ji je uspelo. Kar hitro sva se pogovarjali samo še v italijanščini. Na izmenjavi v tujini je veliko Italijanov in tako sem spoznala par dobrih prijateljev. Ko sem prvič potovala iz Lizbone v Italijo na obisk k enemu izmed njih, sem znala le par vljudnostnih fraz, no, čez dva meseca sem spet odšla na obisk in vsi so bili presenečeni nad mojo italijanščino – par vljudnostnih fraz je postalo pravcato kramljanje v italijanščini. Marilena (moja sostanovalka) je res dobro opravila delo.
Kar precej jezikov na kupu v zelo kratkem času, ne?
Ja, ampak vsi ti jeziki so si med seboj zelo podobni. Španščina ti da odlično gramatično osnovo za katerikoli romanski jezik, saj sta njeni slovnica in skladnja najbolj podobni latinščini. Portugalščina je korak naprej. Italijanščina pa tudi. V četrtem letniku fakultete sem znala 3 nove tuje jezike. Lahko bi rekla, da sem se naučila enega na leto.
Magisterij si delala na Nizozemskem. Kaj in zakaj tja?
Za Leiden sem se odločila zato, ker sem želela v čim krajšjem času opraviti magisterij iz Latinsko-ameriških študij. To sem želela študirati, saj me je od potovanja v Argentino zelo zanimalo vse, kar se je v regiji dogajalo pa, seveda, me je pritegnila njena kulturna raznolikost. Univerza v Leidnu je ponujala zanimiv program, ki je potekal v španskem jeziku in trajal eno leto, v njegovem okviru pa je bila načrtovana tudi raziskava na terenu v eni izmed držav Latinske Amerike.
To te je vodilo v Brazilijo. Tam je bila realnost najbrž precej drugačna od urejene Nizozemske in teorije?
… do potankosti urejena Nizozemska, kjer imajo še vrtni palčki spolirane čevlje in kjer se vsi vozijo s kolesi.
Ja, res je. Izbrala sem si Brazilijo, saj sem že znala portugalsko, pa tudi Brazilija je regionalna sila v Latinski Ameriki in sploh zelo zanimiva država. Za tri mesece sem šla v Sao Paulo, v tako imenovani New York Latinske Amerike, in tam nabirala gradivo za magistrsko nalogo. Njena širša tema je bila razvojno sodelovanje med Brazilijo in Evropsko unijo (EU), pravzaprav pa sem raziskovala dva primera projektov, financiranih s strani EU, ki so se izvrševali v mestu Sao Paulo. To je eno ogromno mesto vseh obrazov. Gre za srce industrije, biznisa, umetnosti, mode, itn. Brazilije, skratka za crème de la crème Brazilije, kjer pa so socialne razlike zelo velike in tamkajšnji ljudje živijo v precej naporni realnosti. Tam imaš na enem mestu nabor vseh – najbolj nepredstavljivo bogatih Brazilcev in najbolj revnih ljudi na svetu. Vožnja v avtomobilih z neprebojnimi stekli je ustaljena praksa, prav tako pa si tisti najbolj bogati privoščijo helikopter za to, da se peljejo z ene strani mesta na drugo. Ulice so namreč precej kaotične in elita se jim najraje kar izogne. To je nekaj povsem drugega, kot do potankosti urejena Nizozemska, kjer imajo še vrtni palčki spolirane čevlje in kjer se vsi vozijo s kolesi. Kolo v Sao Paulu? Pozabi! Doživela sem zanimivo izkušnjo, saj sem raziskovala tamkajšnjo revščino, bivala pa sem pri dokaj premožnih prijateljih.
Kakšen bo naslov doktorske naloge?
(smeh op.a.) Najverjetneje ne bo nobenega naslova doktorske naloge. Res pa je, če bi še enkrat izbirala temo za magistrsko, bi si izbrala kakšne korenine sambe ali pa razlike med evropsko in brazilsko portugalščino ali pa, kakšne in katere so poslovne priložnosti za sodelovanje med Slovenijo in Brazilijo, ali pa način oblačenja na brazilskih plažah (smeh op.a.), skratka nekaj vznemirljivejšega.
Migriraš proti zahodu. Naključje ali te vzhod pač ne zanima?
Res je, da me bolj privlači zahodna polobla našega planeta, ampak to je najverjetneje zato, ker praktično kamorkoli potujem, lahko razumem vsaj nekaj, kar se tamkajšnji ljudje pogovorjajo in kjer so napisi naokrog v latinični pisavi. Na tak način se mogoče počutim bolj varno, saj bi bila veliko bolj nezaupljiva do ljudi, če ne bi vsaj približno vedela, o čem se pogovorjajo. Verjamem, da, če bi znala kitajsko, bi z veseljem prebila nekaj časa tam (smeh op.a.).
