Urška Kadunc, kreativka

Že ob vstopu v Urškino podstrešno sobico nam je postalo jasno, da se ne bomo pogovarjali le o slikarstvu. Ob oknu stoji šiviljska lutka, na tleh sredi sobe velik kos lesa. Urška ga je sama obžagala z motorko, saj želi iz njega (kot trofejo za v dnevno sobo) oblikovati glavo “aliena”.

Urška je sveže diplomirana industrijska oblikovalka, ki je na likovnem natečaju Zavoda DREVORED, LokalART, s sliko Oblaki pobrala kar dve nagradi. Pričakovali smo ustvarjalno dekle, a nas je komaj 22-letna punca vseeno presenetila s svojimi hobiji. Njena prva nagrada za umetniško ustvarjanje je bil kinderjajček, do danes jih je zbrala še nekaj, a ne dvomimo, da jih bo osvojila še veliko. Udomačimo se v njeni podstrešni sobici, kjer tudi ustvarja; ob oknu šiviljska lutka, na tleh obglavljeni vesoljec, kup porisanih platen, naslonjenih na omaro, škatla, iz katere molijo svinčniki in čopiči, na omari … A prostor je za očitno umetniško dušo vendarle malo sumljivo pospravljen …

Pričakovali smo nekakšen ustvarjalni nered. Si pospravila sobo za današnji intervju?

Posesala sem jo pa res in malo zložila stvari na kup. Kadar pa kaj počnem, šivam, slikam …, potegnem na plano vse stvari, ki jih potrebujem. Običajno imam bolj nered kakor red. S tem šolskim letom še nisem začela s kreativnostjo, kajti takrat je ponavadi moja miza čisto polna.

Se spominjaš svojega prvega dela, s katerim si požela občudovanje?

Ja, že iz vrtca se spominjam, da sem dobila za nagrado kinderjajček za najlepše narisanega parklja. Risali smo po zgodbici, ki pa se je ne spominjam več.

Imaš še shranjeno to risbo?

Ne, ker so jo obdržali. Imam pa shranjeno večino svojih risb iz otroštva pa tudi od svojih sestric. Kasneje, v osnovni šoli sem dobila še Prešernovo nagrado za dobre dosežke pri likovnem pouku.

Si katero izmed svojih slik že prodala?

Ja, sem. Ponavadi pa jih podarjam za rojstne dneve. Večkrat z družino skupaj izberemo katero od slik in jo podarimo sorodnikom ali prijateljem.

Bi risala tudi po naročilu?

Sem že. Do sedaj so bile vse stranke (ni jih veliko) izjemno zadovoljne. Pred kratkim sem narisala sliko sejalca za rojstni dan nekega gospoda. Naročila jo je njegova hčerka. Naslikala sem njegov edini spomin na dedka, kot ga je opisoval svojim otrokom. Delala sem po fotografijah in po opisu, ter narisala sliko sejalca v pokrajini. Bili so zelo zadovoljni, menda je bila reakcija gospoda zelo pozitivna in čustvena.

Si že zelo zgodaj vedela, kaj želiš početi, kaj bo tvoj poklic?

Ja. Sem ena tistih, ki imamo to srečo. Že v osnovni šoli sem vedela, da bom risala.

Kaj pa tale šiviljska lutka za tabo? Si čisto prepričana, da veš kaj boš počela? (smeh)

Slikanje in šivanje in kiparstvo, oblikovanje stekla …, to so vse moji hobiji. Vedno sem bila dobra v stvareh, kjer lahko kreativno ustvarjaš.

Imate te gene v družini?

Niti ne, o tem sem že spraševala starše. Neki stric, v, ne vem, katerem kolenu, je bil slikar. Moj oče je ključavničar, mami je bila tajnica. Vse tri hčerke pa smo ustvarjalne. Mlajša sestrica pleše balet, starejša pa igra violino, čelo, leži ji vse, kar je povezano z glasbo.

Kje si se učila risati?

… učila sem se slikati med samimi babicami (smeh).

V osnovni šoli me je oče predstavil slikarju Tonetu Drabu. On me je naučil osnovne tehnike nanašanja oljnih barv na platno. Kako se prime čopič, kako mešaš barve … Oče mi je tudi kupil prvo slikarsko stojalo in me vozil vse do Radohove vasi na ure učenja tehnik slikanja … Med drugim je Tone vodil  šolo slikanja za tretje življenjsko obdobje, učila sem se slikati med samimi babicami (smeh).

