Učili so me, da se moraš s svojim strahom soočiti. Vprašati se moramo, zakaj nas je strah. Brez vnaprejšnjega razmisleka sem se v nedeljo odpeljal do Brežic …

Begunska kriza, ki smo ji priča, je kot številnim drugim tudi v meni vzbudila veliko skrb, če ne celo strahu za prihodnost. Mojo skrb podpihujejo zgodbice, ki jih preberemo na spletu. Zgodbice, ki jih delimo med sabo, kot da smo največji poznavalci razmer. Teorije zarote in posplošene zgodbice nam pomagajo ustvariti neko posplošeno mnenje. Toda ali res vemo dovolj, da lahko posplošujemo? Begunce gledamo na fotografijah in posnetkih, ki nam vlivajo strah in nam dajejo izgovor, da ne priskočimo na pomoč, da obsojamo in izgubljamo upanje. Ker sem tudi sam izgubil upanje, sem se odločil ukrepati.  Učili so me, da se moraš s svojim strahom soočiti. Vprašati se moramo, zakaj nas je strah. Brez razmisleka sem se v nedeljo odpeljal do Brežic, kjer sem šel na policijsko postajo, tam pa so me napotili k predstavnikom Rdečega križa Slovenije. V roku ene ure sem bil z dvema drugima  prostovoljcema in tamkajšnjo policijo na mejnem prehodu Rigonce. Edini sem tam ostal čez noč. Imeli smo nalogo, da z vodo, hrano in prvo pomočjo oskrbimo tiste, ki jim bo omogočen prehod meje in vkrcanje na avtobuse, namenjene proti  begunskim centrom.

Potreboval sem nekaj časa, da sem zbral pogum ter stopil med begunce in jim ponudil pomoč. Čutil sem strah in živčnost. Toda tam so bili samo ljudje, ki so izgubili upanje.

Približno 300 beguncev je bilo še na hrvaški strani meje. Tam so sedeli, ležali in postavali pred  »policijskim zidom«. Potreboval sem nekaj časa, da sem zbral pogum ter stopil med begunce in jim ponudil pomoč.  Čutil sem strah in živčnost. Toda tam so bili samo ljudje, ki so izgubili upanje. Tako kot jaz. Upaš, dokler veš, da lahko spremeniš stvari v svojem življenju. Da lahko izboljšaš svoje življenje in življenje  tistih, ki jih imaš rad. Kaj pa, če si glava povprečne družine v fundamentalističnem muslimanskem režimu? Všeč so ti moderna oblačila, vzhodnjaške znamke. Tvoja žena se rada liči. Želiš si, da bi se tvoje hčerke lahko igrale v parku. Kaj, če si gej in bi rad javno izkazoval čustva partnerju,  ne da bi se bal pregona in smrti? Kaj, če si lastnik trgovinice, ki nima s čim napolniti polic? Kaj, če si želiš postati inženir, vendar v državi ni šol in univerz? Kaj, če hočeš kot mlad moški delati in preživljati družino, vendar ni služb? Pred nami, 20 metrov pred hrvaško mejo, so sedeli ljudje brez upanja. Brez kakršnegakoli obeta, da lahko spremenijo svoje življenje, življenje  v svoji državi. V medijih slišijo, da je pametno iti v Nemčijo. Da si bodo tam lahko ustvarili boljše življenje. Toda ali mediji  vedno pokažejo pravo sliko? Ne glede na to, kakšen je odgovor, so ti ljudje zdaj tukaj in potrebujejo našo pomoč.

Zdelo se mi je, da sem del spremembe življenja teh ljudi. Na tako mučno pot se ljudje ne odpravijo, ker bi si želeli zaslužiti več. Ali ker bi nam hoteli vsiljevati svojo vero. Na pot se podajo, ker iščejo upanje.

Ob enajstih zvečer pripelje zadnji avtobus. Zavlada panika in zmešnjava. Vsi hočejo nanj. Policija je v pripravljenosti. S kolegi iz Rdečega križa Hrvaške smo se dogovorili, da bomo najprej vkrcali sladkorne bolnike in družine z bolnimi otroki. Na srečo so preostali begunci sodelovali in jih spustili mimo. Upanje se mi je povrnilo, ko sem vrnil bolnega otroka očetu, po tem ko je ta na avtobus odnesel svoje edino imetje. Oba sva komaj zadrževala solze, ko se mi je zahvalil za pomoč. Upanje se mi je povrnilo , ko sem na zadnjem delu avtobusa videl tesno objeta moška  v solzah. Bi ju doma zaradi takega objema preganjali? Upanje se mi je povrnilo, ko sem se zazrl v oči beguncev, ki so prečkali Slovenijo, in ko sem  videl, kako se tudi njim upanje vrača. Zdelo se mi je, da sem del spremembe življenja teh ljudi. Na tako mučno pot se ljudje ne odpravijo, ker bi si želeli zaslužiti več. Ali ker bi nam hoteli vsiljevati svojo vero. Na pot se podajo, ker iščejo upanje. Seveda se zavedam, da so med njimi tudi tisti, ki se skušajo okoristiti. Takšni ljudje se vedno najdejo.

