7 lokalnih in Ivo Frbežar

Ivo je lokalec že od rojstva. Prve otroške in mladostne spomine je do 19.leta nabiral v Londonu pri Razdrtem, se nato za dobri dve desetletji preselil v Grosuplje, od leta 1995 pa piše, slika, fotografira, skratka ustvarja, na Mali Ilovi gori.

Po končani šoli v Šmarju-Sap in srednji šoli v Ljubljani je študiju primerjalne književnosti in literarne teorije v Ljubljani  dodal  še Londonsko šolo za PR. Delal je kot grafični oblikovalec, propagandist in PR-ovec  in bil hkrati politično in družbeno aktiven na številnih občinskih funkcijah, pri Zelenih Slovenije in kot ustanovitelj Zelene Alternative. Že nekaj časa se posveča pisanju, predvsem poeziji, založništvu, urednikovanju in je član Društva slovenskih pisateljev, Slovenskega centra PEN in mednarodnega odbora PEN. Pohvali se lahko s številnimi uspehi: 3 sinovi, 13 knjig od teh 10 s poezijo, 2 prevoda v tuje jezike, 4 mednarodne nagrade s področja literature, objave v večini pomembnejših literarnih revij,  5 nagrad kot grafični oblikovalec na področju Jugoslavije. Pred kratkim je izšla pri Založbi Franc&Franc njegova zadnja zbirka poezije Anti/Soneti, ki jo je pred časom predstavil v naši knjižnici, pred kratkim pa tudi na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Bratislavi.

1. Moj najljubši lokalni kotiček je …

Moral vas bom razočarati. Nimam svojega najljubšega kotička. Svet okrog nas se tako spreminja, da bi bila zavezanost nekemu, še posebej lokalnemu kotičku, neka zaprtost v realni svet. Svoj pravi svet pa lahko najdem le v poeziji . Ta kotiček se odpre ob branju ali pisanju. Pa vendarle, to ne pomeni pobeg pred življenjem, nasprotno takrat in  v tem kotičku se najdem … Je pa res, da so zgodnja jutra na Ilovi gori tudi lepa. Že zato se splača živeti tu.

2. Ko smo bili mi mladi … 

Ko me sprašujete o Grosupljem, pomislim pač na Grosuplje. Z njim nimam skoraj nič in me z Grosupljem nič ne povezuje, razen tega, da sem se enkrat na teden s kolesom vozil do stare knjižnice.  Če pa me vprašate o tem kako je bilo, ko smo bili mladi, je pa to nekaj povsem drugega. Odraščal sem v zaselku London oz. v Šmarju Sapu. Nekaj lepših spominov najdem v gimnastičnem društvu, ki ga je vodil g. Knavs. Iz kasnejšega obdobja pa večletno druženje in delovanje v okviru folklornega društva, ki ga je vodila Gabrijelova, s katerim smo obredli kar nekaj krajev po Sloveniji. Je pa zanimivo, da sem kasneje družbo našel pri Višnjegorcih, z njimi smo se družili, organizirali izlete v okviru Počitniške zveze, ogromno preplesali in še bi lahko našteval.

3. Največji car v Grosupljem je …

Bojim se, da kakšnega carja na Grosupljem ne vidim. Je pa, ali spominjam se nekaj zanimivih oseb, do katerih gojim spoštovanje: n.pr., nedvomno je nesporno izjemna osebnost (tudi v slovenskem merilu) Miro Cerar (čeprav nisem kakšen športni fan); rad se spomim svojega učitelja in ravnatelja Osnovne šole v Šmarju, ki jo je  pravzaprav povzdignil v osemletko, g. Mazaja, kakšnih novodobnih »carjev«, še posebno politikov pa itak ne cenim, da ne bi omenjal koga osebno …

4. Če bi bil župan …

Bog obvaruj…, nisem sposoben za kaj takega. Paradoksalno je, da sem enkrat celo kandidiral za župana, z zavedanjem, da nimam možnosti; želel sem naredit nekaj več za prepoznavnost zelenih, pa sem bil tudi v tem smislu razočaran. Prav gotovo pa bi želel izkoristiti nekaj možnosti, ki jih na področju trajnostnega razvoja Grosuplje tudi ima. Mnogo let je minilo od kar sem kot predsednik DPZ-ja in član Predsedstva občine, kasneje tudi svetnik, med drugim, predlagal ustanovitev zaščitenega pokrajinskega parka Radensko polje, pa so mi vsi nasprotovali. Za mesto središče pa bi najel arhitekte, ki bi poglobili Adamičevo, nad njo pa uredili lepo mestno središče brez prometa. In še kaj bi lahko naštel.

5. Preselil bi se …

Nisem eden tistih, ki na vse pretege hvalijo lokalni kraj in ga naravnost navdušeno glorificirajo. Besede vse prenesejo. Prav gotovo je nekaj lepih predelov v naši občini. Ker pa mi samo Grosuplje ni všeč, sem se preselil na Ilovo goro, kjer sem bližje naravi, tako kot sem v otroštvu doživljal London, ki je na žalost postal ogromen kamnolom in rana v pokrajini. Preselil bi se v kako kamnito hiško na Kras ali v Primorje, nemara pa celo na Tahiti, kjer bi se prepustil slikarstvu kot Gauguin, glasbi kot Brel ali pisanju kot Le Clesio na Mauriciusu…. Vid Pečjak pa pravi, da je na Havajih lepše kot v Sloveniji. In Grosuplje? Grosuplje je pa sračje gnezdo …, se oproščam!

 6. Nujno morate videti …

Nujno bi morali videti bajer, ki je bil nekdaj med Anžičem in Gajničami, pa ga na žalost, zaradi izsušitve ponikev pri Razdrtem, ni več … Še en davek sodobni avtocestni povezavi. Kot otrok sem opazoval vidre v bajerju, z bratom sva preskakovala nevarne rupe v močvirju, nabirala cvetje kakršnega ni več, opazovala kako so vsako leto ob izpustu vode lovili ogromne ribe. Tega nemara skoraj nihče več niti ne ve, danes pa bi bila to prvorazredna naravna znamenitost.

Sicer pa vsako leto pripeljem skupino pesnikov in pisateljev, udeležencev mednarodnega srečanja PEN na Bledu, ki se ne morejo načuditi lepoti naše Mestne knjižnice, o njej ponesejo glas po vsem svetu – kar dovolj pove.

7. Če bi znal čarati, …

Bi pričaral malo več pameti v Grosupljem. Zakaj? Uganite. Šmarci smo vedno rekli, da je v Grosupljem primanjkuje. In tako je še danes.

foto: osebni arhiv I.F.