Skrivnostna Islandija

Grosupeljčanka Silva Predalič je obiskala Islandijo, kar morda ne bi bilo nič posebnega, če ne bi s seboj vzela Nikona. Nikon je že dobra tri leta njen zvesti spremljevalec. Seveda govorimo o digitalnem fotoaparatu, s katerim je Silva med drugim ujela v objektiv kar nekaj osupljivih trenutkov Islandije. Nekaj za pokušino jih predstavljamo tukaj, več si jih lahko ogledate na njeni pravkar odprti razstavi.

Islandija

Islandija, oddaljena, skrivnostna dežela, ki jo odkrivamo po koščkih z vsakokratno podobo, ki jo ustvarijo njeni obiskovalci. Divje vode, mogočni slapovi, ledena pokrajina, neobljuden, drugačen svet. Pokrajina, kjer se ledene gore kot skulpturelomijo v morje, osvetljuje pa jih sonce, ki nikoli ne zaide. Neizmerna pokrajina, kjer se lahko topel in sončen dan hitro sprevrže v mraz in dež.

Ščepec Islandije … (več pa na razstavi)

Silva

Silva Predalič je bila rojena leta 1959 v Ljubljani, njena vsakodnevna delovna obveznost je področje informatike, najboljše ustvarjalne trenutke pa izraža skozi fotografijo, ki ji namenja svoj prosti čas. K Fotoklubu Ljubljana se je pridružila aprila 2015.

Začetki…

S fotografijo sem se začela ukvarjati v času študija na Fakulteti za elektrotehniko, ko so me navdušile dejavnosti foto kluba, ki je deloval v okviru fakultete in takrat sem fotografijo sprejela za svoj hobi. Doma sem imela majhen laboratorij, v katerem sem razvijala črno-bele fotografije. Na fakulteti sem imela kako leto kasneje svojo prvo razstavo, sestavljeno iz fotografij, ki sem jih izdelala sama. Še vedno imam shranjene doma v veliki obledeli kuverti. Po študiju sem se odselila od doma in si ustvarila družino. Časa za fotografijo je bilo vedno manj in za skoraj tri naslednja desetletja se je moja fotografija prelevila v družinsko fotografijo. A želja po izrazni fotografiji je ves čas tlela nekje pod površjem mojih želja. Ponovno sem se začela ukvarjati s tem hobijem šele pred dobrimi tremi leti, ko sem si kupila DSLR fotoaparat. Moj prvi aparat je bil iz družine Canon, z zadnjim pa sem prešla k Nikonu, ki sem mu še vedno zvesta.

Digitalna doba…

Pravijo, da je včasih šestintrideset posnetkov na filmu prineslo tri odlične fotografije, zdaj pa tisoč digitalnih posnetkov tudi prinese le tri odlične fotografije. Mogoče bo to držalo, vendar pa ta revolucionarna sprememba od analognega k digitalnemu dovoljuje fotografu ponavljanje, poskušanje in predvsem učenje ter rast, ne da bi ob tem za razvijanje filma zapravil premoženje.

Opazovanje svetlobe…

Svet opazujem skozi fotografijo. Jutranja ali večerna svetloba, sence, ki oblikujejo motiv, spreminjanje svetlobe skozi dan. V okolju, kjer se nahajam, vedno iščem primerne motive, ki bi jih lahko ujela v objektiv. Pogled skozi kukalo je odklop od vsakdanjega hitrega ritma življenja, takrat se posvečam samo temu in pozabim na vse. Hkrati pa je to tudi način, s katerim izražam umetniški del moje osebnosti.

Rada bi…

Fotografija je nenehno iskanje lepega. Zaznati in videti lepoto v pokrajini ali pa v malih podrobnostih, uloviti zanimivo dogajanje na ulici, ki te ne čaka, ampak ga moraš začutiti, še preden »se zgodi«, potem je tu portret, makro fotografija … To so področja , ki se jim želim v bodoče še bolj približati, se na njih izobraževati ter izpopolnjevati.

Irena Gantar po zloženki Fotokluba Ljubljana, foto: Silva Predalič in osebni arhiv Silve Predalič