Pismo bralke l Invalidnost in fovšija

Kar nekaj časa sem razmišljala, ali naj napišem ta prispevek. Nekajkrat sem bila priča dogodkom, po katerih se sprašujem, kdo nam bo enkrat že povedal po zdravi kmečki pameti, kako »le čevlje sodi naj kopitar«.

… kar mi ni treba razglašati po vesoljni deželi, še najmanj pa pojasnjevati, zakaj sem lepo oblečena in namazana in zakaj ne hodim po svetu naga, da bi si lahko ogledali vse moje brazgotine in videli limfedem na roki zaradi odstranjenih bezgavk, ki ga imam po številnih operacijah in vsemogočih terapijah, ki sem jih prestala zaradi raka pred leti.

Kot invalida si večina ljudi predstavlja človeka, ki je napol mrtev, verjetno pa mu manjka vsaj kakšna roka, če že ne noga, vsekakor pa je to nekdo, ki je na invalidskem vozičku. Po vsej verjetnosti bi moral izgledati še neurejen in podoba je popolna. Vendar ljudje, ki smo invalidi, ravno zaradi tega, ker nas večina niti ne želi, da se to opazi, za videz morda celo še bolj skrbimo, kot bi sicer. In rezultat je, da se po navadi ljudje kakšne slabe volje vtaknejo v tvoj parkiran avto na invalidskem parkirišču, čeprav pravilno postaviš v avto tablico. To se je zgodilo tudi meni  prejšnji dan sredi Grosuplja. Ko sem jim povedala, da sem dala v avto invalidsko izkaznico, so se porogljivo smejali in celo izjavili, češ da se mi prav nič ne vidi! (Uf, kakšen kompliment.) Neverjetno. Sin, ki je bil priča dogodku, me je spraševal, zakaj jim ne povem, kaj mi je, sama pa sem mu odgovorila, da je to nekaj, kar mi ni treba razglašati po vesoljni deželi, še najmanj pa pojasnjevati, zakaj sem lepo oblečena in namazana in zakaj ne hodim po svetu naga, da bi si lahko ogledali vse moje brazgotine in videli limfedem na roki zaradi odstranjenih bezgavk, ki ga imam po številnih operacijah in vsemogočih terapijah, ki sem jih prestala zaradi raka pred leti. In tudi sedaj ne bom na široko razlagala, kaj pomeni nositi težke vrečke, ki ti povzročijo limfedem, kako se to v praski kaže in da ti lahko na koncu, če ne paziš nase, celo onemogoči normalno življenje.

Ker sem vesela, da roke še čutim in lahko vozim avto, pa  je verjetno par, ki se je vtaknil vame, zmotila tudi moja “limuzina”. Ob takšnih dogodkih se vedno spomnim opazk posameznic ali posameznikov, ki jih verjetno nisem deležna samo jaz, pač pa tudi drugi ljudje z določenimi težavami, npr.  na tržnicah, ko te čudno gledajo ko prosiš, če ti lahko odnesejo 5 ali 10-kilogramsko vrečko krompirja v avto, češ »saj ste še mladi in lepo izgledate pri močeh«, prav tako pa se zna to zgoditi še v kakšnih trgovinah. In potem vljudno poveš, da žal zaradi zdravstvenih težav ne moreš, in ob čudnih pogledih omeniš še besedo »rak« in morda celo dodaš, da si brez dojke in potem nekako gre.

Moj namen tokratnega oglašanja ni želja po pomilovanju ali izpovedovanju prizadetosti dogodka, temveč želja po vzpodbuditvi razmišljanja, da moramo ljudje spremeniti svoj način obnašanja. Sprejemanje, strpnost , pomoč in spoštovanje vsakega posameznika kot individuma niso le prazne besede, temveč nekaj, kar  se moramo še naučiti in udejanjati v vsakodnevni praksi.

Morda bi ljudje začeli skrbeti sami zase in ne soditi ljudi le po videzu. Vsak ima svoj okus in možnost, da se uredi in živi po svoje in vsak od nas ima svojo življenjsko pot, ki jo mora prehoditi. Na poti se srečujemo z različnimi težavami. Nekatere prizadene v življenju žal tudi kakšna bolezen, iz katere pa lahko vsaj za bolnice z rakom dojk rečem, da se nas večina zaveda, morda res šele po bolezni, resničnega bivanja, ki pa ni sestavljeno iz obsojanj  kogarkoli, še najmanj pa kakšnih tujcev, temveč iz sprejemanja življenja in ljudi kot individualnih posameznikov v njem.

Zavedam se , da smo odrasli seznanjeni z večino  predpisov in pravil na različnih področjih našega bivanja, vendar pa bi morali pri presojah, sploh tistih, za katere nismo pristojni, uporabiti zdrav razum, kot so govorili že naši predniki in poskušati vsak dan narediti raje kakšno dobro delo, saj bomo tako zadovoljni sami, pa tudi družba kot celota bo morda sčasoma postala bolj optimistična.

Vsi mi, pa bomo lažje medsebojno živeli in se zvečer zadovoljni in mirne vesti odpravili k zasluženemu počitku. Pa srečno vsem!

 

Mojca Miklavčič, foto: Drevored, freeimages.com