Francija petič – uspela

Poskusite si zamisliti tole: ponedeljek zjutraj je – ura je šest – pred šolo pa 40 učencev s starši in ostalimi družinskimi člani, poleg njih pa še tri učiteljice in dva šoferja z avtobusom.

Kaj mislite, da smo vam pravkar opisali? Morda učence, ki so si napačno nastavili alarm in predčasno čakajo na začetek pouka? Seveda ne; tako je bilo videti 16. 10. 2017 na spodnjem parkirišču pred šolo Brinje, kjer so na začetek potovanja čakali tisti, ki so se prijavili na izmenjavo učencev s francosko šolo v St Chamondu.

V zraku je bilo čutiti nemir, pričakovanje, morda celo malce strahu ob tem, da bodo nekateri prvič zapustili dom za več kot dan ali dva in se napotili na pot v daljno Francijo. Učenci so se poslovili od staršev, bratcev in sestric, nato pa smo odrinili proti mestecu St Chamond, ki je od Grosuplja oddaljeno 996 kilometrov. To se sicer sliši veliko, a če je na avtobusu tako dobra družba, kot je bila na našem, čas mine kot bi mignil. Sonce je vzhajalo za nami, mi pa smo se spuščali proti Primorski ter zavili proti Trstu. Pokrajina je postajala vse bolj ravna in za dolenjski okus malce pusta, vsaj kar se tiče Padske nižine. Vendar pa je bilo vzdušje na avtobusu odlično – pesem, sproščen pogovor, branje ter celo pletenje so bile najpogostejše aktivnosti, s katerimi smo si krajšali čas. Ko smo prispeli do predora Frejus, smo postali še boljše volje, saj nam je šofer Rok povedal, da bomo na koncu predora videli Francijo. Točno ob sedmih smo se pripeljali na parkirišče šole v St Chamondu, kjer so nas pričakale družine. Hitro smo se našli s svojimi dopisovalci in odšli vsak na »svoj« dom. V torek smo imeli spoznavne igre, kjer smo prebijali led in se začeli pogovarjati. Dejstvo, da francoski učenci znajo angleščino slabše od nas, saj se jo začnejo učiti dve leti kasneje, nas ni dolgo motilo. Navsezadnje smo prišli zato, da bi dobili nove izkušnje v tuji deželi. Nato nas je čakal zabaven kviz poznavanja Slovenije in Francije v stilu Lepo je biti milijonar. Sledile so delavnice, v katerih smo izdelali filmčke, glasbo zanje, kolaž in še marsikaj, kar bomo lahko razstavili in si ogledovali še mnogo let.

V sredo so nas učenci gostitelji in njihovi učitelji odpeljali v tematski park Vulcania, kjer smo na zabaven način spoznavali naravne nesreče. V četrtek smo šli v mesto St Etienne; tam so na svoj račun prišli najprej vsi ljubitelji nogometa, saj smo lahko šli v muzej kluba St Etienne, nato pa še na stadion. Najprej smo izvedeli nekaj o zgodovini stadiona in nogometa v tem mestu; klub je imel v času gospodarske krize v Franciji nacionalni pomen, saj je bil pravzaprav edina dobra stvar, ki je ljudem v tistem času priklical nasmeh na lica. Pred vstopom na stadion smo dobili zelene copatke, podobne, kot jih dobiš v bolnišnici. Saj veste, tudi na stadionu je čistoča na prvem mestu – naslednji dan je bila namreč tekma in nič ni smelo biti umazano. Smeli smo iti v sobo za novinarje, kjer smo imeli pravo malo tiskovno konferenco z Janošem in Žakom odru za igralce. Da je bilo vzdušje res popolno, smo šli še v slačilnice, nato pa smo se postavili v dve koloni in šli skozi prehod za igralce na stadion.

Seveda na »sveto« travo nismo smeli stopiti, a večina izmed nas je dobila kurjo polt že ob pogledu na velikanski stadion. Po stadionu smo šli še v muzej City of design, kjer smo lahko razmišljali, kaj vse nas čaka v prihodnosti – od jakne, ki nas bo masirala, do kolebnice, ki bo štela naše skoke in preračunavala kalorije, ki smo jih ob preskakovanju izgubili. V petek smo si ogledali milijonsko mesto Lyon. Najprej smo občudovali tisočletne zgodovinske ostanke cerkva, gledališča in ostalih zgradb, nato pa bili navdušeni nad novim delom mesta. Seveda smo imeli tudi čas za nakupovanje. V soboto pa je bil dan, ko smo imeli čas z družino in si ga je vsaka družina skreirala po svoje. Čisto vsak od nas je imel drugačen dan, čisto poseben in čudovit.

V soboto zvečer smo se ob pol šestih zrali na parkirišču pred šolo in se poslovili od dopisovalcev, vedoč, da se bomo marca ponovno videli. In sledila je nočna pot domov. Dvanajst dolgih ur … dolgih predvsem zato, ker so se nekateri odločili, da bodo budni kar celo noč. Ni se jim izšlo po načrtih, spanec je bil močnejši. Z malo pomoči učiteljic. Marsikaj se je zgodilo v tem tednu – verjetno je poleg vsega lepega bilo tudi kaj takega, česar si nismo želeli in bi raje spremenili. A tudi to je del izkušnje, ki jo je dobil vsak od nas. Vendar pa, če pogledamo na teden kot na celoto, smo se imeli super. In komaj čakamo na marec, ko bodo Francozi prišli k nam.

Tovrstne izmenjave niso enostavne – zadaj se skriva mnogo dogovorov, sestankov, klicev, sporočil in veliko dela. Zato je prav, da izpostavimo dejstvo, da takšne izmenjave niso samoumevne, in si vsi skupaj prizadevajmo, da bodo lahko tudi prihodnje generacije uživale v tovrstnih izkušnjah. Tudi zato se – v imenu vseh, ki sodelujemo v izmenjavi – učiteljice Petra, Marjetka in Mateja, ki smo spremljale učence z OŠ Brinje Grosuplje na tokratni izmenjavi, zahvaljujemo mnogim ljudem, ki omogočajo, da lahko izmenjava sploh poteka. V prvi vrsti je to Občina Grosuplje in njen župan, gospod Peter Verlič, ki ve, kako pomembne so mednarodne povezave; hvala vam tako za finančno kot tudi moralno podporo; dejstvo je, da brez Vas in občine povezava ne bi potekala tako gladko. Hvala učiteljici Sabini Kavšek, ki je že šest let gonilna sila teh aktivnosti na šoli, hvala ravnateljici in pomočnicama, ki nas podpirajo, ter vsem staršem, ki nam zaupate, da bomo vaše otroke varno vodili po Franciji in jih pripeljali domov žive in zdrave. Posebna zahvala pa velja vsem učencem, ki so nam bili v ponos povsod, kamor smo prišli – večkrat so nas vodiči in učitelji presenečeno vprašali, kako je mogoče, da je skupina najstnikov tako lepo vzgojena in da se znajo kulturno obnašati.

Tako, peta izmenjava je mimo, mi pa smo v mislih že pri marčevskem obisku francoskih prijateljev. Nasvidenje do takrat.

Vtise zbrala in jih zapisala: Mateja Zupančič