Lili Zupančič, o Romih in Neromih

Pred dobre pol stoletja so se  pričeli v občino Grosuplje naseljevati Romi, ki sodijo med t.i. Dolenjske Rome. Okrog dvesto jih zdaj  živi  v petih romskih naseljih: Pri Nikotu, Oaza, Smrekec 1, Smrekec 2 in v romskem naselju v Ponovi vasi. Klepetali smo s socialno delavko in prostovoljko, idealistko, mediatorko in zagovornico, ki “govori romski jezik”. Obiskali smo jo tudi pri delu v romskem izobraževalnem inkubatorju v naselju Smrekec.

Romi in Grosuplje

Pet desetletij je glede na trenutno povprečno starost Slovenk in Slovencev dobre tri četrt življenja posameznika. Veliko in obenem premalo, da bi pričeli sobivati z romsko skupnostjo v občini. Romi in Neromi še vedno živimo drug mimo drugega, čeprav je novela Zakona o lokalni samoupravi iz leta 2002 občino Grosuplje uvrstila med dvajset občin, kjer je romska skupnost upravičena, da jo v občinskem svetu zastopa romski svetnik. Osem let po sprejetju novele je romski svetnik res sedel v občinskem svetu, ampak šele, ko je posredovala država. Pred tem je v občini že tekel inovativen projekt Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani z naslovom Ustvarjanje strategij za preprečevanje in preseganje socialne izključenosti Romov v Grosuplju, ki se je pričel razvijati v študijskem letu 2002/2003. Podpora Romom pri urejanju bivanjskih pogojev v romskih naseljih je navedena med cilji projekta.

Kdo je Lili?

V projekt so bili vključeni tudi študentje. Takratna brucka Lili Zupančič je bila med njimi. Še danes dela z Romi v občini Grosuplje. Naučila se je romskega jezika, pripravila svoj slovarček romsko–slovenskega, slovensko-romskega jezika in kot prostovoljka z društvom »Romi gredo naprej« pripravila vrsto kulturnih projektov. Preko Centra šolskih in obšolskih dejavnosti, kjer je trenutno zaposlena, izvaja učno pomoč za šoloobvezne romske otroke in aktivnosti za romske predšolske otroke v romskem izobraževalnem inkubatorju Grosuplje v romskem naselju Smrekec. Pred tem je bila v letu 2013 enajst mesecev zaposlena kot javna delavka za področje Romov na Centru za socialno delo Grosuplje.
 Po izobrazbi je univerzitetna diplomirana socialna delavka, jeseni 2013  je pričela tudi z izobraževanjem za pomočnico vzgojiteljice predšolskih otrok.
 Iskreno, sočutno in ves čas strokovno poglobljeno govori o svojih spominih na topel sprejem v romskem naselju pri Nikotu, ko je 8. novembra 2004 kot brucka prvič prišla v romsko naselje in tudi, če ugotovitev, da se v Sloveniji izboljšuje položaj Romov velja tudi za občino Grosuplje, kakšne spremembe je opazila v desetletju svojega terenskega dela z Romi v naši občini,o pozitivnih izkušnjah dela z Romi in Neromi, na katerih področjih bo potrebno še veliko delati …

Otroci, ki pogosteje hodijo v šolo, domov prinašajo spremembe

 

Desetletje že delaš z Romi v občini Grosuplje. Kako se je to delo pričelo? Kako si se znašla v svoji trenutni vlogi?

Kot študentka Fakultete za socialno delo sem morala novembra 2004 pričeti z opravljanjem obvezne prakse. Odločila sem se, da jo bom izvajala z Romi v Grosuplju. Delo se mi je zdelo zelo zanimivo, predstavljalo je poseben izziv, zato sem ga izbrala, brez posebnega pričakovanja, kaj bo iz njega nastalo. S študijem socialnega dela sem šele pričela, o Romih takrat nisem vedela veliko. Izhajam iz občine, kjer ni Romov, oziroma je le nekaj posameznih priseljenih romskih družin, zato sem dotlej romsko tematiko poznala le iz medijev. V romsko naselje sem prišla povsem brez predsodkov, navdušeno so me sprejeli, otroci so bili radovedni. Vsi so bili nasmejani, njihov topel sprejem še vedno pomnim.

