Štirje letni časi hiše na vasi
V okolici Grosuplja v starem vaškem jedru stoji hiša. Nova, meni pa se zdi, da je tam od nekdaj. Mojstrski preplet dediščine, tradicije in sodobnosti daje vedeti, da gre za prostor z bogato zgodovino. Nekdaj je tu stala kovačija, kasneje vaška gostilna in trgovina, ob njej pa kamnit hlev z lesenim skednjem. Na mestu slednjega je danes sodoben dom mlade štiričlanske družine.
Po obliki in razmerjih enak predhodniku se tudi preko številnih detajlov spogleduje s preteklostjo. Leseni del fasade je spomin na nekdanji leseni skedenj, detajli in razmerja oken čelne fasade se ravnajo po pravilih oblikovanja vaške fasade. Po vzoru nekdanje domačije se ta postavlja s hišnim znamenjem z restavriranim kipom Marije.
Macesnove kocke na drugi čelni fasadi so dobile navdih iz prezračevalnih lin nekdanje drvarnice in potrpežljivo čakajo, da jih dosežejo stare popenjave vrtnice. Sodoben spomin na nekdanjo kovačijo pa pišejo številni kovinski detajli.
Za hišo te na partijo povabi peščeno balinišče. Prav zlahka si predstavljam, kako so prav tukaj ob nekdanjem gostilniškem kegljišču nekoč modrovali vaški veljaki. Ob balinišču se razteza čisto pravi travnik z ohranjenim starim visokodebelnim sadovnjakom. Ja, čisto pravi, poleti s travo do kolen, v kateri si domači otroci naredijo labirint.
V sadovnjaku imata prav posebno mesto dve častitljivi gospe, 80-letni jablani. Spomladi, ko si sadovnjak nadene belo obleko ,se ena izmed njiju preobleče v Sneguljčico. Družbo ji dela 7 kamnitih palčkov, 7 vogalnih kamnov nekdanjega hleva. Obstaja lepši kraj za otroško domišljijo?
Na robu travnika stoji stara uta v novi obleki s starimi vrtnicami na novi senčnici. Čista romantika.
Pred hišo se postavlja angleški cvetoči vrt, kjer se skozi celo leto predvaja bujna zgodba v barvah. Trije mogočni stari orehi pa poskrbijo, da jeseni zašumi pod nogami in se tre pod rokami.
Priznam. Zdajle jeseni, bi se z veseljem povabila na čajanko, poleti pa na rundo balinanja in pivo.
Res lepa hiška s še lepšo zunanjo zasaditvijo. Pohvale lastnikom! Jim kar malo zavidam, vedno sem si želel živeti v pravljici.
Jaz tudi. Jaz bi bil Aragorn, ona Arwen. In hiška bi bila premajhna za vse najine otroke, še sreča za uto.