Po tej izkušnji lahko rečem samo to, da se moraš soočiti s strahom, če se ga hočeš otresti in si povrniti upanje. Pomagajte vsaj s prispevki ali pa stopite v stik s katerokoli nevladno organizacijo na terenu in si poglejte, česa se bojite. Begunci najbolj potrebujejo baterije, slovenske SIM kartice, tople suknjiče, kape, torbe, opremo za kampiranje, izdelke za osebno higieno, zdravstveni material. Begunci se v zmedi velikokrat porazgubijo in potrebujejo dostop do mobilnega omrežja, da spet pridejo v stik. Ko se meje odprejo, morajo tako hitro oditi, da večino stvari pustijo za sabo.

Stef Harley,  magister rehabilitacijske znanosti in fizioterapije

*Stef je izvirno besedilo napisal v angleščini, lahko si ga preberete na povezavi. Hvala A.C. za prevod.

Sobotni dan med begunci na Obrežju in v Rigoncah

Ko so ga opozorili, da njegove hčere ne nosijo naglavnih rut, je rekel, da jih bodo nosile, če bodo same tako hotele. Da ne verjame, da je Alahu pomembno, ali ženska nosi ruto ali ne.

Abbas, Iračan v petdesetih letih, trinajst let je delal v Švici. Razgledan gospod, šofer po poklicu. V Irak se je vrnil, ko so odstavili Huseina. Pričakoval je boljše življenje. Pravi, da je bil Husein 90% slab, zdajšnja oblast pa je 100% slaba. Zato je bil prisiljen še enkrat pobegniti. Bil je vodja in navigator skupine prijateljev, ki so pešačili večino poti iz Bagdada. Povedal je, da bežijo zato, ker je oblast radikalna. Imel je težave, ker je imel doma kanarčka. Prepovedali so mu ga z obrazložitvijo, da je vse kar je važno, da hodi v mošejo, dela in počiva. Vse ostalo je balast in nepotrebno izgubljanje energije. Z isto obrazložitvijo so jim prepovedali igrati nogomet in piti pivo. Ko so ga opozorili, da njegove hčere ne nosijo naglavnih rut, je rekel, da jih bodo nosile, če bodo same tako hotele. Da ne verjame, da je Alahu pomembno, ali ženska nosi ruto ali ne. Zaradi takšnih in podobnih pritiskov ter groženj z orožjem, ker se ni podredil radikalcem, se je odločil še enkrat zbežati iz Iraka. Skupaj z nekaj prijatelji. Z enim od njih sem delil mobilni internet, v mojem avtu pa si je napolnil telefon, da je lahko prek Viberja govoril s svojo ženo. Potem smo si skupaj ogledovali možne poti, kjer bi lahko peš prišli proti Avstriji. Hvaležni so mi bili za nasvete in hkrati zaskbljeni nad tem, da je na mejni črti ogromno policije. Upam, da jim uspeva. Ilegalci so. Pa kaj! Živeti hočejo. V miru. Niso radikalci, ampak bežijo pred radikalci.

Zakaj rabijo našo pomoč?

Vsa ta pomoč se je dogajala popolnoma samoiniciativno. Na terenu je dejansko nastala neka organizacija, ljudje so se povezali …

V soboto zjutraj, 19. septembra, je nekaj sto ljudi na meji čakalo brez sanitarij. Brez strehe nad glavo. Pred plohami so se zatekli pod tam stoječe kamione. Bili so brez vode in brez hrane, dokler niso prišli avstrijski (!) prostovoljci, organizirani prek Facebooka in s svojo pozitivno aroganco brez pretiranega poizvedovanja med mejnimi policisti, če je to sploh dovoljeno, postavili dva šotora, kjer so delili hrano, pijačo, obleke, čevlje, odeje, armaflekse, spalne vreče, plenice, vložke in drugo potrebno ter nudili osnovno zdravstveno oskrbo. Pridružili so se jim vse pohvale vredni slovenski prostovoljci iz društva Adra in prostovoljci Rdečega križa, ki so oskrbeli osnovne poškodbe in bolezni, za kaj resnejšega pa klicali rešilca. Brežiški skavti so prinesli dva šotora od civilne zaščite in jih postavili. Vsa ta pomoč se je dogajala popolnoma samoiniciativno. Na terenu je dejansko nastala neka organizacija, ljudje so se povezali, vzpostavila se je hierarhija, vedelo se je, kdo ima najboljši pregled nad vsem dogajanjem in njega se je spraševalo, kam postaviti šotor, kam zložiti cunje in podobno.

Če bi vsi ti prostovoljci in ljudje, ki so prispevali pomoč, računali na to, da bo beguncem pomagala država, bi bili begunci lačni, žejni, njihove rane bi bile neoskrbljene, bili bi mokri od dežja. Kakorkoli se že sliši, scali in srali bi vsenaokoli. In tudi so, dokler niso ob desetih dopoldne pripeljali prvi dve stranišči (za nekaj sto ljudi), proti večeru pa še dodatnih štirinajst. Ker pa obstajajo ljudje, ki ne računajo na državo z neodločnim predsednikom vlade na čelu, so bili begunci vsaj siti in osnovno zdravstveno oskrbljeni. Življenje pa jim lahko še olajšamo z nekaterimi malenkostmi, kot so nahrbtniki, ki so jih med potjo kar nekaj izgubili (nekateri v morju), armafleksi (prebivalka bližje vasi jih je prinesla celo vrečo, pa so bili v desetih sekundah razgrabljeni).

Luka Lampret