Stare zgodbe l Zgodovina Sel

Lansko leto sva se s Slavko udeležili starodavnega obreda ob sončevem obratu. Ob obujanju teh modrosti mi je Slavka že naslednji dan prinesla svoje zbrano delo, ki me je navdušilo. Kot urednici in založnici knjig se mi je porodila ideja, da bi bilo ne samo dobro, temveč tudi prav, to podeliti med naše sokrajane. Zakaj? Kot pravi Slavka, »Kdor stoji na ramenih prednikov, vidi dlje.« Helena Cesar

UVOD

Če sami ne bomo svoje zgodovine poiskali, nam jo bodo drugi pisali.

Začelo se je februarja 2004. Pepca, moja svakinja, mi je povedala, da bodo Selci leta 2005 gostili Selane ob njihovem tradicionalnem srečanju. Sklenila sem prispevati zgodovinski opis vasi. Mikličev Jože mi je prinesel seznam gradiva, iz katerega se dobijo zgodovinski podatki, za kar se mu lepo zahvaljujem.

Moj cilj: dokazati, da se je kraj imenoval Sela še pred šestim stoletjem, torej preden so prišli Slovani izza Karpatov, ki so prinesli s seboj besedo ‘selo’. Kaj vem že sedaj?

Paradišče so imenovali Podgradišče tisti ljudje, ki so imeli v svojem spominu ilirsko gradišče na Magdalenski gori.

Mimo Sel je peljala rimska pot; iz Tlak – ime imajo po tlakovani rimski cesti, skozi Šmarje, čez hosto mimo Sel prečno na pot, ki jo uporabljajo Selci. Pa je tako zelo shojena, da je za visokega človeka ugreznjena v ilovnata tla, prav tako kot pot, ki jo Selci uporabljajo za vožnjo v gozd. Po tej poti so v času mojega otroštva še hodili Bičani na vlak v Šmarje. Rimski cesti se sledi iz Bičja proti Vinu.

Okolica cerkve ima najbrž tudi kaj povedati. Zanimiv je cvinger ob cerkvi, zlasti pa gredice ob cerkvi – tudi mi smo jo imeli – 2 krat 5 metrov, tam je zemlja drugačna kot na njivah okoli vasi ali na vrtičkih ob hišah. Zanimiv je studenec ob vznožju Trznega.

Kdaj neki so Na planinah pasli živino in jo v Agrejci zganjali skupaj? To je moralo biti nekako takrat, kot se je porajalo ime za Bruselj, ki stoji tudi na močvirnatem terenu, kjer je voda brulila iz zemlje, ali pa morda prav zato, so se tam naselili ljudje in so kraj imenovali Sela: Brule + Sela = Bruselj. To nam je povedal turistični vodnik Zupan. Saj ste že slišali za Venete – naše davne prednike, ki so naseljevali Evropo od Atlantika do Skandinavije, od Brest v Franciji do Bregenca, ki leži ali stoji na bregu (Bodenskega jezera). Ne rabim kakšnih posebnih dokazov, da so ljudje, ki so ga zgradili, rekli bregu breg, tako kot mi, pa so verjetno tako (kot mi) imenovali še marsikaj drugega.

SELCI SO BILI PASTIRJI

Če dobro premislim, najdem vzrok za moje ‘zgodovinarjenje’ že prej. Srečanje Selcev je bil le povod. To se je zgodilo takrat, ko sem našla razlog za ime njive Padulcam.

Moj mož je v rani mladosti videl ulce, ki so vodile iz njegovega rojstnega kraja Rožnik proti gozdu. Ob poti je namreč raslo  neprehodno grmovje in po ulcah so spuščali živino v gozd na pašo. Na koncu ulic (če so ulce z namenom, naj bo še tukaj na koncu ulc) je gmajna z imenom Prdulška – pred uliška. Tako v Rožniku.

Zakaj je bila tam ograjica? V kavbojskih filmih pasočo se živino naženejo v ograjen prostor, da jo dobijo v roke.

Na Selih pa se njiva pod potjo iz vasi proti gozdu imenuje Padulce – pod ulice. Se pravi, da je bila ta pot tudi »ulce«. Lovričkova Minka me je opozorila še na dodatni obstoj ulc, ki se je ohranil še v čas naše mladosti: ob poti, čisto ob poti, sta peljali še dve poti, ena spodaj, druga zgoraj. Tista zgoraj bi še lahko imela kakšen pameten razlog, ker je ob poti »jejža« – do dveh metrov visoka strmina, na kateri je takrat še rastel en grm, in bi se iz poti težko pripeljalo po strmini na njive. Ampak spodnje njive so ležale v istem nivoju s potjo, pa smo vseeno na njivo Padulcam peljali po vzporedni poti, čeprav bi zlahka pripeljali nanjo iz glavne poti, tako kot delajo sedaj. K Javorniku so tudi imeli speljano vzporedno pot mimo Kadunčeve hiše.

