Da Nejc ne bi ostal brez hokeja …

Ko vstopimo v Nejčevo sobo, vstopamo v njegov svet z namenom, da mu pomagamo v občutljivem in težkem obdobju obstati na poti mladega perspektivnega športnika, ki se kljub svojim rosnim, še ne petnajstim, že deveto leto posveča hokeju. Šest dni na teden, skoraj celo leto, je vse podrejeno treningom na ledu, klubskim in reprezentančnim tekmam, suhim treningom, pripravam, kampom …

V sklad za podporo Nejcu smo do sedaj prejeli:

Nad vzglavjem njegove postelje opazimo fotografijo z državnega prvenstva, kjer je konec leta 2012 v družbi z največjo slovensko hokejsko zvezdo in njegovim idolom, Anžetom Kopitarjem. Z navdušenjem nam razkaže zbirko hokejskih palic, med drugim tudi svojo prvo palico, ploščkov, pokalov, dresov, medalj, zastavic … Vsak kos ima svojo zgodbo in posebno vrednost. Občudujemo Nejčevo predanost hokeju, njegovo močno voljo in samodisciplino, ki ju premore, da poleg vsakodnevnih napornih treningov zelo uspešno opravlja tudi šolske obveznosti.

Dvakrat ali trikrat je bil celo najboljši učenec šole …

Blizu so mu tudi drugi športi, rad borda na snegu in na vodi, kot hiperaktiven otrok se je iskal v mnogih športih, s treningi drsanja je začel že v vrtcu in se kot prvošolček zapisal hokeju. Rekli so: »Sedaj je skrajni čas za resnejše treniranje ali pa šele v naslednjem življenju.« Vsa šolska leta je odličnjak ali prav dober učenec, ki se pri nekaterih predmetih, ki jih ima še posebno rad – matematika, fizika, kemija – zadovolji le z najvišjimi ocenami. Statusa športnika ne izkorišča, trudi se, da je prisoten in čimbolj zbran pri pouku, da ni potrebno toliko domačega učenja, za kar niti nima časa. Zelo nerad si zaradi turnirjev privošči celotedenske odsotnosti od pouka. Še predobro se namreč zaveda, kako težko je nadoknaditi zamujeno. Dvakrat ali trikrat je bil celo najboljši učenec šole in tudi zdaj ne popušča, čeprav je že sprejet na strojno šolo v Ljubljani, zanima ga poklic mehanika. Prva želja mu je, razumljivo, poklicno igrati hokej.

Še vedno mu je najljubša tekma tista, ko je leta 2008 v finalu skupine EBEL med odmorom v nastopu »mulčkov« hokejske šole edini zabil gol in požel navdušenje polne dvorane navijačev. Neprecenljivo!

Iz šolske svetovalne službe so o Nejcu zapisali:

Z Nejcem nimamo v šoli nobenih težav. Učno in vedenjsko izstopa od svojih vrstnikov v pozitivnem smislu. Ima zelo spoštljiv odnos do vrstnikov in učiteljev. Karakterno malce težje naveže stik in se odpre. V razredu je sprejet in zaželjen učenec. Zaradi športnih obveznosti (tekme, treningi, priprave) šola ni nikoli trpela. Zmore vse naloge, ki mu jih naložijo učitelji. Hokej mu zelo veliko pomeni in v njem uživa. Čuti se uspešnega, koristnega in njegova samopodoba je visoka. Zato menimo, da bi bilo škoda, da zaradi finančnih težav, s katerimi se sedaj srečuje družina, ne bi mogel nadaljevati z igranjem. Če se le da, mu poskušajte pomagati.

Po tistem usodnem letošnjem januarju, ko je gora Nejcu vzela mamo, je ostal sam z očetom.

Po tistem usodnem letošnjem januarju, ko je gora Nejcu vzela mamo, je ostal sam z očetom. Nejc za svoja leta deluje zelo odgovorno in kar nekako prezrelo, kar nam potrdi tudi oče, ki odkrito priznava, da mu je v trenutni situaciji sin v večjo oporo kot on njemu. “Nejc je pač tak, da stvari sprejme take, kot so …, lažje se sprijazni z razmerami, dosti bolje prestaja kot jaz …, čeprav ni dobro, da tišči v sebi …” Doda, da je zelo ponosen nanj, saj je priden na vseh področjih.

S pomočjo sorodnikov in prijateljev, ki so jima pomagali z zbranim denarjem (namesto nakupa cvetja in sveč), je oče poplačal dolgove in stroške, tako da lažje shajata. Za kar sta jim neizmerno hvaležna. Ker je oče brez redne zaposlitve (obrt mu je propadla pred nekaj leti), tudi prihodki niso prav redni.

 

Materina smrt je v Nejčevo  življenje vnesla žalost in bolečino ob izgubi, izpad njenega rednega dohodka pa tudi  nevarnost, da bo moral prenehati trenirati hokej. Proračun za hokej znaša vsako leto več, letošnja sezona bo stala približno 7.000 €. Celoten družinski proračun je podrejen financiranju hokeja, ki je takoj za osnovnimi življenskimi stroški. Potrebna so velika odrekanja, vendar se bojita, da ne bosta zmogla … Nekaj sto evrov, ki jih mesečno prejemata iz socialnih transferjev, žal ne omogoča financiranja dragega športa. V Hokejskem klubu Olimpija, kjer je Nejc obrambni igralec, so takoj pristopili na pomoč z oprostitvijo plačila celoletnega treninga. Vadnina sicer znaša 90 € na mesec. A tu so še stroški opreme, plačila udeležb na turnirjih, stroški vsakodnevnega prevoza iz Grosuplja v Ljubljano, ki ga velikodušno prispeva Nejčev dedi itn.