… brez idealizma se ne moreš lotiti družbenih sprememb, ki so na področju dela z Romi najbolj bistvene.

Ko pogledam nazaj, lahko rečem, da je bil moj začetek zelo naiven. Tedaj je bil moj pogled  povsem drugačen, zelo idealističen, kar je po svoje tudi dobro, saj se brez idealizma ne moreš lotiti družbenih sprememb, ki so na področju dela z Romi najbolj bistvene. V moji stroki predstavlja delo z Romi eno od najbolj kompleksnih področij dela. Z mojega vidika je eno od najbolj zahtevnih. Med delom nisi samo v vlogi socialne delavke, ampak tudi v vlogah mediatorja, zagovornika, … na kratko je težko opisati, čisto na vsa področja se vključuješ, saj če želiš doseči družbene spremembe, se moraš postaviti tudi v vlogo aktivista, delati mrežo v skupnosti. Na začetku se tega nisem zavedala. Mislila sem, da je mogoče stvari hitro rešiti. Postopoma, skozi leta dela z Romi,  sem spoznavala, da je to proces, da je potrebno veliko, da je pot zelo dolga.

 

Veliko sem se naučila od vseh svojih profesoric in profesorjev, ki se zelo posvečajo spreminjanju družbenih razmerij in veliko naredijo na tem področju. Še posebej nosilki projekta za delo z Romi v občini Grosuplje, mag. Simona Žnidarec Demšar in doktorica Špela Urh, sta me usmerili v skupnostno delo in me na začetku zelo podpirali. Pozneje sta se iz tega dela umaknili in se posvetili drugim projektom. Takrat sem še mislila, da zadošča delo z Romi. Kot dvajsetletna študentka prvega letnika sem stvari videla povsem drugače. Nisem razmišljala o tem, da se bom morala v naslednjih letih med delom osredotočati tudi na Nerome. Preprosto sem mislila, da moram Romom pomagati. S tem pa se bo uredilo tudi vse ostalo. Sistema nisem poznala, zato je bil moj pogled drugačen, z leti je pogled na delo postajal zrelejši.

Kaj misliš s tem, ko praviš, da si se morala fokusirati tudi na delo z Neromi?

Romi sobivajo z Neromi in tudi ne sobivajo. V tej občini je ta relacija včasih kar težka. Pogosto, ko se pogovarjam z Grosupeljčani, ugotavljam, da marsikdo ne ve, da v njegovi bližini biva okrog 200 Romov. Romi in Neromi živijo navzkrižna življenja, danes sicer manj kot pred desetletjem, ko sem pričela z delom. Tedaj je bilo sobivanje na zelo nizki ravni. Komunikacija med Romi in Neromi je bila opazna le pri delu institucij, kot so center za socialno delo, zdravstveni dom, policija. Sobivanja na začetku nisem videla. Pri delu z Neromi gre za delo z institucijami in posredno z lokalnim prebivalstvom. Kakšne možnosti vidim pri lokalnem prebivalstvu? Naše delo z Romi vpliva na spreminjanje razmer v naseljih, tako da lokalni prebivalci, ki srečujejo Rome, opazijo spremembe v vedenju, dostopu do informacij, načinu komunikacije. Postopoma smo začeli ozaveščati lokalno prebivalstvo tudi preko medijev, naprimer s pogovori v Odmevih s prostovoljkami o našem delu, Romi so pripravili nekaj kulturnih prireditev in lokalni prebivalci so postopoma dobili vpogled v življenje svojih romskih soobčanov. Prostovoljci tukaj delamo že več let in verjetno je glas o naši prisotnosti, delu, o tem, da se nekaj dogaja, da so napredki, dosegel že veliko ljudi. Mnogi Grosupeljčani so mi povedali, da so zasledili članke o delu prostovoljcev z Romi in da so pozitivno presenečeni ob dejstvu, da se v romskih naseljih strokovno dela, kar tudi sami podpirajo. Zanimivo je, da pred objavami v medijih niso veliko vedeli o našem delu. Še vedno pa je najbolj opazen prenos našega dela pri institucijah. Tu je premik občuten, pri lokalnem prebivalstvu še nismo dosegli ustrezne obveščenosti, da bi se  zavedali, kaj vse se dogaja. Policija pove, da ni več toliko prijav glede kurjenja, glasne glasbe, ni več toliko konfliktov med Romi in Neromi v lokalih, upadlo je število kraj.

