7 lokalnih in Larisa Daugul

Simpatično dekle verjetno poznate z odrskih desk našega Kulturnega doma ali pa poznate le njen glas z radia Zeleni val, kjer trenutno deluje kot moderatorka. Larisa je svoje otroštvo preživela v vrvežu med bloki ob Grosupeljščici , kasneje pa na vasi v Paradišču. Doštudirala je francoščino in teologijo. Zadnja leta živi v Ljubljani, a jo v Grosuplje še vedno vleče ljubezen do gledališča in literature. Je članica gledališke skupine GGNeNi in vodja Literarne skupine Lu-is Kulturnega društva Teater Grosuplje, v okviru katere večkrat gosti zanimive osebnosti na pogovornih in literarnih večerih.

1. Moj najljubši lokalni kotiček je … 

Ogromno jih je, pravi labirint spominov: gozd pri vojašnici, mostiček čez Grosupeljščico pri nogometnem igrišču, partizansko pokopališče … Veliko jih je s širjenjem Grosupljega tudi izginilo. Trenutno bolj ali manj redno obiskujem le še dva: Kulturni dom in Torpedo.

2. Ko smo bili mi mladi …  

Moje otroštvo in mladost v Grosupljem sta bila zaznamovana s klatenjem po ulicah, visenjem pred bloki in z večnim dretjem pod balkonom: »Mamiiii, dej mi vrž pulover!«. Povsod nas je bilo polno, vse smo prepešačili in prekolesarili. Veliko manj smo se dogovarjali, ker nismo imeli mobitelov, trdneje smo se držali dogovorov in se več družili. Včasih sem šla ven kar sama, pobrala »skupne cigarete«, ki smo jih shranjevali na skrivni lokaciji, in kdaj koga srečala, kdaj pač ne. Predvsem v Ljubljani pogrešam ta popoldanski vrvež med bloki, v Grosuplju ga je morda ostalo celo več.

3. Če bi bila županja, bi …

Lahko je sedeti na kavču, gledati nogomet in biti pameten … Kljub vsemu: najprej bi se zelo resno pogovorila z urbanistom. Potem bi občino Grosuplje skušala razumeti kot posrečen splet ruralnega in urbanega in ne zapostavljati ne prvega ne drugega. Grosuplje je pred leti dobilo naziv mesta, ki ga bo predvsem na kulturnem področju počasi moralo znati upravičiti. Na tem mestu ne morem, da ne bi omenila, da me še vedno boli ukinitev projekta, kot je bil festival Mesto na ulici, ki se je odlično prijel. Nam primerljive občine so zainteresirane za organizacijo finančno še veliko zahtevnejših projektov. In še to: če bi bila županja občine, kot je naša, bi se gotovo odločila za profesionalno opravljanje te funkcije (in nikakor ne za nepoklicno).

4. Preselila bi se … 

Za nekaj časa v tujino, ker ponavadi ne škodi. Včasih se moraš fizično umakniti, da pokukaš ven iz lastne omejenosti.

5. Lokalna modrost … 

Glej odgovor na prejšnje vprašanje (he, he). Res, v majhnem kraju se lahko hitro počutiš utesnjeno in takrat je bolje, da se za nekaj časa umakneš. Potem ta isti kraj lahko ponovno sprejmeš. Mislim, da Čehov nekje pravi, da se v velikih mestih nihče ne pozna, a se vsi pozdravljajo, v majhnih krajih pa se vsi poznajo, a se nihče ne pozdravi. Včasih sem imela tak občutek, zdaj pa je ravno obratno. Rada se vračam v Grosuplje, ker je vedno kje kdo, ki ga lahko pozdravim.

6. V naših krajih bi postavila spomenik … 

Moj odgovor bo predvidljiv. Njegov spomenik že imamo, prej bi rabili trg, ki bi bil spomenika vreden. Zakaj? Ker Louis Adamič predstavlja neuklonljivega duha in neodvisno misel. Gre za pisatelja z izjemnim občutkom za razločevanje med pravičnim in krivičnim in s pogumom, da o tem piše. Taki ljudje so izjemno redki, nanj smo res lahko ponosni.

7. Če bi znala čarati, … 

Bi verjetno najprej odstranila vse ovire, ki mi stojijo na poti in potem bi me zagrabila panika, ker ne bi več vedela, kaj naj počnem. Za motivacijo, za dobre rešitve in ustvarjalnost pač najprej potrebuješ probleme. No ja, ne bi bilo slabo, če bi živeli v pravičnejši družbi, ki bi se ustvarjala po meri človeka. Ampak tega se ne da pričarat, za take stvari se moraš boriti.

Irena Gantar, foto: Drevored