Naslednja stvar, ki me je pritegnila, je ime njiv Na planini, ki ležijo nižje od vasi in niso mogle dobiti imena po tem, da so visoko. Se pravi, da so nekoč bile planina, na kateri se je pasla živina, kot se še sedaj imenujejo področja na Gorenjskem, kjer planšarji poleti pasejo živino.

V bližini je Matevžkova Agrejca, travnik na robu Uhanca, ki ima edini tako ime. Zakaj je bila tam ograjica? V kavbojskih filmih pasočo se živino naženejo v ograjen prostor, da jo dobijo v roke. Tudi ta ograjica je verjetno služila temu namenu, še toliko lažje, ker je bila v neprehodnem svetu: z dveh strani je bil potok, s tretje pa gozd.

NAŠLA SEM SELCE

Proučevanja zgodovine  mojega rojstnega kraja sem se lotila z veliko vnemo. V knjižnici sem nabrala občinske zbornike. Vendar me tisto, kar sem našla v njih, ni zadovoljilo. Prva omemba kraja leta 1289 pove le, da je takrat kraj bil, ne pa, da ga pred tem ni bilo. Meni pa se je zdelo, da ima kraj globlje korenine.

Prva omemba kraja leta 1289 pove le, da je takrat kraj bil, ne pa, da ga pred tem ni bilo. Meni pa se je zdelo, da ima kraj globlje korenine.

V literaturi sem našla v glavnem ponavljanja istih podatkov. Nekatere trditve v knjigah, ki veljajo za znanstvene, pa so bile spodbudne. 2000 let pred našim štetjem, se pravi pred 4000 leti, so dokazani mostiščarji na Ljubljanskem barju, 1300 let pred našim štetjem postavljajo znanstveniki kulturo žarnih grobišč, 700 let pred našim štetjem pa začetek halštatske kulture.

V knjigi Arheološka najdišča je napisano, da so gradišča prebivališča tistih, ki so imeli druge pod seboj – kljub temu, da se v šoli poučuje o enakosti v dobi prakomunizma. (Še psi se rangirajo.) Torej, tisti na Magdalenski gori niso krav pasli, ampak vladali.  Tisti, ki so pasli živino tudi za njih, pa so živeli med drugim tudi na Selih; v knjigi trdijo, da so Iliri, prebivalci Gradišč, prišli na že naseljeno območje.

Tudi vdor Keltov, ki naj bi bil najmočnejši v 3. stoletju pred našim štetjem, položaja ni bistveno spremenil, ker niso uničevali staroselcev.

Prepisala bom zapis iz omenjene knjige: Halštatski knezi imajo izrazito ravninsko zaledje. Vsa ta večja naselja z dobrim zaledjem so običajno stara, naseljena že s prebivalstvom, ki je pokopavalo v žarnih planih nekropolah in katerim so se pozneje pridružile še rodovne gomile (značilne za halštatsko kulturo). Halštatska kultura je današnje slovensko ozemlje intenzivno kolonizirala. Noriški sektor pred zasedbo bazira na trgovini.

Ha! Pastirji so tukaj živeli že pred Iliri.

Ha! Pastirji so tukaj  živeli že pred Iliri.

Keltska invazija kaže na duhovno nadvlado. Spomine so pustili Latobiki v Trebnjem, Japodi v Beli krajini, Karni pri Idriji.

Pastirji so pasli naprej.

Prišli so Rimljani in zase naredili ceste. V naši dolini je toliko sledi rimskih cest, da je moralo biti vse prepredeno z njimi. (O tem bom pisala kasneje.) Ob prihodu Rimljanov je literarno izpričana trgovina s sirom, kožami, smolo, medom, rastlinami, po izkopanih virih pa vemo za trgovino s kovinami. Živinoreja in pastirstvo sta ostala v stari intenziteti in v rokah staroselcev, piše v zgodovinskih knjigah.

Nadaljnjega obdobja pa si zaradi množice podatkov ne znam prav predstavljati. Ampak tudi to ni pomembno. Selce sem že našla. Živino pasejo na Planini, na Ledinah, na Gmajni, pa še kje. In, kar je še posebno razveseljivo, govorijo nam razumljiv jezik.

Med podatki o premikih plemen okrog naših krajev se mi je zdela zanimiva trditev, da so Slovani iz naših krajev že v petem stoletju sodelovali v bojih v Italiji. Tudi kakšnih arheoloških dokazov o prihodu Slovanov izza Karpatov v naše kraje ni. Predvsem pa naš jezik s tako izjemno dvojino ne kaže prevelike žlahte z južnimi brati. Ali nas morda niso učile govoriti babice, ki so bile v teh krajih že pred Iliri in vsemi kasnejšimi prišleki. No ja, od vsakega gosta smo se pa česa naučili, kot je sedaj čisto domače, da častimo, namesto bi goste gostili. Pa še celo Angleži so nam brez okupacije podarili svoj ‘ful kul’, kar bi bilo čisto ‘okej’, če ne bi pobrali tudi ‘šit’.