Pa šole?

Najprej sem hodila na srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo ter kasneje na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, smer industrijsko oblikovanje.

Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, povej, so sprejemci res tak bav, bav? Kako si jih doživljala ti?

Jaz sem vedela, kaj hočem, že v srednji šoli. In ne glede na ovire se je potrebno potruditi in jih premagati, da dosežeš cilj. Imela sem sicer napisane tudi druge fakultete, čeprav sem vedela, da ne bom šla nikamor drugam, če me ne sprejmejo na ALUO. Zaupati si moraš, čeprav je težko. Treba je samo delati, še posebej, če veš, kaj želiš.

Vstopi Urškina mama s pladnjem piškotov in bezgovim sokom: “Joj, spodaj so še slike. Jih prinesem gor? In tisto jabolko, ki si ga naredila iz gipsa.” “Tudi, če ne,” pripomni Urška malo nezainteresirano, nas pa kakopak zanima. “Jaz kar vzamem in razporedim po stanovanju, čeprav je Urška proti,” pripomni mama in že odhiti po jabolko.

Torej doma imaš očitno podporo?

Če nekaj rad delaš, niti ne rabiš podpore.

O, zelo samozavestno.

Kar se kreativnosti tiče, sem res samozavestna.

Imaš najljubši motiv? Kje jih iščeš?

Kar me prime tisti trenutek. Najlažje se mi zdi delati pokrajino. Rada delam, recimo, oblake, saj z njimi lahko izraziš veliko čustev. Izziv pa so mi živali in ljudje, kjer moraš zadeti karakteristiko. Rada imam, da se ve, kaj sem narisala, da ni abstraktno. Večkrat izberem slike z interneta, ki so mi všeč, ki me pritegnejo in jih zmešam, naredim hibrid. Ne maram pa risati mest, ravnih črt, to mi ne leži, ker se ob njih ne morem sprostiti.

Najljubša tehnika?

Olje in zadnje čase akvareli, ker nikoli nisi prepričan, kaj bo nastalo.

Kaj pa 3d?

To delamo v glavnem na akademiji. Doma težko, saj, če ne drugega, delamo z materiali, ki niso najbolj higienični in prijetni (na vdih, dotik), še posebej, če potem v istem prostoru tudi spiš.

Torej iščeš atelje?

Ne. Tukaj se lahko zbudim sredi noči in nekaj naslikam. Ni mi treba nikamor iti, vse imam pri roki.

Je računalnik za tvoj poklic prednost ali slabost?

Za oblikovalce je to najboljši način komuniciranja z naročnikom in posledično s stranko. Ampak z računalniškimi vizualizacijami se je risanje na roke izgubilo. Sama nisem računalniški tip, ampak se je treba vsega navaditi.

Na kaj si ponosna, s čim se lahko pohvališ?

Z letom 2013. Na splošno je bilo to leto eno najobetavnejših v mojem življenju. Izjemen dosežek na tekmovanju LokalART (kar dve nagradi) in razstava v Grosupeljski knjižnici. Moje steklene ustnice Lipsis so bile izbrane v predizboru za evropsko razstavo Glaskunst Ausstellung – Zwieseler Kölbl v Nemčiji. To je evropska razstava  vseh najboljših oblikovalcev stekla. Žal izdelek ni prišel do cilja, ker ga je pošta izgubila in to kar vseh 6 izdelkov. V okviru storitvenega oblikovanja sta se dve ideji skupine, v kateri sem sodelovala, zabeležili v knjigo Oblikovanje agende ali kako se izogniti reševanju problemov, ki to niso in razstavili na razstavi z enakim naslovom. Ena od rešitev je tudi aplikacija A do B, ki pa je že realizirana. In pa seveda diploma, v kateri sem predstavila otroku prijazen pripomoček za učenje hoje Hojko.

Imaš kakšne vzornike?

Običajno najdem oblikovalski problem in rešitev, če izhajam iz otroškega razmišljanja.

Meni so inspiracija otroci in njihovo razmišljanje. Vse je igrivo, barvito, polno domišlije. Običajno najdem oblikovalski problem in rešitev, če izhajam iz otroškega razmišljanja. Prav vzornika, po katerem bi se zgledovala, pa nimam.

Kakšne imaš plane?

Trenutno sem ves moj čas in delo posvetila magisteriju. Če se nečesa lotim, ne popustim in stvar tudi izpeljem do konca.

