7 lokalnih in Alenka Oblak

O Alenki je težko pisati na kratko. Po rodu je iz Spodnje Slivnice, kje živi danes, pa je težko definirati. Pravi, da je še kar precej na obrobju Ljubljane, včasih na Slivnici, približno 1 teden na mesec pa zaradi dela po različnih koncih sveta in Slovenije, saj je njena pisarna njen računalnik.

Kljub otroškim sanjam o balerini, je že v srednji šoli spoznala, da jo mika prostovoljstvo. Izkušnje je začela nabirati v skavtskih vrstah, na Centru za socialno delo, pri doživljajski pedagogiki in se po mednarodnem prostovoljskem delu v Braziliji priključila programu Pota. Kot študentka je med drugim delala tudi pri Grosupeljski televiziji in Grosupeljskih odmevih. Po izobrazbi je socialna pedagoginja in upa, da kmalu tudi antropologinja. Z delom v nevladnih organizacijah je ugotovila, da se ji zdi delo v tem krogu smiselno in da želi svoje znanje nadgraditi in širiti. Danes kot samostojna podjetnica nudi podporo nevladnim organizacijam in idejam civilne družbe. Vodi izobraževanja, ocenjuje organizacije in evalvira projekte na področju prostovoljstva v Sloveniji in tujini, mladinskega dela, globalnega učenja, okoljske vzgoje, nevladnih organizacij, organizacijskega menedžmenta in (neformalnega) učenja. Verjame v učenje skozi izkušnje in v to, kar se naučiš od ljudi, zato udeleženci na njenih izobraževanjih delajo sami in gradijo na dosedanjih izkušnjah – in večina se za to zahvali, ker jih končno nekdo posluša in upošteva.

Skratka Alenka je nevladnica, verujoča, idealistka, optimistka, iskalka možnosti in kot se nevladnici pritiče, borka za pravice pozabljenih in odrinjenih.

1.) Moj najljubši lokalni kotiček je…

V grosupeljski občini na Slivniškem hribu, ker odpira pogled na dolino vse naokoli, navdihuje, daje slutiti svetove za hribi, ima dovolj nizke hribe naokoli, da je poleti dan res dolg, je dovolj miren, da ponoči spiš v tišini, hkrati pa si blizu ljudi. Najljubši kotiček je tudi v vseh gozdovih okoli Grosuplja, ker so pisano zeleni, živi, spodbujajo ustvarjalnost in druženje, omogočajo sprostitev, tišino, odkrivanje, nabiranje materiala za marmelade, kurjenje peči in zimskega okrasja, vabijo na kolesarjenje.

V svetu se zaradi ljudi počutim domače.

2.) V naših krajih bi postavila kip…

… ki bi bil smiseln in bi stal na smiselnem mestu, bi spodbujal ustvarjalnost in omogočal kratek trenutek sprostitve v delovnem dnevu.

3.) Največji car v Grosuplju je…

… tisti, ki si upa predlagati kaj, kar skupnost rabi, in to kot prostovoljec ali v službi tudi izpelje.

4.) Če bi znala čarati, …

… bi pričarala smiseln in trajnostni prostorski plan, ki bi ga uresničevali, spremenila miselnost ljudi, da bi bili prepričani, da če si nekaj želiš in je to dobro zate in za ljudi okoli tebe, lahko to tudi uresničiš, pričarala spoštovanje med različnimi kulturnimi skupnostmi v občini, dopuščanje ustvarjalnosti v šolah in čas, ki bi ga družine preživljale skupaj. Predvsem pa bi pričarala možnosti, da bi vsi mladi lahko preživel eno leto v tujini, da bi si širili obzorja.

5.) Če bi bila županja, … 

… bi dala večjo podporo mladinskim organizacijam in neformalnemu izobraževanju, podprla mednarodne projekte v vseh sektorjih – nevladnem, profitnem in javnem, olajšala pogoje za podjetništvo, spodbujala pridelavo zelenjave, organizirala srečanja na lokalni ravni, kjer bi občani izražali svoje potrebe, ideje, in bili tudi spodbujeni (ter podprti), da to izvedejo.

6.) Nujno morate videti ...

… Radensko polje v vseh letnih časih, grosupeljsko pešpot, ki te pripelje v kraje, kamor pogosto ne greš, čistino napravo, ki si pogosto ne zasluži svojega imena, predstave in dogodke v kulturnih domovih, ker so za nas, svečke Luči miru iz Betlehema na oknih, ker spodbujajo mir in povezovanje.

7.) Lokalna modrost

“Kar je dobru, nej slabu.” Srečala sem jo, ko smo snemali zabavno otvoritev stranišča na skavtskem taboru, čez nekaj let pa se je znašla v reklami.

Irena Gantar, foto: Alenkin osebni arhiv