Dejan Vunjak, Brendijeva baraba

 

Dejan je gotovo vse prej kot baraba, o tem da je Brendijev pa ni nobenega dvoma. Enak nasmeh, enak glas in kot kaže še marsikaj. Sosedje imajo o osemnajstletniku le pohvalne besede in to kljub temu, da včasih vadi bobne pri odprtih vratih. In res je simpatičen fant, ki mu je pokojni oče, kot kaže, dal veliko več kot le “prednost na štartu”. Pa še to: Šmarčan je postal zaradi vztrajnega nepremičninskega agenta.

 Si eden tistih, ki mu je poklic položen že v zibelko?

Želim si, da bi bil (smeh op.a.). Meni je glasba bila dana v zibelko, od majhnega se počutim zavezanega in predanega glasbi. Že v četrtem razredu sem rekel, da grem na srednjo glasbeno in to je držalo. Moja družina je glasbena. Tudi moja mama je pevka, starejša sestra poje, moj dedi je bil narodnozabavni glasbenik, stric dela na radiu… celo okolje je glasbeno.

S katerim instrumentom si začel?

Tolkala. Začel sem jih igrat, ker sem gledal očetovega bobnarja na koncertih in bil nad bobni navdušen. Pri šestih letih so me nato vpisali v glasbeno šolo. Po nekaj letih sem se začel učiti še kitaro, na srednji glasbeni pa je obvezen tudi klavir.

 

V naše kraje ste se preselili, ko si imel eno leto. Mogoče veš zakaj ravno Šmarje – Sap?

Takrat smo živeli na Ptuju v dvosobnem stanovanju in smo iskali nekaj večjega. Menda je nepremičninski agent očetu povedal za hišo v Šmarju-Sap in oče ga je zavrnil, češ da mu ni všeč ime kraja. Po dolgem prepričevanju je agent očeta le prepričal za ogled, čeprav je bil ta prepričan, da je ne bo vzel. Potem pa se je pripeljal pred hišo, pogledal skozi okno avtomobila in rekel: “Jaz jo kupim.” Od takrat je bil zaljubljen vanjo.

Kako je biti sin znane osebe v majhnem kraju?

Jaz sem s tem odraščal od majhnega in bil navajen, da me ljudje sprašujejo in govorijo o očetu.

S prijatelji ste se menda najraje igrali pri vas. Imaš razlago?

Ja, pri nas smo imeli “punkt” kjer smo se družili sosedje. Jaz kar vsem rečem sosedje, ker je itak majhna vas. Pred hišo smo imeli prostor za košarko, igrali smo fuzbal in nabijali žogo v garažo, na vrtu smo imeli gugalnice, še danes jih imamo, samo gugamo se ne več (smeh op.a.).  Ne vem, zakaj smo se družili ravno pri nas, najbrž je tu dobra energija.

Na kaj pomisliš ob besedi “Briljantina”?

Uhhh! Eden lepših spominov. To je bila izjemna izkušnja, saj smo jaz, sestra in oče skupaj nastopali v muziklu Mojce Horvat. To je bilo prvič, da smo skupaj stali na odru, plesali in zabavali ljudi. Jaz sem bil takrat najmlajši in rad sem gledal starejše, se z njimi družil in se od njih učil.

 

Torej si multitalent.  Obstaja stvar, ki ti ne gre?

Res se ne maram učit, ker učenje sestavljajo dejavniki, ki jih ne maram. Ne maram biti tiho, ne maram biti pri miru in ne maram sedeti.

Si v zadnjem letniku Konzervatorija za glasbo in balet, torej glasbeno izobražen, hkrati pa igraš v zasedbi Atomik Harmonik, igral si v očetovem bendu, igraš komercialno, “turbofolk” muziko. V teh krogih večkrat podcenjujejo tovrstno glasbo, jo imajo za nekvalitetno. Kakšen je tvoj odnos do tega?

Mene je oče učil, da vedno delam nekaj z namenom. Jaz igram zabavno glasbo zato, da bom razveselil ljudi, konec koncev pa sem s tako glasbo tudi odraščal. Mimo sebe ne morem, vem da je poanta te glasbe, da prenaša pozitivno energijo, nekaj pove, se v zgodbici malo pošali. Jaz glasbe ne predalčkam na manj in več vredno glasbo. Ni vsakdo za vse. Mogoče tudi nek “klasičar” ne more odigrati zabavnjaške glasbe in “zabavnjak” klasične.  Moraš vedeti zakaj to delaš.

Katere glasbe pa ti ne maraš?

Jaz poslušam vso glasbo. Odvisno je od razpoloženja, vsaka glasba ti nekaj da. Drugače pa imam rad staro glasbo, npr. Smokie, Bellamy Brothers, Status Quo, Rolling Stones. Imam občutek, da je ta glasba bolj čustvena. Ni narejena samo za denar, ampak zato, da pusti neko sporočilo. Sem tudi pristaš klasične filmske glasbe, kjer slišiš kaj so sposobne narediti harmonije, kakšno vzdušje lahko naredi glasba. Če res moram nekaj povedati, pa ne poslušam punk rocka, hard heavy metala…

Kam naprej? Fakulteta?

