Pozor, hud dogodek l Potovanje z Bracom J. Doblekarjem od popa do jazza

Hazard, Janez Bončina Benč in September so legendarna imena slovenske glasbene zgodovine. Nina Strnad, Ana Soklič in Vox Arsana so na dobri poti, da to še postanejo. Kaj imajo skupnega z Bracom J. Doblekarjem? Veliko, saj bo Braco prav z njimi na grosupeljskem odru obeležil svoj življenjski jubilej. In jasno je, da bosta zraven tudi Big band DOM in Big band Grosuplje, saj je Braco vendar njun oče. Vabljeni na Glasbeno potovanje od popa do jazza.

 

Intervju z Bracom J. Doblekarjem

 

 

Braco je slovenska glasbena legenda, ki ima kaj povedati in pokazati. Št. Jurij pri Grosupljem, kjer se je rodil pred 70-imi leti, je zapustil zelo mlad in odšel v svet. Dobesedno. Z glasbo je prepotoval pol sveta. Tujina mu je leta dajala kruh in glasbeno širino. Usoda pa je hotela, da se je po mnogih letih vrnil v Grosuplje. Sredi priprav na pomemben koncert smo ga obiskali na njegovem domu, kjer je, kot pravi: “sto na uro”.

Jubilejni koncert ste poimenovali Glasbeno potovanje od popa do jazza. Kdaj se je začelo vaše glasbeno potovanje?

Moje potovanje se je začelo, ko sem s trinajstimi leti in pol stopil na oder, in še vedno nisem sestopil.

Moje potovanje se je začelo, ko sem s trinajstimi leti in pol stopil na oder, in še vedno nisem sestopil. V godbo v rodnem Št. Juriju sem prišel z dobrimi dvanajstimi leti. To je bila ena prvih godb in edina tu naokoli. Ponovno jo je po 2. svetovni vojni postavil Štefan Biščak. Takrat v Grosupljem Glasbena šola še ni obstajala, Grosuplje je bilo gluho …  V začetku svoje kariere sem igral klarinet v oberkrainer (narodno-zabavni) zasedbi Štefanovega kvinteta. Takrat Avseniki še niso bili tako popularni. Z odhodom v Ljubljano sem nastopal z Veselimi Šentviščani. Kasneje sva skupaj igrala z Marjanom Godcem, očetom Alenke Godec. Takrat je bil popularen dixieland in naju je vleklo v to smer. Po vojski smo šli z Marjanom Godcem s Kvartetom Toneta Perka, ki je doma iz Ponove vasi, v tujino, kjer smo dve sezoni igrali oberkrainer muziko po lokalih, predvsem v Nemčiji, Švici in Avstriji. Ko pa se je začela uveljavljati rock glasba, klarinet in saksofon nista bila več tako popularna, pomembni so postali bobni, kitara … Tako sem prestopil na bobne, ko pa se je zgodil Woodstock in smo videli Santano in konge, smo takoj rekli, to bo naša muzika. Tako sem prešel na tolkala in ob njih preživel polovico svojega življenja. Za našo generacijo lahko rečem, da smo bili pri vseh glasbenih spremembah prvi; takoj po vojni je bil dixieland, potem beat (Beatles) glasba itd. Vmes naju je prekinil zvonec, saj je na kratko vajo prišel kolega iz zasedbe Hazard, Dare Petrič. Torej; kot profesionalni glasbenik sem potem iskal razne priložnosti; z rock zasedbo September, katere pevec je bil Janez Bončina Benč, smo prepotovali pol sveta: Rusija, Amerika, Kuba …, doma s to glasbo verjetno ne bi preživeli. No, skupina Hazard pa je bil band, ki je bil popularen in donosen tudi doma.

Prosimo, izpostavite nekaj najlepših postaj in najtežjih trenutkov vašega potovanja.

Najlepše trenutke smo doživeli v tujini, recimo v Rusiji, kjer smo bili kot glasbeniki res spoštovani. Najtežji trenutki pa so bili v domovini, kjer smo bili glasbeniki pogosto nepridipravi.

Kaj je glasba?

Hja, to je težko vprašanje. To je vsekakor nekaj, kar prihaja iz duše. Jaz imam še vedno tremo, ko grem na oder, ampak tisto pozitivno tremo. Ko sem na odru, kot da ne obstajam, kot da sem stopil na drug planet … Za mene je glasba vse. Glasbi sta v bistvu samo dve: dobra in slaba in to velja za polko, jazz, opero … Recimo, zelo rad pogledam na TV tako imenovane narodnjake, ker se mi zdi, da imajo še edini odnos do glasbe. Konkretno poglejte, kaj fantje počnejo s frajtonaricami, to je neverjetno! V pop glasbi se je vse kar nekam porazgubilo, vse preveč je imitiranja.