Rada bi počela to, kar me veseli, želim se prepustiti. Verjamem, da me bo nekaj našlo. Sanjska služba zame je, da imam dobro ekipo, v kateri se počutim dobro. Vsekakor v industrijskem oblikovanju, ker mi je všeč, da lahko spreminjam in oblikujem izdelke in posledično tudi svet.

Torej, čez 10 let boš …

V Ljubljani. Od majhnega si že želim imeti mansardno stanovanje. V soboto se s kolesom odpelješ v mesto, na tržnico … Zraven bi imela tudi atelje. Všeč so mi stara stanovanja v zapuščenih tovarnah v New Yorku. Grosuplje je fajn, ko imaš družino, sicer pa mi je bliže Ljubljana. Všeč mi je, da me tam ne poznajo ravno čisto vsi.

In kaj počneš, ko ne vihtiš čopiča?

Slikam, šivam …

Kaj šivaš? Zase?

Ja, zase. Na primer, če vidim kaj v trgovini, kar mi je res všeč, pa nimajo moje številke ali priredim kakšne obleke. Na primer, če mi niso všeč rokavi, jih enostavno odrežem ali kaj dodam, zožam, zašijem … Sem pa tudi že skreirala obleke, sicer ne znam krojiti, ampak delam s poizkušanjem na lutki. Zato sem jo malo polepila s papirjem, malo dodala obline, da mi je bolj podobna, prej je bila revica tako suha (smeh). Šla sem samo na začetniški tečaj šivanja, ravno toliko, da sem se naučila uporabljati šivalni stroj. Sicer je včasih šivala tudi moja mami.

Športaš?

Ja, od nekdaj. Vedno sem bila dobra v glasbi, likovnem, tehniki, kjer je bila žaga, sem bila vedno zraven (smeh), in športu. Vodim funkcionalni trening pri ŠD Grosuplje. To je precej zahtevna vadba, pri kateri pokuriš vse, kar je odveč.

Omenila si tudi glasbo?

Igrala sem flavto, ampak, ker sem dislektik, mi ni šlo branje not. V glasbeni šoli sem lahko zaigrala melodijo brez not, če mi jo je prej zaigrala učiteljica. Probleme pa sem imela pri teoriji. Zame so note skakale, težko sem brala notne zapise. Potem sem se raje vpisala h gimnastiki, tam nisem imela težav (smeh). Še danes naredim kakšno salto ali premet na svoj način.

Zdaj to »hibo« tretiram kot dar, zaradi pomoči pri razvoju talenta in drugačnega pogleda na svet.

Disleksija me je zelo motila v osnovni šoli, takrat sem to hibo skrivala. Počutila sem se, da je z mano nekaj narobe, posebej so se morali ukvarjati z mano, me učiti, imam namreč kar hudo obliko disleksije. V srednji šoli je bilo podobno, reševali so me ustvarjalni, praktični predmeti. Vendar pa mi gre na bolje. Zdaj to »hibo« tretiram kot dar, zaradi pomoči pri razvoju talenta in drugačnega pogleda na svet. Disleksija me je oblikovala v osebo kakršna sem danes.

Lahko bereš? Te vprašam po najljubši knjigi?

Lahko berem, ampak nočem. Všeč so mi knjige, ki imajo veliko slik (smeh).

Ti nagrada LokalART kaj pomeni? Pravzaprav si dobila dve, 3. nagrado strokovne žirije in nagrado občinstva.

Seveda mi veliko pomeni, normalno, saj sem jo dala tudi v svoj portfolijo. Nagrada strokovne žirije mi seveda pomeni več. Za glasovanje na Facebooku rabiš pač dobre prijatelje, ki se angažirajo. Zanima me, koliko bi jih glasovalo za mojo sliko kar tako. Nagrado za slikarski pribor pri Vidalu sem že izkoristila, zelo veliko pa mi je pomenilo tudi to, da smo lahko zmagovalci razstavljali v knjižnici.

Si nagrado pričakovala?

Ne, res ne. Vedela sem, da sem dobra, samo nikoli ne veš, kaj bodo gledali v strokovni žiriji. Videla sem ostale slike v ožjem izboru in nekatere so se mi zdele kot moje izpred nekaj let, za nekatere pa sem si rekla: ” U, ti si dober!” Tudi sama sem glasovala za druge slike.

 

Irena Gantar, foto: Drevored