Enkrat tabornik, vedno tabornik

V Grosupljem začetki taborništva segajo v leto 1973. Taborniški rod Louis Adamič Grosuplje letos praznujemo 40 let obstoja in delovanja. Okrogli jubilej bomo obeležili ob različnih priložnostih skozi vse leto.

Začetki v svetu …

Bilo je leto 1907. Britanski general Lord Robert Baden-Powell je že dalj časa razmišljal o tem, kako mladim fantom ponuditi možnost organiziranega preživljanja prostega časa v naravi. Ideja je dozorela, napočil je čas, da idejo preizkusi. Avgusta tega leta je na malem otočku na jugu Anglije organiziral tabor za 20 fantov različnih starosti in različnih socialnih ozadij. Razdelil jih je v skupine, najstarejši je bil vodja. Preizkusil je svojo skavtsko metodo, na kateri še danes temelji skavtstvo.

V naslednjih letih je Baden-Powell svojo idejo o skavtstvu dodelal in gibanje se je hitro razširilo po vsem svetu. Napisal je več knjig, med njimi Skavtstvo za fante (»Scouting for Boys«, 1908), ki je bila že leto po izidu prevedena v pet jezikov. Leta 1922 je bilo po vsem svet že več kot milijon skavtov.

Začetki v Sloveniji …

Istega leta, torej 1922, so se prve skavtske skupine pojavile tudi na območju današnje Slovenije. Te so skoraj dve desetletji delovale vzporedno z gozdovniškim skupinam, ki so izhajale iz gozdovniške ideje Ernesta Thompsona Setona.

Po drugi svetovni vojni sta se obe organizaciji, skavtska in gozdovniška, v Sloveniji združili. Nova organizacija je prevzela in nadaljevala izročilo obeh prejšnjih, da bi se izognili prenosu le enega imena, pa so se oboji preimenovali v tabornike – leta 1951 je bilo ustanovljeno Združenje tabornikov Slovenije, ki se je pozneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije.

Taborniške enote, prej odredi, danes poznani kot rodovi, so se hitro razširili tudi po Sloveniji. V Grosupljem tako začetki taborništva segajo v leto 1973.

In kaj pravzaprav počnemo?

Mnogi taborništvo povezujejo le s kurjenjem ognjev, učenjem vozlov in gibanjem v naravi. Vsega tega se učimo, a taborništvo je mnogo več kot to. Je šola za življenje in je način življenja.

Taborniki že od rane mladosti odkrivamo moč skupine. Učimo se živeti in ustvarjati v skupini. Učimo se odgovornosti – zase, za svoje vrstnike in za skupnost. Učimo se solidarnosti in vodenja. Vse to najprej skozi igro, nato dogodivščino, kasneje izziv. Sčasoma sami sprejemamo vse več in vse pomembnejše odločitve. Sami in v skupini. Vse dokler ne prevzamemo vodstvenih nalog ter svoje znanje in izkušnje začnemo prenašati na mlajše.

Taborniški program je prilagojen razvoju posameznika, hkrati pa spodbuja razvoj osebe na vseh področjih – fizičnem, psihičnem, duhovnem in socialnem. Zato ne preseneča, da taborništvo postane pomemben del posameznikove osebnosti, ki ne gre v pozabo niti takrat, ko nismo več tako aktivni. Enkrat tabornik, vedno tabornik.

Za društvo tabornikov Rod Louis Adamič zapisala Nina Kušar, foto: arhiv Rodu Louis Adamič Grosuplje