Policija pove, da ni več toliko prijav glede kurjenja, glasne glasbe, ni več toliko konfliktov med Romi in Neromi v lokalih, upadlo je število kraj.

Pohvaliti moram dobro sodelovanje, posebno s pomočnikom komandirja Romanom Horvatom, ki je zelo naklonjen reševanju romske tematike, je zelo odprt in daje veliko zelo dobrih pobud, pogosto takšne, ki bi jih morala dati stroka socialnega dela. Stvari vidi celostno, kar je v preteklih nekaj letih prispevalo k izboljšanju mnogih stvari.

 Je ta napredek opazen v vseh petih naseljih, kjer živijo Romi?

Vsi, ki smo v naseljih redno prisotni, opazimo razlike v tem procesu, ne le med naselji, tudi znotraj posamezne družine procesi tečejo različno. V vsakem naselju so na eni strani zelo napredne družine in na drugi strani družine z veliko socialno problematiko. Slednje so odrinjene tudi znotraj naselja. V vsakem naselju obstaja svojska hierarhija družin, ki jim gre bolje in tistih, ki jim gre slabše in težko lovijo ritem naselja. Največ Romov je v naselju Smrekec, tako da je tu raznovrstnost najbolj vidna, bistveno pa je, da je zaradi te raznovrstnosti mladim Romom najtežje najti pozitiven zgled. Napredek se tu počasi kaže, je pa tudi tu že zelo viden.  Najbolj izstopajoče naselje je Oaza, kjer so najboljše bivanjske in socialne razmere, k čemur je verjetno prispevalo več dejavnikov: socialna problematika je najmanjša med vsemi romskimi naselji v občini, prebivalci se bolje razumejo in si prizadevajo ohraniti urejeno naselje, saj so zelo ponosni na dejstvo, da bivajo  najbolj urejenem romskem naselju v občini. Če opazijo, da kdo izstopa, se med seboj opozarjajo tako kot v vsaki lokalni skupnosti. Bivanjske razmere so boljše kot drugje. Okolice brunaric so urejene, zunaj in znotraj vzdržujejo čistočo, v okolici so zasajena drevesa, rože, obisk šole je reden, alkohola ni veliko.

Kaj pa druga naselja?

Oaza je na tej lokaciji že več desetletij, v Smrekcu so 14 let, preseljeni so bili z več lokacij na močvirnato področje, kjer ne morejo imeti vrta, ne morejo zasaditi dreves, barake so nagnetene druga ob drugo … Vidim, da si predvsem ženske želijo rož tudi v okolici hiše, ne le znotraj, a jih ne morejo nasaditi, ker so v močvirju. Na tisti zemlji bi težko kaj uspevalo. Odrinjeni so torej tudi zaradi zemljišč, kjer živijo. Zemljišče veliko pomeni. Čeprav je v Smrekcu lastnica zemlje občina in bi lahko imeli vrt, ga zaradi nagnetenosti in kakovosti zemlje ne morejo imeti. Elektrika in voda sta pomembni in sta zelo izboljšali življenje, opažam pa, da je potrebno več. Potreben je prostor, fizični prostor, ki ga potrebuje človek ali pa morda manjka idej, kako urediti obstoječi prostor.  Če bi bilo več prostora, morda prostor za vrtove in tudi za igrišče, ki si ga zelo želimo, bi lažje funkcionirali. Zdaj živijo le v coni preživetja.