Za mene je glasba vse.

Kaj pa novodobna glasba? Koliko je kvalitetne?

Na to gledam tako, da želi imeti vsaka generacija svojo glasbo, kar je prav, vendar je današnja mladina prikrajšana, saj je že vse preigrano. Težko si izmislijo nekaj novega, vse je že neštetokrat slišano. Pogosto se v studiu glasba dela tako, da se, recimo, vzame boben iz enega komada, kitaro iz drugega in se sestavlja skupaj … Vidimo, da se tudi zelo trudijo nazaj postaviti Slovensko popevko, ki je bila  svoje čase zelo popularna. Vendar ne gre, ne morejo je obuditi, ker enostavno ni več tovrstnih aranžerjev, pevcev, komponistov … Naj si rajši izmislijo nekaj novega, kar bo mlade pritegnilo.

Ali kaj spremljate sodobne oddaje, kjer se predstavljajo talenti (X-faktor, Slovenija ima talent ipd.)?

Spremljam. Vidi se, da imamo veliko dobrih talentov, predvsem pevk. No, ampak tako, kot so sedaj te oddaje, so bile včasih Pokaži, kaj znaš in podobne. Tako si imel tudi v preteklosti priložnost pokazati svoj talent. Je pa sedaj tak čas, da imamo veliko »muh enodnevnic« – naredijo dva hita in potem je konec.

Koliko dni bi zdržali brez glasbe in s čim bi jo nadomestili?

Težko bi živel brez glasbe. Razen če bi bil v to primoran zaradi bolezni. Absolutno sem predan glasbi, za druge hobije niti ni časa. Ker imam nekaj problemov s prsti, ne igram več toliko, rad pa kaj napišem in tukaj najdem užitek. Sicer popevk ne pišem toliko, tukaj se ne čutim dovolj samozavestnega …, ker tisti, ki sedaj napiše popevko, mora verovati v njo. Jaz pravim, da čim manj, ko o glasbi veš , bolj veruješ v njo; več ko veš, bolj si skeptičen in samokritičen do tega, ali je nekaj dobro ali ni.

Ste še polni načrtov ali varno plujete v mirnih vodah?

Jaz imam stalno načrte. Razmišljam že naprej o nadaljnjih projektih in turnejah. Tudi s skupino Hazard imamo še določene načrte. Največji problem je ta kriza, saj ljudje, ki smo odvisni od glasbe, nimamo več toliko posla.

Kako pogosto še primete za saksofon?

Ker sem v penziji in imam majhnega sina, sem bolj varuška in kuhar, ampak preden imam kakšen nastop, pa še malo pihnem, toliko, zaradi ambažure, da vzdržujem mišično kondicijo.

Kakšno je stanje s saksofonisti v Sloveniji?

Mislim, da imamo pri nas kar nekaj vrhunskih, svetovnih saksofonistov. Ravno ta inštrument je eden močnejših v Sloveniji. Na splošno imamo zelo dobre glasbenike in predvsem pevke, manjka pa pevcev. Sedaj imajo tudi boljše pogoje in priložnosti, saj smo na Srednji glasbeni šoli (zdaj Konservatorij) ustanovili tudi oddelek za jazz in iz teh šol gredo glasbeniki lažje naprej na šolanje v tujino.

Biti jazzist je božji dar, ker tu moraš biti improvizator in ustvarjalec …, ne gre zgolj za poustvarjanje glasbe.

Ali ste bili vi ustanovitelj Big Banda Grosuplje?

O teh stvareh tako nerad govorim, ker ima vsak svojo zgodbo; vsak jo je drugače doživljal. Saj podobno je bilo tudi pri Hazardu. Mene je v Glasbeno šolo povabil Franc Korbar. Pred tem sem organiziral seminarje – osnove jazz teorije. Pri nas je bil problem, ne glede na to, da nekateri tega nočejo priznati, da je bil jazz nekako zapostavljen, nezaželen in zaradi tega je bila to še večja strast. Biti jazzist je božji dar, ker tu moraš biti improvizator in ustvarjalec …, ne gre zgolj za poustvarjanje glasbe.

Zakaj preprosto ne smemo zamuditi vašega koncerta?

Zaradi tega, ker bo na tem koncertu veliko različne glasbe vrhunskih izvajalcev; od popa do jazza. Prav želim si to obletnico obeležiti na grosupeljskem odru, ker je to eden mojih prvih odrov, kjer sem nastopal. Veselim se, ker bo intimno vzdušje v majhni dvorani, čeprav so mi nekateri govorili, naj grem kam v večjo dvorano. Pridite, imeli se bomo fino!

 

Andrej Brezec, foto: osebni arhiv B. J. Doblekar, Drevored, video: Drevored