Tomaž Vnuk, predsednik HK Olimpija je povedal:

Pozdravljam vašo zamisel za pomoč Nejcu pri nadaljevanju  njegove športne poti. Nejc in njegov oče sta že dolgo člana našega kluba. Nejc kot igralec, oče pa je veliko prostovoljno pomagal kot tehnični vodja. V HK Olimpiji se zavedamo, kako pomemben je šport pri razvijanju družbenih odnosov. Pri hokeju je, enako kot pri ostalih ekipnih športih, velikega pomena sloga znotraj ekipe. Medsebojna pomoč, prijateljstvo, razumevajne … zagotavljajo zmage na ledeni ploskvi in izven nje, v življenju. V težkih trenutkih so šport in prijatelji, ki jih spoznamo pri športu, tisto, kar nam olajša premagati težave in zmagati v življenju.

 

Iz kraljestva hokejske sobe se preselimo v urejeno kuhinjo, kjer imata na mizi fotografijo žene in mame, ki je tako ves čas z njima. Nejc v naročje vzame morsko prašičko Kuštro, pogovor preusmerimo na temo punc, o katerih pravi, da še ne razmišlja, o prijateljih in sošolcih iz Grosuplja, za katere popoldan na domačem igrišču nima časa in o tistih, s katerimi je vsak dan na ledu. Kaj kmalu smo ponovno pri hokeju; o tem, da je, logično, navijač Olimpije, v NHL pa navija za Kopitarjevo moštvo. Pa o večnem vprašanju: kdo je boljši – Jesenice ali Olimpija? Seveda tudi o olimpijskih tekmah, katerih večinoma ni mogel spremljati zaradi treningov. Razen tiste, ko so naši igrali z Rusi in jih je trener, Rus Ildar Rahmatullin, namesto na trening odpeljal v člansko garderobo, kjer so v drsalkah in na pol oblečeni v hokejski opremi “mulci” navijali za Slovenijo, trener pa za Rusijo. Pravi, da je bilo zelo zabavno. Nejčeva želja je, da bi igral za zagrebški Medveščak, ker so v ruski ligi, pa še blizu so.

 

Mnenje trenerja Ildarja Rahmatullina:

Nejca sem začel trenirati pred enim letom. V tem času sem Nejca spoznal kot zelo pridnega in vestnega igralca ter njegov spoštljiv odnos do soigralcev in trenerjev. Želim, da bi Nejc še naprej nadaljeval s treniranjem hokeja in uspel kot hokejist, saj je dober in perspektiven mlad igralec.

 

Največji finančni zalogaj predstavlja hokejska oprema, za katero je pri tako aktivni rabi pomembno, da je dovolj kvalitetna, da zdrži vsaj nekaj časa. Kljub temu Nejc na leto “uniči” okoli pet palic, vsaka stane približno 150 €, vsaj dvoje drsalke, rokavice, ščitnike … Vmes se Nejc spomni: “Sem ti pozabil povedati, da so se mi včeraj na treningu spet polomile drsalke in jih boš moral ponovno zalepiti.”

Oče komentira: “Servisirati jih bo potrebno takoj danes, saj gredo fantje jutri na Madžarsko za štiri dni, klub pokrije polovico stroškov, ostalih 135 € pokrijemo sami. Kot vsako leto, se bomo tudi letos pred počitnicami prijavili na enega izmed kampov, to so tedenski treningi s pestrim programom. Cena teh je v Sloveniji ali na Sloveškem od 500 € do 2.000 €. O tistih najbolj kvalitetnih in popularnih, recimo na Švedskem, sploh ne moremo razmišljati.”

Nejc odide v svoje skladišče opreme – kamor, pravi, nas ne bo peljal, ker je vse razmetano in smrdi – in nam nazorno pokaže poškodbe na drsalkah, ki so sicer ene kvalitetnejših in stanejo tudi 600 €. Trenutno jih doma servisirajo z iznajdljivostjo, vezicami in Patexom. Na nove čakajo, preko prijatelja, iz Amerike, saj bodo bistveno cenejše. Te naj zdržijo vsaj še en teden, ker se potem zaključijo ledeni treningi.

Nejc želi le z vsem srcem trenirati in igrati hokej.

Bolj kot ne zadržani Nejc, ko ga vprašamo, ali si predstavlja prenehanje treniranja hokeja, odgovori: “Ja, si …, pač …” Razumemo, težko je odgovoriti na tako vprašanje, ki kot grožnja visi nad njim. Verjetno si ne predstavlja in prav je tako. Nejc želi le z vsem srcem trenirati in igrati hokej. Početi to, kar mu trenutno  pomeni največ, verjetno več, kot lahko dojame. Nedvomno bi izguba hokeja uničila hrepenenje in porušila upe mladega človeka. Praznina, ki bi nastala, je nepredstavljiva …

Kot odgovorna družba tega ne smemo dovoliti, kajti investiranje v mlade ljudi, v njihove talente je ključno za našo prihodnost. Zato smo si pri Fundaciji DREVORED zastavili cilj, da Nejcu z medijsko akcijo pridobimo podpornike, donatorje, ki verjamete vanj in ste mu pripravljeni pomagati v ključni in kritični dobi njegove kariere. V ta namen bomo oblikovali poseben sklad, iz katerega bomo črpali sredstva za sofinanciranje njegove športne poti. Nejc je fant, ki si to brez dvoma zasluži.

Hvala!

 

Andrej Brezec, foto: Drevored, Sportida