V Žalni so odklenkali
Brez skrbi, v Žalni je vse po starem. Med prazniki smo obiskali njihov cerkveni zvonik, kjer so tudi tokrat peli zvonovi in sporočali vaščanom, da je treba končati delo in začeti priprave na praznik. Od blizu smo si ogledali pritrkavanje ali kot pravijo v Žalni “klenkanje”. Zanimiva reč, brez dvoma.
Kot pritrkovalce sem si vedno predstavljala zgubane možakarje v letih s klobukom na glavi in vrglo me je na rit, saj je bil zvonik poln brhkih mladeničev. Sandi, Uroš, Mitja, Damjan in Marko. V Žalni so očitno dobro poskrbeli za podmladek, saj generacije pritrkovalcev štejejo od 12 do 84 let. Tisti najstarejši vedno pogosteje nadzorujejo mlajše kar iz žabje perspektive, razumljivo, saj do vrha zvonika pelje kar 83 stopnic. In kje so dekleta? Tako kot vsa godčevska dejavnost je bilo tudi pritrkavanje nekdaj v domeni moških. Danes ni več tako, a v Žalni žal še vedno čakajo, katera se bo opogumila prva.
Ko že tako ali tako loviš sapo na vrhnji stopnici zvonika, ti jo dokončno vzame pogled na tri ogromne veličastne zvonove, najtežji ima več kot tono, najstarejši skoraj stoletje. Danes, na veliko soboto se v zvoniku drenja kar 5 pritrkovalcev in nekaj radovednih fantičev, ki so v zvoniku prvič. Polkna so široko odprta in to je na daleč prepoznaven znak, da se bo danes pritrkavalo. Dediščina in izročilo nadaljujeta svojo pot.
Fantje mi v roke potisnejo čepke za ušesa, malo debelo jih gledam, a hitro dojamem da bom brez njih poslušala pritrkavanje v glavi vsaj še nekaj dni. In res, predstava je nadzvočna, zvok ne le slišiš, ampak tudi čutiš in to prav do kosti. Zasedba za zvonovi je danes velika, zato imajo na voljo celo vrsto melodij, a pritrkavanju je sicer lahko kos tudi en sam. Navadno ima vsak udarec svojo vlogo – na primer, če so tako kot v Žalni zvonovi trije, se na enega (po navadi največjega) izvajajo glavni udarci, drugi zvon glavnim udarcem »odgovarja«, tretji pa gosti oziroma zapolnjuje vrzel med ostalima. Notnega zapisa fantje ne potrebujejo, dovolj je poimenovanje posameznih melodij, kot na primer: vasermarš po anfoh, radetzky, navzkriž, boštanjski, grosupeljski po tri … A strogih pravil ni, kreativnost si lahko da duška, tako poleg univerzalnih melodij nastajajo tudi lokalne prepoznavne melodije: »Ko obvladaš drobljenje na mala dva zvonova je pri ritmičnih melodijah vse odprto. Lahko menjavaš udarce, gostiš udarce pri drobljenju in povečuješ hitrost. Prav tako se lahko poigravaš z glasnostjo – lahko pritrkavaš čisto tiho in potem stopnjuješ do najglasnejšega pritrkavanja.«
Pritrkavanje
je slovesna oblika zvonjenja, pri čemer zvok zvonov simbolizira veselje, slavje in praznovanje. Dan pred pomembnejšimi krščanskimi prazniki se s pritrkavanjem napove prihajajoči praznik in sporoča vaščanom, da prihaja čas, ko je treba končati delo in začeti priprave na praznik. V postnem času (6 tednov pred veliko nočjo) in v adventnem času (4 tedne pred božičem) se ne pritrkava.
Polkna so široko odprta, danes se bo pritrkavalo.
Trije veličastni, najtežji ima več kot tono, najstarejši skoraj stoletje.