Akademija za glasbo v Ljubljani. Želim se izpopolniti, vem da sem šele na polovici poti in želim postati profesor za tolkala. Sicer si želim pisati pesmi, biti izvajalec, to mi je največja želja, kot profesor pa želim deliti znanje naprej. Ko končam akademijo – ne vem sicer, koliko sem za učenje (smeh op.a.)- pa imam v planu tudi Akademijo za multimedije.

Zbral si očetov nekdanji bend in ga tudi poimenoval po njem Brendijeve barabe. Je tvoj cilj nadaljevati očetovo pot, ali bi rad zastavil svojo, drugačno?

Jaz in očitno tudi ljudje si želimo, da njegova glasba ostane. Zato so nastale Brendijeve barabe. Jaz sem prevzel vokal, moj najboljši prijatelj pa bobne. Še vedno je to očetov bend, ne moj. Želim pa si delati tudi svojo glasbo, za katero pa imam občutek, da ni dosti drugačna od njegove. Idej in posnetkov imam že ogromno, recimo 100 posnetkov , prav komadov kot celota pa štiri. Pravkar pripravljam še eno priredbo očetove pesmi in eno svojo.

O svojem pokojnem očetu govoriš kot o svojem idolu, najboljšem prijatelju. To, da si mu podoben, jemlješ kot kompliment. Zanimivo, imaš 18 let in običajno imajo najstniki o svojih očetih povedati  vse kaj drugega kot pohvale. Kje je konflikt generacij?

Ga ni. On je bil vedno mlad po razmišljanju. Ni si zatiskal oči, videl je mlade na svojih nastopih in vedel kako in kaj. Midva sva se pogovarjala vse, o ženskah, glasbi, drogah, alkoholu, mislim, da sva v teh letih obdelala čisto vse. Sicer nisva bila veliko časa skupaj, ker je bil leteč, ampak kadar sva bila skupaj, je bil to kvaliteten čas. Vedno mi je znal argumentirati stvari, da sem sam videl, da je nekaj prav. Midva se nisva nikoli skregala, nikoli me ni udaril ali se name drl, me je pa lahko le z besedami spravil v jok. Bil je kot najboljši prijatelj, le da je imel veliko več kilometrine in izkušenj.

Kako je prišlo do odmevnega dueta z Domnom Kumrom v silvestrski oddaji Na zdravje?

Pobuda je prišla iz oddaje, ker so želeli narediti nekaj v spomin na očeta. Klicali so mojo mamo, da bi predlagala izvajalca za njegovo pesem.  Spomnila se je, da je pred časom delal duet z Domnom Kumrom. In potem je bilo vprašanje, kdo bo pel Brendijev tekst. Mene je potem predlagal Jani Pavec. Poiskali so me sami, jaz sem bil takrat res predan šoli. Glede nastopa sem imel pomisleke, kako me bodo ljudje sprejeli.

Tvoji pomisleki so se razblinili, saj so te ljudje in mediji v hipu množično vzjubili. Imaš občutek, da se je naklonjenost Brendijevih oboževalcev  nekako preselila nate? 

Jaz se zavedam, da danes ne bi bil to kar sem, če ne bi bilo mojega očeta. Bil bi narejen drugje (smeh op.a.). Mislim, da to doseči ni tak problem, težje je to ohraniti. Gotovo je, da imam prednost na štartu, vendar če ne znaš tega  gojit in nadaljevat, si hitro na nuli. Potem si petminutna zvezda, ki jih je v Sloveniji vedno več. Moj cilj pa ni to, imam bolj dolgoročne cilje.

Kje se vidiš, kot izvajalec, avtor, tekstopisec, frontmen, solist…?

Vse. Če bi lahko sam izbiral, bi želel imeti podobno pot kot oče, ki je pisal za druge izvajalce, zase, bil je frontmen, pevec, šef benda, uspešen poslovnež, ustanovil prvo samostojno založbo… Želim pa si igrati tudi bobne v bendu, ker mi je to najljubši instrument.

Se te je že prijel kak glasbeni vzdevek, umetniško ime ali imaš kaj takega sam v mislih?

Ja, Dejan Vunjak (smeh op.a.). Ne vidim, zakaj bi ga moral imeti. Tudi Oliver Dragojevič je Oliver Dragojevič in Tanja Žagar je Tanja Žagar. Mogoče pa bo kaj nastalo. Tisto, kar se naredi spontano, je najboljše. Če bo tako, se ne bom branil.

Vedeževalka ti je napovedala uspešno kariero. Daš kaj na te stvari?

Gospodični se zahvaljujem, da si je vzela čas zame (smeh op.a.). Take napovedi se ne bi branil, čeprav jim niti ne verjamem. Verjamem v usodo, da se vse zgodi z razlogom, verjamem v značajske lastnosti astroloških znamenj. Ne verjamem pa dnevnim horoskopom in tem reklamam: “Pošlji SMS sporočilo…”.

 

Svetovna kavarna Sputnik, hvala za gostoljubje!

 

Irena Gantar, foto: Drevored, Dejanov osebni arhiv