Alenka Bošnak Miklavžin, rada riše

Prekmurka, ki danes živi na Spodnjem Blatu pri Grosupljem je otroško veselje do risanja prenesla na svoj poklic. Njene ilustracije najdejo svoje mesto v številnih učbenikih, otroških revijah ter slikanicah. Obožuje “tempere” s ščepcem svinčnika in barvic, poseže pa tudi po akvarelih, ki so sicer za tisk bolj muhasti.  Njene živahne, pisane ilustracije polne detajlov imajo večkrat humorno noto, s čimer Alenka slika zgodbe v katere se otroci zlahka vživijo. Tokrat svoje  pravljične svetove razstavlja v naši knjižnici, zato smo jo pocukali za rokav.

 

Ste bili ena tistih deklic, ki je lahko cele ure sedela z barvicami za listom papirja?

Ja, točno tista. In pozabila sem na vse kar se dogaja okoli mene. Moj najljubši kraj, kamor sem rada zahajala pa je bil knjigarna. Vsi, ki so me hoteli razveseliti, so mi podarili barvice. Še zdaj se mi včasih dogaja, da ne znam početi nič drugega…

Po izobrazbi ste arhitektka, sicer grafične smeri, kaj vas je potegnilo v ilustracije?

Na faksu sem imela najraje prostoročno risanje in barvne študije, ko pa mi nikakor ni uspelo naslikati »resnega« akvarela in so bile vse moje slike nekako »preveč pravljične«, sem se vprašala kaj je z mano »narobe« in takrat me je asistent pri barvnih študijah spomnil na ilustracije. Še danes sem mu hvaležna za to.

Je za vas ilustratorka poklic ali hobi?

Raje rečem, da je hobi, ker poklic, to je nekaj resnega in lahko bi se ga naveličala.

Imate vzornika/co?

Vzornika ali vzornice ravno ne, imam pa kar nekaj najljubših ilustratork in ilustratorjev.

Je enostavneje risati za otroke kot za odrasle?

Rišem tako, kot čutim, pa ni važno za koga. Vsi smo v bistvu otroci, še vedno je v nas domišljija, ustvarjalnost, radovednost, imamo sanje… To je tisti del nas, ki se je vedno pripravljen čuditi vsemu okoli sebe, se igrati in živeti za ta trenutek.

Obstaja recept za dobro otroško ilustracijo, kaj otroci cenijo, kaj jih prepriča?

Vsekakor moraš imeti »otroški pogled na svet«

Z recepti je seveda tako, da če jim ne dodaš tistih nekaj ščepcev čarovnije pa veliko domišljije, tudi dobre ilustracije ne more biti. Otroci imajo zelo dober občutek za to, kaj je dobro. Vsekakor moraš imeti »otroški pogled na svet«.

Ali kdaj za svoje ilustracije uporabite tudi obraze konkretnih oseb?

Ja, res je simpatično, ko se kdo prepozna.

Zadnja leta živite na Blatu pri Grosupljem. Kako se počuti Prekmurka v naših koncih?

Moram reči, da sem se v te hribčke in dolinice zaljubila na prvi pogled. Z ljudmi sem rabila malo več časa, morda so malo bolj zadržani kot Prekmurci, ampak ko jih spoznaš in se odprejo so zlati in dragoceni. Lepo mi je tukaj.

Če predpostavimo, da ni ne finančnih ne drugih omejitev. Kakšna je vaša sanjska razstava v domačem kraju?

Mogoče bi skupaj z otroci poslikali pločnike in ulice in jih spremenili v igrišče, ali pa bi posvojili kakšno staro mestno hišo in jo spremenili v hišo za otroke, kamor bi se lahko prihajali igrati, ko dežuje. Vsa bi bila poslikana znotraj in zunaj, v vsaki sobi bi se kaj dogajalo in vsaka soba bi bila različna…

Če vam v našem mestu poiščemo prazen prostor. Bi prispevali svoj “grafit”?

O ja, to bi bilo super!

Razstava Alenke Bošnak Miklavžin nam ponuja izbor ilustracij iz različnih publikacij, druži pa jih visok likovni in oblikovni nivo, prisrčna in humorna pripovednost in topla čustvena nota, ki nagovarja tako otroke kot odrasle. Vabimo vas, da se sprehodite po pravljičnih svetovi Alenke Bošnak Miklavžin do 24. novembra 2012 v galeriji Mestne knjižnice Grosuplje v času odprtosti knjižnice.

 

Irena Gantar, Darija Kovačič, foto: Drevored, ilustracija: Alenka Miklavžin