Kaj lahko stori občina za izboljšanje živjenjskih pogojev Romov in kaj lahko stori za izboljšanje odnosov med Romi in Neromi?

Opažam, da si nekateri še vedno želijo, da bi Romi živeli tako kot so nekdaj.

Občina bi se morala še bolj vključiti v izboljševanje infrastrukture in bivanjskih razmer. Čeprav je z delom že začela,  je treba še veliko narediti. Velik manjko je pri bivanjskih razmerah, nekatere barake zamakajo, notranjost je vlažna in občina bi lahko pomagala kot vzpodbujevalec ali kot pobudnik ideje, kako odpraviti težave, saj je težko pridobiti sredstva. Trenutno je reševanje prepuščeno Romom, ker očitno ni prave ideje, kaj storiti. Vse skupaj poteka zelo počasi, ker so potrebna velika finančna sredstva, ki jih romske družine nimajo. Največ  bi občina lahko naredila, če bi omogočila hitrejše spreminjanje odnosov in izboljševanje bivanjskih razmer, več sredstev bi lahko namenili projektom, ki združujejo. Opažam, da si nekateri še vedno želijo, da bi Romi živeli tako kot so nekdaj. Morda to izhaja iz nekakšne neromske zamere, češ Romi nič ne delajo, zato naj ne živijo enako ali celo bolje kot Neromi. Takšen odnos je žal še vedno prisoten tudi v institucijah, čeprav se odnos nenehno izboljšuje in je vedno manj neprimerne komunikacije. Zanimanje za spremembo odnosa je tu, le spremembe se dogajajo prepočasi. Seveda ni le občina tista, ki mora nekaj spremeniti. Tudi Romi še vedno premalo razumejo pomen vključevanja v lokalno skupnost, preveč se zapirajo v svoja naselja. Večkrat si želim, da bi tudi Romi bolje razumeli pomen našega terenskega dela.

Lani je občina Grosuplje namenila 272.683 € za urejanje infrastrukture v romskih naseljih. Kaj se je s tem izboljšalo?

Veliko, ampak še vedno niso vsa naselja opremljena z osnovno infrastrukturo in tudi vse družine nimajo dostopa do vode in elektrike. Po eni strani imajo asfalt, njihove barake pa so še vedno takšne kot pred dvajsetimi leti. Naselje Ponova vas je brez pitne vode in brez elektrike. Vodo pijejo iz potoka, kjer se stekajo fekalije, zato otroci  in odrasli včasih dobijo virusne okužbe. Vodo sicer prekuhavajo, ampak vseh bakterij s tem ne uničijo. Po dogovoru so jim v preteklosti vodo dostavljajo gasilci s cisternami, pri čemer so nastali razni zapleti, o čemer ne bi želela govoriti, ker je to vprašanje v naselju dokaj občutljiva tema. Menim pa, da bi morali to čimprej razrešiti, ker je nedopustno, da ljudje pijejo takšno vodo, saj je zdravju zelo škodljiva. Elektriko pa dobijo s pomočjo agregatov. Občinska komisija za Rome razmišlja o morebitni novi lokaciji za to naselje, v katerem si Romi zelo želijo  ostati, obenem pa si želijo rešitve, zato bodo slejkoprej  našli kompromis. Dejstvo je, da je naselje na poplavnem območju, zato ni mogoče pridobiti soglasja Ministrstva za okolje za ureditev naselja. Tudi v drugih naseljih so nekatere barake še brez vode in do nje dostopajo na dvorišču. Več družin v Smrekcu je odvisnih od skupne pipe. Težava je tudi ogrevanje vode, saj je na voljo le mrzla voda.

Razen v Ponovi vasi, je v naseljih elektrika, vendar nekateri niso imeli denarja za priključke. Priključek stane 400 €, socialna pomoč pa znaša 260 €. Priključek je treba plačati naenkrat, kar je predstavljalo veliko težavo, zato si nekateri še niso uredili priključitve na elektriko. Prihaja tudi do izklopov, zaradi neplačevanja.

