7 lokalnih in Miroslav Kranjc

Miro je “štromar” s kmetov, no ja, iz Benata, kot pravijo temu delu Ponove vasi pri Grosupljem. Do svojega 17. leta je živel v Ljubljani. V študentskih časih je imel čast in veselje, da je lahko sodeloval v lokalni gledališki skupini Boldrik II, kjer je spoznal vrsto izjemnih posameznikov in posameznic, med katerimi jih je kar nekaj tudi že bilo predstavljenih v rubriki 7 lokalnih.

Ker nekako ni znal nehati študirati, je prišel do magisterija in doktorata iz elektrotehnike, potem pa karierno zašel v povsem druge vode. Dober ducat let je vrhovni državni revizor računskega sodišča, njegova specialnost pa so revizije smotrnosti, revizije informacijskih sistemov, okoljevarstvene revizije in revizije evropskih sredstev. Z izjemnimi ljudmi, s katerimi ima veselje delati, se je vtaknil že praktično v vsa področja družbe: zdravstva, sociale, izobraževanja, okolja, financ, kulture, športa, zunanjih zadev, lokalne samouprave, javnih podjetij in drugih. Ne toliko s področja financ kot s stališča, ali se delajo prave stvari na pravi način. Širina in globina poznavanja delovanja družbe ga je naredila nekoliko skeptičnega in včasih tudi malce ciničnega. Ampak tisti, ki ga poznajo, pravijo, da ima še vedno rad ljudi in je v bistvu optimist. Poti ga večkrat letno zanesejo na različne konce sveta, posebej pa se mu je v zadnjih petih letih priljubilo področje pod Kavkazom, katerega kulinariko, jezike, ljudstva, izjemno zgodovino in nenavadne običaje z navdušenjem spoznava.

1. Moj najljubši lokalni kotiček je …

Na močvirju pod slivniškim hribom, kamor lahko grem peš kar od doma. Močvirna narava mi je blizu in jo imam zelo rad. V stoječi vodi je polno življenja, okoli nje pa so prijetni habitati za cele ekosisteme rastlin in živali. Pa ljudi tudi ni prav veliko na morostu, kar tudi pomaga pri tem, da se tam spočijem in napolnim z energijo.

2. Ko smo bili mi mladi …  

Mladost sem preživel med bloki v Ljubljani, zato ne vem, kako je bilo v Grosuplju. Vem pa, kako je bilo tu konec osemdesetih in v začetku devetdesetih. Sam sem se poleg gledališča kmalu aktiviral tudi pri mladincih oziroma kasneje liberalcih. Nikoli nismo bili ravno v večini, smo pa bili vseeno kar družbeno aktivni.

3. Največji car v Grosupljem je … 

V naši občini je vrsta izjemnih posameznikov in posameznic. Pa ne mislim le takih, ki so se uveljavili v poslovnem svetu, športu, kulturi, politiki, znanosti. Tudi osebnih zmag in premaganih težav je mnogo. Sploh ne bom začel naštevati, ker bi premnogim naredil krivico.

4. Če bi bil župan, bi … 

Ko sem bil pred leti, kot član občinskega sveta, nekaj mandatov precej neposredno vključen v lokalno samoupravo, sem bil vpleten v celo vrsto različnih odločitev, ki so sooblikovale naše kraje. Tudi zato vem, da je profesionalno opravljanje javnih zadev zelo naporno, odgovorno in premalo cenjeno početje, pri katerem pa si kot posameznik omejen z vrsto objektivnih dejavnikov. Ker cenim svoje zdravje, si ne bi več privoščil niti domišljijskega izleta v lokalno samoupravo.

5. Preselil bi se … 

Ob Abrahamu se človek ne ukvarja s tem, kam bi se preselil. Vesel sem, da imam svojo družino, starše, sosede s katerimi sem v dobrih odnosih. Vse kar potrebujem in kar imam rad, je tu, kjer sem. Sicer sem včasih govoril, da se bom na stara leta preselil nekam, kjer je dovolj toplo, da mi celo leto ne bo treba nositi nogavic (ker jih res ne maram). No, morda bodo klimatske spremembe povzročile, da bo tudi Grosuplje izpolnjevalo ta kriterij. Na žalost.

6. Nujno morate videti … 

Ne vem, če gre za znamenitost, ampak meni je všeč Magdalenska gora. Vedno me je fasciniralo, kako veliko je bilo naselje na njej, kako so od pradavnine potekale migracije pod njenim vznožjem in kako malo vemo o njenih prebivalcih ter njihovem življenju.

7. V lokalnem okolju mi gre na jetra …

Promet. Zdi se mi, da se je, predvsem zadnje leto ali dve, prometna situacija izrazito poslabšala. Urejanje mirujočega prometa v Grosuplju, nov priključek na avtocesti v Šmarju, izboljšanje gospodarskega stanja, ki je povzročilo več delovnih mest in manj varčevanja v kombinaciji s tem, da so ljudje čisto preveč na telefonih in mislijo, da se morajo povsod pripeljati prav do vrat, je res obup.

foto: osebni arhiv Miroslava Kranjca