7 lokalnih in Janez Koščak

Janez je od rojstva Grosupeljčan in to z veseljem in ponosom tudi pove. Že od nekdaj dela v pravosodju, najprej kot pripravnik, strokovni sodelavec in sodnik na Temeljnem, Okrajnem in Okrožnem sodišču v Ljubljani, danes kot odvetnik in družbenik v Odvetniški družbi Čeferin. Ukvarja se s kazenskim pravom. Z Ljubljančanko, ki od 4. leta živi v Grosuplju, sta ponosna starša dveh sinov.  Ko je bil majhen (pod 170 cm), je bil tabornik, obiskal en namiznoteniški trening, pet malonogometnih in dva rokometna. Je samouk in popoln amater v tenisu – v letošnji sezoni je dosegel že dve zmagi v šestih mesecih. Zadnja leta pa je tudi (ne preveč vnet) pohodnik. 

1.     Moj najljubši lokalni kotiček je …

Žalna, ker so tam korenine staršev, drugače pa kavica zjutraj v Pupi, ob sobotah dopoldne v Fletu, oboje zaradi prijateljev, ki jih imam od vrtca, ki je stal približno tam, kjer je danes Mestna knjižnica (še pomnite tovariši), sprehod po trasi 3 G, Magdalena. Še jih je.

2.     Ko smo bili mi mladi … 

Smo se vsi poznali, ker smo bili mikro. Z  leti postajamo makro, kar pa ni (nujno) slabo. Novi ljudje, novi pogledi. Sicer pa zadnja znanstvena dognanja pravijo, da človek pride v srednja leta pri 62-ih.

3.     Največji car v Grosupljem je …

Mož, ki na železniški postaji dan in noč peče, prodaja  kebab in to počne z nasmehom tudi ob 4h zjutraj, ko debate običajno niso prav na hudem intelektualnem nivoju.

4.     Če bi bil župan, bi …

Župan ne bi bil in ne bom.

 5.     Preselil bi se …

Se ne bi. Kljub temu, da jamramo, nam pravzaprav v Grosuplju ne manjka prav veliko.

6.     V naših krajih bi postavil spomenik …

Nekdanjim delavkam in delavcem tovarne Motvoz in platno, ki so od leta 1920 nosili zastavo industrijskega razvoja v Grosuplju in so hkrati simbol novih časov.

7. Če bi znal čarati …

Začasna krožišča bi začaral v stalna, z zelenicam in rožami na sredi, dodal še eno pred Občino, našel denar za vrtec, uredil center, da bi postal »meeting point«, in predvsem pričaral poslovno okolje, da bi podjetniki odprli 1967 novi delovnih mest, postali super bogataši, kljub temu da bi plačevali ogromne davke, zaposlovali super dobro plačane in posledično zadovoljne delavce, katerih otroci bi imeli brezplačno šolanje in vrhunsko zdravstvo. Aja, pa zdravstveni dom bi prestavil nekam v bližino železniške in avtobusne postaje, mogoče na parcelo za pošto, na ravnino, garažna hiša za 500 vozil bi bila v kleti,  organiziran pa bi bil na način, da ne bi bilo treba 3 tedne vnaprej napovedati, kdaj bo pacient rabil zdravnika. Ampak ne znam čarati!

Irena Gantar, foto: osebni arhiv Janeza Koščaka