Bi lahko župan Verlič z osebnim zgledom prispeval k izboljšanju stanja? Bi zadoščalo, če bi kdaj sprejel vabilo, naj pride  v romska naselja? Morda vsaj kadar katero od naselij obiščejo predstavniki republiških oblasti ali ameriški veleposlanik?

Ker župana v Grosuplju v naselja nikoli ni, se počutijo odrinjeni in imajo občutek, da mu ni mar zanje in s tem tudi ne celotni občini.

Menim, da sedanji župan kaže premalo zanimanja za reševanje romske tematike. Verjamem, da se tudi on trudi, vendar bi lahko pokazal več. Morda nekateri menijo, da se določeni župani na Dolenjskem zgolj slikajo ob Romih ob raznih dogodkih po Dolenjskem, vendar Romom prisotnost župana na njihovih dogodkih in obisk romskega naselja pomeni zelo veliko. Ker župana v Grosuplju v naselja nikoli ni, se počutijo odrinjeni in imajo občutek, da mu ni mar zanje in s tem tudi ne celotni občini. Veliko se da rešiti s temi zelo osnovnimi gestami, ki ne vzamejo veliko časa. Veliko je dogodkov v Grosuplju, kjer je župan prisoten in menim, da si lahko vzame čas tudi za kakšen »romski dogodek«, saj so Romi ravno tako pomemben del te skupnosti in imajo tudi kaj za pokazati tako kot npr. gasilska društva, pričetek gradnje prizidka zdravstvenega doma ipd. imajo tudi Romi svoje pomembne dogodke in dosežke, ki bi jih radi pokazali tudi njemu in občini. Verjamem, da katerikoli župan na Dolenjskem z obiskom romskega naselja dobi nek negativen odziv s strani tamkajšnjih Neromov, vendar pokaže veliko več, pokaže svojo odprtost in strpnost, kar pa je nuja današnjega časa. Tudi sicer posamezni delavci Občine zelo redko pridejo v naselja. V preteklosti  je bil veliko prisoten komunalni inšpektor, ki se je tudi zelo trudil za spreminjanje razmer. 

O prostovoljcih govoriš v množini? Koliko vas je? Kaj zdaj delate?

V preteklosti je Fakulteta za socialno delo usmerjala veliko prostovoljcev v delo z Romi.  Po odhodu dveh profesoric, ki sta intenzivno delali na tem področju, zdaj pa delujeta na drugem, je prostovoljcev manj. Trenutno nas pet dela pri romskih programih v različnih organizacijah: na Centru za socialno delo Grosuplje, v romskem društvu  Grosuplje »Romi gredo naprej« in tudi v nedavno ustanovljenem društvu Preplet, dela tako z Romi kot Neromi.

Prostovoljci se ukvarjate s kompleksnimi nalogami, pogosto ste v vlogi mediatorja med romsko in lokalno skupnostjo. Kako se je vloga mediatorja skozi deset let razvijala in s čim se trenutno največ ukvarjate?

