Tale prispevek je malo širši, dodane so aktualne teme, ki so se odpirale v tej debati na fb.

Če dovolite, bi se malo vpletel v tole vaša razpravo z nekaj odgovori in obrazložitvami ali pa kar tako, za nadaljnjo polemiko. Sem bližnji sosed tega vašega ležečega policaja, pa imam nekaj izkušenj.

Janez, ti si tu nekakšen moderator, pa se bom kar na tvojo razpravo nalepil, če dovoliš. Navrgli in odprli ste veliko vprašanj in dilem, pa bom šel po vrsti.

Žal so ležeči policaji danes odraz naše prometne nekulture in pišmeuharske brezobzirnosti do ostalih udeležencev v prometu. Vendar v teh avtomobilih ne sedijo marsovci, ampak mi sami, z vsemi našimi problemi in frustracijami. Priznajmo si, da živimo dvojno življenje. Eno, ko smo peš in bi vsaki voznici ali vozniku zavili vrat, ko ‘goni’ mimo nas v službo ali z otrokom v vrtec. Drugo, ko sedimo za volanom živčni in nervozni zaradi zamujanja tja in tja, pa se nam kak pešec ali otrok ‘motovili’ po ulici ali čez prehod. Verjamem, da bo nekoč drugače. Žal danes še ni in potrebe po ležečih policajih se množijo.

Strokovna razmestitev cestnih ovir (šikan in grbin) se izvaja samo na glavnih prometnih cestah ob večjih rekonstrukcijah (država na svojih cestah, grbin ne dovoli). O stranskih ulicah se v strokovnem smislu ne pogovarja in ukrepa nihče. Tu velja pravilo ‘kdor je hitrejši-prej melje’ ali še bolje ‘ko je jači taj tlači’. Ne se zanašat na Komisijo za varstvo v prometu. Oni obravnavajo samo dano pobudo in rečejo JA ali NE, če o tem sploh odločajo. Mislim, da to kar postavlja KS ne obravnava nihče (morda niti svet KS ne ve).

Ob vsem tem se malokdo zaveda, da je postavljanje grbin z vso spremljajočo ureditvijo in signalizacijo, precej zahteven poseg, predvsem pa, da brez strokovne ocene in potrditve za njim stoji tudi kazenska odgovornost. Žal, zaradi udarcev na grbinah so umirali ljudje v rešilnih avtomobilih in tedaj je lahko za odgovornega vzdrževalca ulice ali ceste zelo zoprno, če ni vse po predpisih.

Morda so za grbine kot je ta na Lestikovi ulici, kaj blažja merila ne vem. Dejansko pa take kot so, proti pravim divjakom, ne zaležejo veliko. So bolj psihološkega značaja in so kratkega trajanja. Ko smo jih davno nekoč postavili na Partizanski, pred Osnovno šolo LA, ko še ni bilo ‘tapravih’, mi je eden od takih ‘junakov’ na listek v nabiralnik vrgel sporočilo in se ‘škodoželjno pritožil’, da mora zdaj voziti še hitreje, da avto ‘mirno zaplava’ preko. Napisal je tudi hitrost, ki jo tu ne bom navajal, da ne bo kdo preverjal.

Kot si že ti Janez mislim omenjal, je take ovire treba v zimski sezoni odmontirati zaradi pluženja. Če je grbina ‘uradna’, za to poskrbi vzdrževalec ulice, če ni jo pa praviloma prvo ali drugo pluženje ‘prisilno dstrani’. Pa tudi uradno odstranjene grbine običajno čakajo do poletja, da jih nekdo postavi nazaj. Kake pol leta ‘ležeči policaji, na sezono počivajo v skladiščih, na ulicah pa po starem.

V glavnem z njimi je sama sitnost, zato si jih želijo samo okoličani , uradne instance pa se jih otepajo. Zadostovati bi moral znak, omejitev 30 km/h, ali cona umirjenega prometa. Stoječih policajev, ki bi to nadzirali, pa je žal vse premalo.

Malo za hec bolj pa zares. Kot je že Jožek Zagraški pisal o ‘njihovem’, zagraškem ležečem policaju, ko so se njegovega ‘lenarjenja’ naveličali, so ga vrgli ven. Za njim je ostala udarna jama, ki so jo ali jo še bolj bentijo kot policaja. Ja, dokazano so jame (ležeče policajke) sredi ceste mnogo bolj učinkovite ovire za upočasnitev prometa kot grbine (ležeči policaji).

Nekaj o pločnikih in zgodovini.
Grosuplje je bila strnjena vas ob Grosupeljščici okoli današnje tržnice. Tu kjer je danes knjižnica (Koščakova hiša) in Žel. postaja, pa je bila Stranska vas. Vmes je bil hrib (Kulturni dom). Skozi čas je vse to postalo eno naselje in danes mesto. Žal je urbanizem zamujal, predvsem pa se je prilagajal možnostim in razmeram. Ulice in ceste so bile ozke, križišča nepravilna in še lastniki hiš so svoje ograje praviloma za širino škarpe potisnili v (nekoč) javno dobro. Za bicikle je bilo več kot dovolj prostora. Sedaj imamo kar imamo.
Kako sedaj narediti sodobno mesto?…težko! Ko so se obnavljale ulice, smo (sem), kljub ožini, vstrajali na dvosmernosti, saj so statistično precej bolj varne kot enosmerne. Po enosmernih, se vozi praviloma mnogo hitreje (letijo ko snete skere). Ob tem seveda zmanjka prostora za pločnik, zato smo jih ‘namalali’ z rdečo barvo. Za pametne, bi to moralo zadostovati.

