Judita Rajnar, en velik otrok

Judita Rajnar je v svetu ustvarjalnosti pravi „uomo universale“. Kot vzgojiteljica v vrtcu dela z otroki in za otroke in se skupaj z njimi loteva različnih izzivov. Piše pravljice, jih spreminja v scenarije ter jih skupaj z malimi igralci postavlja na odrske deske, pri čemer sama poskrbi za sceno in kostume. Poleg tega kipari, riše, šiva, poje, pleše… Vse, česar se loti, izpelje z veliko mero domišljije in neizčrpno ustvarjalno energijo.

Judita je Štajerka, a zadnjih 11 let živi pri naših sosedih v Ivančni Gorici in kot vzgojiteljica dela v vrtcu Kekec v Grosuplju. Ker bo v naslednjih dneh razstavlja v Mestni knjižnici Grosuplje, smo jo povabili tudi v naše spletno mesto in ji zastavili nekaj vprašanj.

Pišete pravljice, kiparite, rišete, šivate, pojete … Imate kakšen hobi, ki se ne dotika umetnosti?

Ja. Imam službo, ki je hkrati moj hobi. Moram vas razočarati, da se tudi ta dotika umetnosti – omenila bi, da se že nekaj časa ukvarjam s humanitarnostjo. Pomagam ljudem, ki so pomoči potrebni.

Katerega od svojih talentov najraje uporabljate? Bi kateri od njih lahko zamenjal vaš sedanji poklic vzgojiteljice?

Moj poklic potrebuje ravno takšen talent, kot sem jaz. Velikokrat sem si želela, da bi zidala, gradila. Morda kdaj. Izpostaviti ne morem nobenega talenta. Vsi so enkrat na prvem mestu, enkrat na zadnjem. Vsi se med seboj prepletajo in me spreminjajo, dopolnjujejo, razvijajo od zgodnjega otroštva.

Kako je nastala vaša knjiga Vikin čarobni kaktus?

Ideja za knjigo je nastala že pred dvema desetletjema. Besede so postale pesem, kar tako ob kostumih , ki sem jih za pusta sešila sinu. V vrtcu pa so si otroci izmislili različico te zgodbe. V njej boste odkrili žive pesmice, otroci so jih prepevali na odrih v Mariboru in Grosupljem. Zakaj v Mariboru? Ker sem Štajerka in me je življenjska pot vodila na Dolenjsko. S seboj sem vzela svoje pravljice, te še danes padajo kot kapljice po dežju. Najmlajši so vir vseh pravljic, zgodb in pesmi. Ob njih sem pojedla sonce, sedla na oblak in legla na zemljo.

Ali lažje sodelujete z otroki kot z odraslimi? 

Velikokrat sem slišala, da sem en velik otrok, kar bo držalo. Zelo rada sodelujem z otroki in odraslimi. Lažje je sodelovati z otroki, ker oboji živimo v svetu domišljije in se skozi njo izražamo. Ali ni to ustvarjalnost? To je to. TO SEM JAZ!

Z odraslimi je tako. Bojijo se živeti življenje – bojijo se odpreti, pokazati odkrita čustva. Bojijo se živeti to, kar so (zato se mnogi radi znajdejo v moji družbi).

Ilustracija za francoski prevod Kozlovske sodbe v Višnji Gori

Težko govorim o projektih v mojem življenju. Velikokrat dobim spodbudo k ustvarjanju od otrok, združijo se ideje in kar nastane projekti, ki se v nekem obdobju dopolnjujejo, nadgrajujejo, razvijajo v nekaj več in več …

Ponosna sem na to, da sem lahko zapustila vso težo življenja, ki me je v nekem obdobju dušilo v Mariboru in zaživela sem v popolnosti na dolenjskem. Moja ustvarjalnost pa je tukaj dobila krila in transparentnost.

Kako bi v enem samem stavku opisali vašo razstavo?

Vzgojiteljice smo zakon!

Bi prispevali svoj “grafit”, če vam v našem mestu poiščemo prazen zid?

Da. Vi najdite prostor, jaz sem tu.

O razstavi

Judita sega globoko v svojo domišljijo, iz svojega nezavednega prikliče arhetipe dobrega in slabega, ki pravzaprav ni zlo, pač pa nekaj porednega, nagajivega, poželjivega… Ti arhetipi prevzamejo podobo nenavadnih bitij, ki jih je poimenovala angeli, čeprav o njih govori kot o hudičkih. So skušnjavci, ki prišepetavajo in zavajajo k razmišljanju z lastno glavo, k sledenju svojim sanjam in strastem, k okušanju in uživanju življenja in k odprtemu izražanju misli, čustev in občutkov.

Darija Kovačič, Irena Gantar, ilustracije: Judita Rajnar