Poskrbeli smo za vključevanje Romov v lokalno dogajanje, z njimi obiskali lutkovne, gledališke in druge prireditve, kjer so lahko ostali prebivalci spoznali, da Rome zanimajo enake stvari kot njih in da so povsem prijetni sosedje. Bolj izrazito je vloga mediatorja potrebna v komunikaciji z institucijami. Predvsem na mikroravni, saj posamezne družine včasih naletijo na težave v komunikaciji s centrom za socialno delo ali kje drugje, zato smo kot spremljevalci pomagali, da je komunikacija stekla, Romom smo pomagali predstaviti njihovo plat  zgodbe. Vse to  je pomagalo pri širitvi pozitivne izkušnje v lokalni skupnosti.  Predvsem se je izboljšal odnos do Romov med delavci, ki delajo z Romi v različnih institucijah. Obsežnejšo mediacijo verjetno opravlja policija, saj so še vedno prisotne določene težave, kot naprimer deviantno vedenje, kraje, glasna glasba, kurjenje. Takšnih dogodkov je občutno manj kot v preteklosti, se pa občasno še pojavijo in običajno se ob takšnih priložnostih policija pogovori z ljudmi, ki se zaradi ravnanja Romov čutijo oškodovani. Prav tako s pogovorom rešujejo medsebojne spore med Romi, kadar pride do njih. Z mediacijo so vedno bolj uspešni, saj Romi spoznavajo, da je pogovor ustrezen način reševanja sporov. Na različnih sestankih se prostovoljci pojavljamo v vlogi zagovornika različnih družin, ker institucije vedno bolj cenijo naše izkušnje, ki smo jih pridobili s terenskim delom, zato je zelo pomembno nadaljevati takšno prakso.

Ali Občina Grosuplje podpira vaše delo?

Tudi zaposleni, ki v institucijah delajo z Romi, sporočajo, da so šikanirani zaradi svojega dela z Romi v okviru institucij, da jih sodelavci zviška gledajo.

Kot prostovoljka na začetku nisem čutila posebne podpore Občine svojemu delu, z leti pa se je odnos spremenil in trenutno je neka raven podpore. Menim, da bi lahko bila večja. Prostovoljci smo pri delu z Romi v glavnem prepuščeni sami sebi, svojemu veselju do tega dela. V delo vlagamo veliko svojega časa in tudi denarja. Tudi zaposleni, ki v institucijah delajo z Romi, sporočajo, da so šikanirani zaradi svojega dela z Romi v okviru institucij, da jih sodelavci zviška gledajo. Zaradi vsega tega od lokalne skupnosti ne pričakujem več veliko. Morda bi se morala sprememba dogoditi na državni ravni, da bi z višje ravni posredovali na  občinsko raven, da ne bi bili uslužbenci institucij, vključno s socialnimi delavkami, ki delajo z Romi, prepuščeni predvsem svojemu lastnemu veselju, toliko bolj, ker tudi med študijem ni bilo veliko vsebin namenjenih delu z Romom. Šele zadnjih nekaj let Fakulteta izvaja predmet Socialno delo  z Romi. Kot študentka tega predmeta še nisem mogla spremljati, ker ga v študijskem programu ni bilo. Spoznala pa sem antidiskriminatorno delo, antidiskriminatorne perspektive v socialnim delu.

Nedavno je ob svetovnem dnevu Romov predsednik republike Pahor v pogovoru s predstavniki romske skupnosti ugotovil, da se položaj Romov v Sloveniji izboljšuje. Kako se je v desetih letih spremenil položaj Romov v občini Grosuplje?

V družbi velja, da so otroci naši učitelji in tudi v romski skupnosti so otroci učitelji svojih staršev.