Vse druge, nove ceste in ulice pa smo gradili z dvostranskimi pločniki (širina za dva otroška vozička) in kolesarskimi stezami. To se je sedaj žal končalo in vračamo se v srednji vek.

Nekaj o mostu pri tržnici. Večkrat je že tekla polemika o neprimerni adaptaciji tega mosta. Ja se strinjam, tak kot je je nepregleden. Samo ugibam lahko na podlagi znanih dejstev, zakaj so naredili takega.

Zaradi poplavnosti Grosupeljščice in ne izgradnje zadrževalnika Veliki potok, ARSO (Agencija Republike Slovenije za okolje), ob Grosupeljščici ali na njej ne dovoli nobene nove gradnje ali adaptacije. To velja za mostove in zgradbe. Tudi tržnice še nimamo zaradi tega. Vse mostove uzvodno do AC, pa je potrebno zaradi zahtevane večje pretočnosti podreti in zgraditi na novo, v loku, kot je zgrajen novi most pri Gasilskem centru.

Če je občina želela most, tak kot je adaptirati in dograditi peš stezo, je morala to narediti na tiho (na črno), brez gradbenega dovoljenja. Ker se že tako premajhna pretočna odprtina pod mostom ni smela še dodatno zmanjšati, je bil projektant očitno prisiljen, povečanje nosilnosti mostu zagotoviti z nosilcem, ki ga je projektiral ‘navzgor’, kot sedanjo ograjo med voznim in pasom za pešce. Zaradi omenjenih dejstev in mirnega spanca, je verjetno precej povečal varnostni faktor.

To je to. Sem prepričan, da ni bila nestrokovna samovolja. Zato pa malo bolj previdno čez most, pa ne govoriti okoli.

Še o Zdravstvenem domu. Naj kar bo tam kjer je. Lepše lokacije v Grosuplju ni in če bi ga danes hoteli zgraditi tam, ne bi dobili dovoljenja.

Objekt Zdravstvenega doma Grosuplje, ki ga je v času direktorjevanja samovoljno, preimenoval Dr. Mervič iz nekdanjega Zdravstvenega doma Dr. Franca Podkoritka, (poimenovan je bil po ustanovitelju), je bil najprej namenjen kot depandansa bolnice Golnik (to je, zaradi ugodne klime pogojevalo lokacijo, na hribu ob gozdu). Po zatonu tuberkuloze, je bil objekt namenjen Zdravstvenemu domu.

Seveda je lokacija danes malo oddaljena in naporna za pešce, predvsem starejše. V rešitev tega problema, smo na Občini pripravljali uvedbo mestnega krožnega avtobusnega prevoza z, prometnicam in številu potnikov, primernim manjšim avtobusom. Bila je izvedena anketa in pripravljene ponudbe. Lokalna avtobusna trasa bi zajemala celotno Grosuplje, okoliška naselja, Zdravstveni dom, Železniška in avtobusna postaja. Ocenjen strošek subvencionirane vozne karte, ki bi jo pokrili iz proračuna je bil okoli 60.000 € letno. Tako bi ob že tedaj dobrih avtobusnih povezavah za Ljubljano (LPP na vsakih 20 minut), imeli zagotovljen tudi kvaliteten mestni prevoz.

Zamisel in projekt se ni nadaljeval. Žal so novi lastniki občine sledili drugim interesom in v Grosuplje pripeljali avtobusno progo G3, ki pa kljub visokemu finančnemu doplačilu občine 190.000 € ne zagotavlja tistega kar Grosupeljčani potrebujemo. Morda sedaj vspenjača ni slaba ideja.

Kljub dolžini tega prispevka, vam želim povedati še tole:

Stari naziv naselja Groslupp, se prvič pojavi leta 1136 v Stiških posestnih papirjih. Valvazor ga je verjetno po nemških manirah predelal v Veliko uplje in ta izraz danes večina vas, mečka in žveči v raznih pojavnostih in iz zafrkantskih potreb.
Imamo pa bolj verjetno in strokovno etimološko razlago tega imena, po našem domačinu profesorju Mullerju.

Po krajevnih značilnostih, naj bi se kraj nekoč imenoval z lepim simpatičnim, slovanskim imenom Grezopolje. Pa smo prišli Dalejnci in ga premečkali v Gr’zupul’e… Grzuple in do sodobnega Grosuplja ni bilo več daleč.

In ideja za zafrkante: Blatnodolci (za razliko od ‘Velikoupeljčanov’ vsaj nekaj pomeni).

Pozdrav
Janez Lesjak