Kam pa kam l Stari grad Čušperk
Izlet za vse željne raziskovanja starodavnih ruševin, ki vas s ščepcem domišljije zlahka odpeljejo v čase grofičen, vazalov in vitezov.
Na vrhu hriba nad Čušperkom boste našli 8 in pol stoletij stare ruševine nekdanjega gradu. Tu vas čaka pravi raj za raziskovanje, zidovi, line, škrbine in v mah odeto skalovje. A previdno, na posameznih mestih je nevarnost padca. Z vrha se odpira čudovit razgled proti severovzhodu na dolenjske griče, do Trebnja, Novega mesta, vse do Gorjancev. Na vrhnjih razvalinah nekdanjega grajskega zidu najdete tudi žig in vpisno knjigo, pred dnevi pa je vaška skupnost uredila informativno tablo z zgodovino gradu in naselja Čušperk.
Kako do tja?
Cesto Malo Mlačevo - Rašica zapustimo v vasi Čušperk, kjer sledimo smerokazu za Stari grad, ki se z glavne ceste odcepi proti zahodu. Po 200 metrih prečkamo železniško progo in skrenemo levo na markirano makadamsko pot skozi gozd proti Staremu Gradu. Pot do zaselka Stari Grad je iz Čušperka dobro označena in markirana, peš boste za 3 kilometre poti potrebovali največ 45 minut, do tu se lahko pripeljete tudi z avtom ali še bolje s kolesom. Do ruševin vas od konca ceste loči še 15 minutni vzpon skozi gozd. Od konca makadamske poti nadaljujete mimo hiše po kolovozu, ki prečka travnik. Na koncu travnika bodite pozorni, da ne spregledate gozdne steze, ki se odcepi levo v hrib. Pot je markirana.
Dostop
Iz Grosuplja krenemo v smeri proti Krki oz. Žalni. V vasi Veliko Mlačevo zavijemo za smer Rašica in nadaljujemo 6.5 km do vasi Čušperk.
Na karti
Irena Gantar, foto: Drevored
Grad naj bi začeli graditi leta 1160 (čeprav natančnih zapisov o tem še niso našli) in je bil tipična romanska gradnja ter tudi eden od najmočnejših skupaj (če naštejem samo bližnje) z Višnjegorskim (rod je izumrl že v sredi 13.stoletja), Turjaškim in Ortneškim, ki pa so na začetku turških vpadov igrali pomembno vlogo, a se je potem vsa ta zgodba zelo zapletla. Čušperski grad je ostal v lasti Ortenburžanov do leta 1418, ko je njihov rod izumrl. Nasledniki so bil grofje Celjski (so nato tudi izumrli), 1456 pa so ga dobili v last Habsburžani, ki so ga spet kot deželnoknježnji fevd oddajali v najem. Leta 1490 ga je cesar Friderik III. zastavil grofom Turjaškim. Le-ti naj bi ga imeli v lasti vse do njegovega konca, ko ga je najprej prizadejal velik potres leta 1511, nato pa so ga dokončno uničili okoliški kmetje v dveh uporih: 1515 (ki je trajal 5 mesecev in je na celotnem uporniškem ozemlju sodelovalo 80.000 upornikov) in 1573 (upor je trajal samo 14 dni in se je zaključil 15. 2. s “kronanjem” Matije Gubca v Zagrebu).
Si predstavljate, kakšno obveščanje so imeli že takrat (brez pošte, televizije in interneta! Če pa naredimo nekakšen povzetek, še zdaleč to obdobje ne daje samo pozitivne slike kmečkim uporom (kot so nas učili v šoli, zato sem se v šoli vedno boril pri zgodovina za tisto dvojko), saj je šlo v ozadju za boj med svobodnimi kmeti, kosezi (polplemiči) ter na drugi strani med močnejšimi lastniki zemljišč – graščaki. Poleg tega je bila tudi Cerkev že v srednjem veku najmočnejše organizirana, kateri pa so se novodobni graščaki zelo zaoperstavljali (neke vrste TAJKUNI V TISTEM ČASU. Vmes pa so se pojavljale še razne bolezni (kuga …). Vse to pa je zares povzročilo, da so marsikje preprosti ljudje ljudje zelo trpeli, saj jih je bila večina brez pravic – SKORAJ TAKO KOT DANES.
Mimogrede pa še to: Nekaj podatkov za informativno tablo pri Starem gradu Čušperk je prispeval tudi gasilec in zemljemerec J€žek Zagraški, ki je v slovenski zgodovini 16. stoletja našel izredno veliko podobnosti z današnjim časom. Zato lahko rečem, kar se človeških značajev tiče, da nismo v tem času napredovali niti za milimeter, čeprav smo tehnološko skoraj ponoreli, a nas bo najbrž prav to pokopalo.