V desetih letih vidim občutne razlike. Resda se kažejo v majhnih korakih, ki pa so zelo pomembni za nadaljevanje našega dela. Največji premik vidim na področju izobraževanja. Obisk šole se je povečal. Marsikaj se je spremenilo tudi  na področju infrastrukture. Največji premik se vidi na teh dveh področjih, vsekakor pa je viden še na mnogih drugih področjih. Boljša sta dostop do informacij in funkcionalna pismenost Romov. Zdaj si nekateri Romi sami izpolnjujejo vloge za socialno pomoč in podobno, kar je bilo v preteklosti nepredstavljivo. Takrat smo vloge izpolnjevale prostovoljke, ali pa so pomagale pri izpolnjevanju uslužbenke na Centru za socialno delo. Veliko bolje kot v preteklosti razumejo pomen dopisov, njihovega shranjevanja, EMŠA, davčne številke, pritožbenih rokov, nujnosti pridobitve rojstnega lista, osebne izkaznice  in podobno. Veliko stvari je boljših. V družbi velja, da so otroci naši učitelji in tudi v romski skupnosti so otroci učitelji svojih staršev. Otroci, ki pogosteje hodijo v šolo, domov prinašajo spremembe. Včasih se to pokaže tudi v negativnem smislu, saj so otroci zahtevni, želijo si materialnih dobrin kot jih imajo njihovi sošolci. Želijo si enakih oblek in igrač kot jih vidijo pri sošolcih, obenem pa prinesejo veliko zanimivih idej za preživljanje prostega časa kot naprimer obisk živalskega vrta ali kino predstave. V preteklosti se romske družine niso kar same od sebe odpravile v Ljubljano, na obisk živalskega vrta ali po nakupih v nakupovalno središče, danes je to že kar običajen del njihovega življenja. Nekatere družine gredo občasno na izlete, odpravijo se na morje. To so vse pozitivne spremembe, ki kažejo boljšo kvaliteto življenja. Po drugi strani kažejo tudi na asimilacijo Romov. Vedno bolj se ravnajo po slovenski, oziroma neromski kulturi, prevzemajo vse kar vidijo pri Neromih in so zaradi tega bolje sprejeti v družbi. Žal zaradi tega trpi njihova kultura, ki je vedno manj vidna, oziroma se pojavlja nekakšna nova romska kultura. Romska kultura ni bila spodbujana, prav nasprotno, bila je zatrta, zato je Romi niso mogli razvijati, saj so bili stoletja brez svoje zemlje ali države. Danes je njihova kultura mešanica med ostanki avtohtone romske kulture in neromskih vplivov. Je neka nova romska kultura. Sicer je tudi slovenska kultura podobna neki globalni kulturi, ni več enaki kot je bila pred dvesto leti. Verjetno lahko o romski kuturi razmišljamo v konceptu globalizacije, da se vse kulture približujejo neki globalni kulturi, tako tudi romska.

Kaj v romski identiteti bi morali kot večinska skupnost podpreti in spodbuditi, da se ohrani?

Skrbi me, ker opažam, da je Romom nerodno, če na izletu ali sprehodu po mestu spregovorim romsko.

Vsekakor romski jezik, ki mi je zelo všeč in sem se ga z veseljem naučila. Ne znam ga sicer v celoti, ampak razumem večino, kar Romi govorijo. Ta jezik je za naše okolje nekaj posebnega. Izvira iz hindujščine, torej iz povsem drugačnega okolja. Je nekaj posebnega v evropskem prostoru. Mislim, da bi ga bilo potrebno ohraniti, vendar slišim, da se v nekaterih dolenjskih občinah določene družine že več pogovarjajo doma slovensko kot romsko. V Grosuplju tega pojava ne opazim, vendar je opazen nek sram govoriti svoj jezik. Skrbi me, ker opažam, da je Romom nerodno, če na izletu ali sprehodu po mestu spregovorim romsko. Navajeni so, da v javnosti, med Neromi, ne govorijo romsko. To veliko pove o tem, da ta jezik ni sprejet. Njegovo ohranjanje bi lahko spodbudili z različnimi projekti. Prostovoljci romski jezik vključimo ob vsaki priložnosti. Poskrbimo, da je slišen na prireditvah in dogodkih. Sprva so se nekateri smejali, ko smo glasno brali v romščini, zdaj pa to vedno bolj sprejemajo in mislim, da je to pozitivno pripomoglo k odnosu Romov do lastnega jezika. Ampak to je šele začetek.Tudi »romska noša«je zelo zanimiva. Romska noša je polna temperamenta, barvna krila so zelo lepa in poudarijo osebnost, ampak v zadnjih letih opažam, da skoraj nobeno mlajše dekle več ne nosi krila. Nedavno je na področju Novega mesta potekal projekt Romska kikla, v katerem so Romi prejeli sredstva, da so si mlada dekleta lahko šivala krila. Projekt je predvsem med mladimi spodbudil zanimanje za kulturo, ki je že skoraj izginila. Morda je slišati stereotipno, da obžalujem, ko gledam mlada dekleta, ki se oblačijo v pajkice, v kavbojke, ko vidim, kako jih je sram ob misli, da so prej nosila krila. Če se oblečejo v pajkice ali kavbojke niso več označene kot Romkinje in jih okolica sprejema kot Neromkinje, Slovenke, civilke, del množice. Zelo si želim, da bi podoben projekt lahko izvajali tudi v Grosuplju, ne ker bi hotela Romom izbirati oblačila, ampak, ker se mi zdi krilo zelo praktično. Vesela sem, ko vidim punčke, ki rade zamenjajo trenirko s krilom. Ohraniti bi kazalo tudi nakit, dolge lase, nasploh videz, ki odraža neko pripadnost. O tem se sicer vsak sam odloči, pomembno pa je, da okolica jasno sporoča, da ni sramotno nositi krila ali imeti dolge lase. Druga težava je, da je veliko lažje kupiti pajkice, kril pa ne najdejo več. Specializiranih trgovin s takšnimi krili ni veliko.