Zvonovi v Žalni
Zvonovi v zvoniku cerkve v Žalni so narejeni v Strojnih Livarnah Ljubljana, s šablonami znanega Ljubljanskega livarja Samassa. Zvonove so v Žalno pripelj z vozovi in konjsko vprego. Srednji z letnico 1922 je najstarejši in ima okrog 780 kg, mali in veliki sta nekaj mlajša (1930) in težka 395 kg in 1293kg. Malega so s škripcem v zvonik povlekle ženske in otroci, srednjega moški, velikega pa moški skupaj s konji.
Melodije
Leteča melodija je takrat, ko veliki zvon niha in zvoni (leti), vmes pa se s kemblji pritrkava na male zvonove, ki stojijo. Pri stoječi melodiji pa vsi zvonovi stojijo (ne nihajo) in se na vse 3 pritrkava. Lahko je za vsak zvon zadolžen po en pritrkovalec ali pa na oba manjša zvonova udarja le eden. Kadar se pritrkava, da ima vsak svoj zvon, lahko tisti, ki igra na najmanjšega, uporabi še leseno kladivo. Tako iz treh zvonov sočasno lahko nastanejo 4 toni.
Na veliki četrtek zvonovi do sobote zvečer utihnejo – včasih so rekli, da gredo v Rim. V tem času utihneta tudi cerkvena ura in orgle. Namesto zvonov takrat zareglja raglja. Ta v Žalni je čista kopija stare dotrajane. Kot zaključni projekt na Srednji lesarski šoli jo je izdelal pritrkovalec s Škofljice. Poleg stare raglje, pa je zvonik prava galerija dediščine.
Boš pritrkovalec/ka?
Kot pravijo fantje, je najpomembnejše veselje, potem posluh in smisel za ritmiko. Najprej moraš obiskati zvonik, da vidiš zvonove v vsej velikosti in veličastnosti. Potem se lahko začne z učenjem. Učiš se lahko na steklenicah različno napolnjenih z vodo, po katerih udarjaš z lesenimi kladivci.
Nekateri od nas so se učili tudi tako, da so iz večjih starih piskrov naredili zvonove – v sredini smo naredili luknjo in obesili lesen »kembelj« ali okroglo poleno. Te piskre se je nato obesilo obrnjene narobe in z »lesenim kembljem« pritrkavalo. Učili smo se tudi na »cirkularki« – z lesenimi kladivci smo udarjali po krožni žagi. Danes ima *taglavni (Sandi Obreza op.a.) tudi stojalo s štirimi malimi bronastimi zvonovi, ki ga je napravil sam in je odlično za učenje, srečanja, posebne priložnosti ….
*Zakaj je Sandi taglavni?
Sandi Obreza je lokalec iz Žalne in je znani mojster pritrkavanja daleč naokoli. To je njegova ljubezen že od 6. razreda osnovne šole in najbrž je od takrat obredel skoraj polovico zvonikov v Sloveniji in naučil že kar nekaj pritrkovalcev. Ukvarja se tudi s cerkvenimi urami in elektrifikacijo zvonov, obnovo kembljev in vsem, kar je v povezavi z zvonovi.
To ni hec!
Za konec fante povprašam o kakšni posebni, hecni štoriji.
To ni hec, to je zelo resna stvar! Uf, ene dvakrat je med pritrkavanjem padel dol cel kembelj, a na srečo ni bilo poškodb. Mogoče je še najbolj hecno to, da ima vsak pritrkovalec svoj način ohranjanja ritma – eni migajo s tazadnjo, drugi si udarjajo takt z nogo ob tla, tretji nagibajo boke. Eden najstarejših (»Birtov Fronc iz Žalne«) pa si je svoje čase med pritrkavanjem na veliki zvon vmes prižgal še cigareto, tisto 57 mehko.
Irena Gantar, foto: Drevored
Oddajte svoje mnenje
Se želite vključiti v debato? Prispevajte svoj komentar!