Ježek, hvala za tale zanimiv zgodovinski dodatek, res pestro je bilo dogajanje na tem gričku. No zdaj jim pa še na hrib ne bo treba, ker vse tukaj piše
Niste pa me vprašali, ga. Irena ‘kam pa, kam’, da bi vam odgovoril ‘po hruške’.
Tako bi se vam pošteno zlagal, saj sem se čez vikend potepal z gasilci po Toskani Firenze, Pisa, Lucca). In če me zdaj vprašate, kje je VELIKOUPELJSKI TURIZEM, bom dejal VSAJ SEDEM ‘KAMNOV’ OD SONCA. Dr. Miro bo že vedel, na kaj ciljam! Če pa pri tem pomislim še na Kongo in Radensko polje, pa se mi zdi, da je vse skupaj še vsaj sedemkrat dlje (sedem je PRAVLJIČNO ŠTEVILO – in tudi dobrih deset let nazaj so na turistično tematiko pisali PRAVLJICE).
P.S. Tiste slovnične spodrsljaje, upam, da boste spregledali. Od navdušenja in lezenja v hrib sem bil zelo hitro ves zadihan, pa so se neki puštabi kar sami začeli vmešavati kot rozine v Guinessovo potico.
Glede na to, da avtorica članka vabi na izlete in bralce obvešča, da je pot markirana naj dodam še tole.Opisan je izlet po delu Grosupeljske planinske poti, ki smo jo člani društva markirali že leta 1985. Ob tem smo izdali tudi Vodnik po Grosupeljski poti ki opisuje tudi vse pomembnejše znamenitosti ob poti. Na Starem gradu in Limberku smo vgradili tudi žige in postavili skrinjice z vpisnimi knjigami. Pot se je z leti lepo prijela in posamezne vasi so si nakatere točke vzele za svoje in v skrinjice namestile svoje vpisne knjige. Planince zelo veseli, da smo takrat dobro načrtovali pot, malo pa boli, da sedaj posamezni avtorji prispevkov tega ne vedo, in pišejo kot da so pot markirali domačini.
In ko se boste spraševali Kam pa kam, le poglejte tudi na spletno stran PD GROSUPLJE in se udeležite kakšnega pohoda po delu več kot 80 km dolge Grosupeljske planinske poti. Na sedežu društva lahko dobite tudi vodnik in dnevnik za nabiranje žigov za pridobitev značke o celotni prehojeni poti.
Irena lepo vabljeni tudi vi.
Hvala za informacijo, veseli bomo če boste material omenjene planinske poti posredovali in jo bomo vključili v rubriko KAM PA KAM, saj temu je namenjena. Glede vašega očitka …
Planince zelo veseli, da smo takrat dobro načrtovali pot, malo pa boli, da sedaj posamezni avtorji prispevkov tega ne vedo, in pišejo kot da so pot markirali domačini…
Res ne vem, kje ste to zasledili v tekstu. O tem kdo je markiral pot nismo popolnoma nič pisali.
Kaj se nek spet pregovarjate okol takih nepomembnih zadev in zganjate en sam prestiž: jaz sem to naredu, jaz sem bil prvi, mi smo, oni niso … pa kaj vam je? Frdaman egoizem!
Res je, kot pravi Franc: PD Grosuplje je PRVO “markiralo” Grosupeljsko planinsko pot, novi informativni tabli pa so letos postavili domačini in me je pred tem ena od domačink (da ne uporabljam imena!) prek e-pošte prosila za dodatne podatke o samem Starem gradu, ki sem jih imel do letošnjega avgusta objavljene večinoma tudi že na spteni strani PGD Zagradec pri Grosupljem na povezavah http://pgd-zagradec.si/index.php/od-pradavnine in http://pgd-zagradec.si/index.php/po-novem-veku, a sem se odločil, da nekatere podatke prek letošnje zime, če bo vse posreči, dopolnim, saj sem s pomočjo nekaterih prijateljev in sodelavcev našel še ogromno gradiva, kar bo prav obdobje srednjega veka, pa tudi nekatera starejša in mlajša obdobja, precej dopolnilo in bdo s tem bolj razumljiva.
Vse to počnem pa samo zato, da ne bomo v občini Grosuplje tako MALO VEDELI o svoji bogati zgodovini, saj me je bilo že nekajkrat pošteno sram, ko so jo naši vodiči tako površno razlagali raznim obiskovalcem – predvsem v povezavi z Radenskim poljem in bližnjo okolico. In ne nazadnje: Tudi zbornik, ki je nastal ob “šolanju občinskih turističnih vodnikov” je precej pomanjkljiv, še posebej pri nekaterih avtorjih.
“Od konca makadamske poti nadaljujete mimo hiše po kolovozu, ki prečka travnik.” U junu 2017. sam bio sa prijateljicom na tom dijelu Grosupeljske planinske poti i nismo mogli doći do Staroga grada i žiga jer psi kraj te kuće nisu bili vezani na lancu. A na kući je natpis “Hud pes”. Gospodara nije bilo u kući.