Kako se kaj razumeš z našimi »bivšimi« jeziki iz nekdanje juge?
Lahko rečem, da vse razumem, precej se lahko tudi zmenim. Sicer se nikoli nisem učila nobenega od njih, bila pa sem kot otrok veliko na morju na hrvaški obali, tako da sem se tam spoznala z jezikom. Precej vpliva je imela tudi televizija in pa tukajšnji priseljenci, ki še vedno najraje govorijo v svojem jeziku. Ker so zelo podobni moji materinščini, so mi blizu. Sicer pa lahko hitro razločim med Hrvati in Srbi. Poleg naglasa in načina govorjenja je tu še fizionomija ljudi, način oblačenja, določena energija, ki jo ljudje oddajajo … Na splošno zelo hitro ugotovim, od kod je kdo, pa ne le za naše bivše sorojake, tudi za ostale Evropejce.
Po čem pa spoznaš Slovenca?
Nekoliko po potezah obraza, po naglasu, ki ga imamo Slovenci, ko govorimo angleško, … Tujim prijateljem in znancem vedno delam reklamo za sončno stran Alp v stilu: »Pridite, Sicer pa se mi zdi, da je naša največja kolektivna pomankljivost še vedno zelena zavist.
Slovenke smo same hude bejbe«. Sicer pa se mi zdi, da je naša največja kolektivna pomankljivost še vedno zelena zavist. V tujini sem jo tudi pri sebi parkrat ozavestila in sicer v kontekstih, kamor sploh ni pasala. Parkrat sem si prav potihoma sama pri sebi rekla: »Jao, Eva, ne bodi no taka Slovenka!«
Torej koliko jezikov govoriš tekoče?
Ja, … slovensko, angleško, špansko, portugalsko (evropsko in brazilsko različico) in italijansko. Prve tri obvladam tudi pisno, za zadnja dva pa bi morala malce potrenirati. S prijatelji se seveda vse zmenim na četih in preko FB-ja, res pa je, da bi si morala pogledati, kakšna so pravila pisanja različnih besedil v teh dveh jezikih. Govorim pa tudi še »jugoslovansko« (smeh op.a.). Cirilice pa ne znam.
V katerih bi se lahko izdajala za domačinko?
Najverjetneje v Braziliji. Brazilci so en tak namešan narod, da bi vsakdo lahko bil eden izmed njih. V Sao Paulu se mi je namreč nekajkrat pripetilo, da so me imeli za Brazilko, še najbolj pa mi je ostal v spominu dogodek pred nekim barom, ko sem varnostnika prosila za vžigalnik. Vžigalnik je isqueiro. Ker sem se učila portugalščine na Portugalskem, kjer se s med soglasniki in na koncu besede izgovarja š, sem ga prosila za [iškeiru] in ne za [iskeiru], kot bi rekli v Sao Paulu. Ker pa prebivalci Ria de Janeira (Cariocas) podobno izgovorjajo š-je, kot na Portugalskem, je varnostik mislil, da sem od tam in mi je rekel: »Ah, Carioca, koliko časa si v Sao Paulu, pa še vedno ne govoriš po naše?« No, ko je izvedel, da sem iz države, za katero ni še nikoli slišal, je bil zelo presenečen.
Kateri jezik bi se še rada naučila oziroma ti je všeč, seksi, zanimiv, lep …?
Francosko! To se moram končno naučit. To bi bil zelo lahek zalogaj, saj je francoščina eden od romanskih jezikov, se pravi, je zelo podobna trem, ki jih že znam. Sicer pa kitajščina ali pa hindi … Nobeden od njiju ni ravno seksi, sta pa oba money-maker-ja.
Kje bi živela, če ne bi bilo nobenih ovir?
Na sončni strani Alp. Ko pa bi bilo pri nas mrzlo, bi šla za poletjem kam na toplo.
Rekla bi, da takšen poliglot z lahkoto izbira službe. Imam prav? Se znanje jezikov obrestuje?
(smeh op.a.) Če bi še enkrat izbirala faks, bi študirala biomedicino, farmacijo, IT, skratka nekaj takega, ki ti zagotovi zaposlitev. Družboslovci imamo pri tem težave, oziroma se moramo znajti po svoje. Trenutno delam kot freelance prevajalka za angleški, španski in portugalski jezik in pa inštruiram, kadar se najde kdo, ki ni tako jezičen, kot sem jaz.
Irena Gantar, foto: Drevored in osebni arhiv Eve Škrjanec
Oddajte svoje mnenje
Se želite vključiti v debato? Prispevajte svoj komentar!