Z Manico Janežič Ambrožič o Priložnostnem zdravniku

Kaj ima Manica z Molièrovim zdravnikom? Voditeljica in novinarka TVS se je skupaj z Marjanom Adamičem podpisala pod režijo odrske klasike, ki že tri stoletja in pol zabava ljubitelje gledališča po vsem svetu in zadnje čase tudi prebivalce naše občine?  Gledališče Sv. Mihaela Grosuplje se ob koncu tega tedna s komedijo Priložnostni zdravnik vrača na oder Kulturnega doma po premieri, ki je bila oktobra v Grosuplju, ter gostovanjih v Višnji Gori in Šmarju – Sapu. Ob tej priložnosti smo Manici J. Ambrožič postavili nekaj vprašanj.

Kako je uspešna novinarka zaplavala v gledališke vode? Se vam izpolnjujejo otroške sanje?

Pravzaprav nisem zaplavala, pač pa sem spet malo počofotala v svojem starem bazenu, ki mi je še posebej ljub.  Z  gledališčem sem se pred leti že ukvarjala in to z velikim veseljem. Vsa leta študija francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem igrala v študentski frankofoni gledališki skupini in eno leto pomagala pri režiji Molierovega Žlahtnega meščana.  Študenti smo s predstavami  obredli številne  gledališke festivale po Evropi in nekaj časa sem bila z gledališčem prav zasvojena. Nato pa je prišla na vrsto televizija, oder je zamenjal televizijski studio, kjer sem se takoj lažje znašla tudi zaradi izkušenj z odrskih desk.  Lepi in nostalgični spomini na teater so vsa ta leta ostali živi.

Režijsko taktirko v Priložnostnem zdravniku ste prevzeli skupaj z Marjanom Adamičem. Zakaj duet?

Ker je bil tak dogovor.  Z Marjanom Adamičem sva se odlično dopolnjevala. Gospod Adamič je dolgoletni  spiritus agens, gonilna sila  Kulturnega društva Sv. Mihaela, ki ga vodi z neverjetno predanostjo in energijo.  Najino sodelovanje je bilo izjemno spoštljivo in rekla bi, da sva dobro šofirala v dvoje. No, priznati je treba, da  je bilo za igralce to dvovladje včasih naporno. Nekaj reče Marjan, Manica reče nekaj drugega, a v bistvu smo se res brez težav dogovarjali.  Pri teh stvareh je kot v zakonu, v prijateljstvu, v družini – včasih se moraš ugrizniti v jezik in stopiti korak nazaj, včasih pa vztrajati pri svojem, pomembno pa je spoštovanje.

Bi lahko katera od vlog v ljubiteljskem gledališču prerasla v vaš poklic?

Ne, seveda ne. Sodelovanje pri  ljubiteljskem projektu je tisto, kar človeku obogati tisti del življenja, ki se začne takrat, ko stopi skozi vrata službe.  Zame je to tam nekje med tuneloma na avtocesti, ko se vračam domov. Človek mora nekatere stvari početi samo za dušo.

Ste uspešna novinarka, kot voditeljica TV Dnevnika pa ste postavljeni prav v ospredje. Ali bi tudi v gledališču stopili na oder? Vas mika?

Ne. Ves čas sem na televizijskem odru in pod žarometi, zato drugi del življenja poskušam živeti nekoliko bolj v ozadju. Strogo ločujem službeno in zasebno, nastopanja imam v službi absolutno dovolj. V gledališču uživam v zakulisju in opazujem. V naši gledališki skupini so izvrstni igralci.

Ali bi se poleg komedije poskusili še v kakšnem drugem žanru?

Bi, seveda, vse je lahko izziv, če je tekst dober. Moliere je dober in večplasten tudi v farsah. Nagovarja sodobnega človeka in ga bo nagovarjal tudi jutri.  A ko govorimo o ljubiteljskem gledališče: si res želite, da vam predstava v vašem lokalnem kulturnem domu zateži sobotni večer ali nedeljski popoldan?  Ali bi se mogoče preprosto radi nasmejali, sprostili in potem svojemu sokrajanu,  prijatelju in znancu, ki je sodeloval v predstavi, rekli:  Dober si bil!

Novinarka, voditeljica, režija, ….področja, ki vam »ležijo«. Kaj pa vam resnično ne gre od rok?

Da, usklajevanje vseh svojih obveznosti in njihovo tlačenje v 24 ur dneva. Če bi imel dan 26 ur, bi tisti dodatni dve uri počela kaj v ljubem miru, brez hitenja in zamujanja.

So razmere v Grosupljem kulturi prijazne?

Niso, ker je Ljubljana s svojo bogato profesionalno kulturno ponudbo preblizu. In so, ker je na področju ljubiteljske kulture v Grosupljem izjemno veliko zagnanih in predanih ljudi.

PRILOŽNOSTNI ZDRAVNIK, komedija, Jean-Baptiste Molière, prevod Tone Partljič (vir: kultura.si)

Gre za zgodbo o mladem fantu, ki se zaljubi v bogato dekle, že obljubljeno bogatemu, staremu ženinu. Da doseže „popolno srečo“, se mora torej mladi fant otresti tekmeca in dobiti blagoslov njenega preračunljivega očeta. A to vsekakor ni enostavno …pot do »popolne sreče« ima precej ovinkov!

režija: Marjan Adamič in Manica Janežič Ambrožič

scena in rekviziti: Vili Mokorel

glasbena oprema: Dean Zavašnik

kostumi: Manica Janežič Ambrožič, Vili Mokorel, Marjan Adamič

mentorica folklorne skupine: Ivica Poderžaj

šepetalka: Ivanka Rajh

tehnična ekipa: Emil Rus, Tomaž Cunder, Janez Grum, Janez Kozlevčar, Anton Rajh, Tone Kutnar

organizacija: Marjan Adamič

igrajo: Metod Hribar, Gašper Primc, Robert Ribič, Mirko Anželj, Ambrož Zaviršek, Lea Adamič, Nevenka Marolt

Irena Gantar, foto: osebni arhiv Manice J. Ambrožič in Foto Travnik