Glasba Romom veliko pomeni, zato jo veliko poslušajo. Na začetku svojega dela sem pogosto slišala pripombe glede glasnega predvajanja glasbe, družba je pogosto sankcionirala glasno predvajanje glasbe,  zato je vse manj zabav in tudi manj glasne so. Zadnje čase je v romskih naseljih vse manj glasbe, manj se poje, čeprav jih med njimi nekaj zelo lepo poje in je škoda, da niso v tem podprti. Glasba je njihova močna točka, ki ni nikjer vidna. Romom glasba in ples veliko pomenita.

Na katerih področjih bo treba v prihodnje najbolj delati?

Med branjem besedil v romščini pri otrocih opažam večje težave kot jih imajo v slovenščini, saj je njihov materni jezik zanje le pogovorni jezik, zato se jim med branjem zatika.

Jezik, oblačila in glasba so prvine romske kulture, ki bi jih bilo potrebno ohraniti, saj brez njih ne ostane skoraj nič več. Trenutno opazim samo še jezik kot edino prvino, medtem ko je opazno, da poleg romskih najraje pojejo hrvaške pesmi, kar je pogojeno z veliko stvarmi. Ne le, da jim je blizu melos, gre tudi za to, da je bil njihov jezik ves čas odrinjen in se v njem ne znajo izražati. Naprimer, ko sem pred kratkim otrokom omenila, da na prireditvi konec junija, ko bomo, kot vsako leto, predstavili program učne pomoči, preberemo pravljico v romskem jeziku, je nastala težava, da nihče ne zna brati v romščini. Tega se namreč niso naučili v šoli, saj romskega jezika tam nihče ne poučuje, zato v romskem jeziku niso brali in jih je strah, kako bodo na prireditvi brali. Med branjem besedil v romščini pri otrocih opažam večje težave kot jih imajo v slovenščini, saj je njihov materni jezik  zanje le pogovorni jezik, zato se jim med branjem zatika.

Je slovensko-romski, romsko-slovenski slovar pri tem dobrodošel pripomoček?

Zagotovo, ampak čeprav je slovarjev kar nekaj na voljo, sem za potrebe dela z otroci izdelala svoj lasten slovarček, ki je zelo dobro sprejet in veliko prispeva k boljšemu razumevanju med delom z otroci za delavce, ki delamo z njimi.

Kje pa se vidiš v naslednjem desetletju?

Še vedno bi rada nadaljevala delo z Romi, ampak na tem področju primanjkuje služb in ker moram poskrbeti za lasten obstoj, gledam na druga področja, zagotovo pa bom vsaj kot prostovoljka nadaljevala delo z Romi. Trenutno na Zavodu Cene Štupar obiskujem poklicni tečaj za delo pomočnice vzgojiteljice. Verjetno zato, ker sem med delom z Romi veliko časa preživela z otroki in ugotovila, da me poleg socialnega dela tudi to delo zelo veseli in bogati.

 

Pogovarjala se je Mirjana Jarc, foto: Drevored