TRG

Cvinger! Cvinger je pojem, ki je tesno povezan z arheologijo. Poznam cvinger na Viru pri Stični, kjer je bogato, še močno opazno gradišče iz ilirskih časov; poznam vzpetino nad Dolenjskimi Toplicami, ki ji rečejo Cvinger – in Toplice so polne arheoloških ostankov; in od malega poznam cvinger, ki podpira ravnico, na kateri stoji naša – selska cerkvica; in pod katerim imamo Selci grede – smo jih imeli in obdelovali v času moje mladosti. Preko cele vasi smo peljali v karjoli gnoj, ko smo šli spomladi obdelat gredico, približno 2 krat 5 metrov veliko. To opravilo je bilo zmeraj nekako svečano.

Zemlja na Selih je ugnojena ilovica, lepo rjava, kot se za njive spodobi. Po močvirnatih travnikih krt narine skoraj črne krtine. Ampak zemlja pod cvingerjem je temna in rodovitna. Arheologinja Saša Gros trdi, da v ilovnatih tleh ni ostankov iz preteklosti, ker so razpadle – kisla zemlja uniči še celo kosti. Kar pa se tiče kamenja,  so ga pridne gospodinje do zadnjega zmetale dol iz svojih dragocenih gredic tekom let, kar jih obdelujejo. Tako ne morem nič pokazati, kar bi vas prepričalo, da je bil tu pod cvingerjem v davnih časih posvečen kraj, kamor so spravljali svoje drage. Zakaj bi sicer naredili stezo okoli teh gredic in ne naravnost pod cvingerjem. Tudi takrat so živeli ljudje, ki so raje ubirali bližnjice.

Nič tega ni zaslediti v dokumentih. V zgodovinskih knjigah je v zvezi s tem rečeno, da so v času ilirskih – halštatskih gradišč obstajala naselja, od katerih so nekatera imela svoja pokopališča.

Cerkev na Selih je prvič dokumentirana leta 1289. Po spletu okoliščin so cerkev postarali še za tristo let. Toda večino cerkva stoji na krajih, kjer so bila pred tem starejša svetišča ali vsaj obredni prostori. Najbrž tudi na Selih ni bilo drugače.

Nad kapelico, kjer je sedaj smrekov gaj, je v času moje mladosti še rastla lipa. Bila je spoštovana lipa, že zato, ker je, takšna kakršna je bila, še vedno zmogla živeti. V njeni notranjosti je bila tako velika luknja, da so ženske hodile vanjo nabirat prst za sajenje rož, v kar se je lipa spreminjala. Otroci pa smo se v njej skrivali. Ta lipa je doživela davne čase! Za primerjavo: lipa, ki raste na Mirni gori v Beli krajini, je ocenjena na 1200 let.

To mesto je bilo res sveto in so ga spoštovali in cenili.

Pod Trznom, kot se imenuje klanec, ki pelje v vas, je studenec, obzidan s podobnimi kamni kot cvinger. Čez zid pa je za streho položena mogočna kamnita plošča.

Ime Trzn – meni je bilo jasno, da se imenuje tako zato, ker spodletava, trza, morda konjem na kamenju, tam je namreč pot peljala kar po živi skali.  Pa sem v etimološkem slovarju  našla povezavo s trgom. In tako mislim, da se Trzn imenuje tako še iz časov, ko je častitljiva vaška lipa  stala sredi vaškega  trga, na katerem so se zbirali vaščani ob pomembnih dogodkih, ob praznovanjih, ob odločanju o skupnih zadevah.

Priznam, da me je k iskanju in sklepanju vodila čustvena navezanost na kraj. Vendar sem poskušala ostati stvarna, na tleh. Iskala sem dokaze. Saša je rekla, da bi zadostoval le en žebljiček najden na tem mestu. Pa ga nimam. Imam le logično sklepanje in razmišljanje na osnovi življenjskih izkušenj in spoznanj.

Lahko si mislite, kako sem bila vesela, ko mi je Trontlev France povedal, da je njegov oče govoril o tem, da so včasih na Selih pri cerkvi imeli pokopališče.  Torej sem sklepala prav: to mesto je bilo res sveto in so ga spoštovali in cenili. In že zelo dolgo je tega,  kar so prenehali s pokopavanjem, sicer na tem mestu ne bi ostal le humus. Pa tudi zadosti dolgo so ga uporabljali, sicer zemlja ne bi bila bistveno drugačna. Za selsko pokopališče vedo tudi drugi Selci: Lovričik, Kadunka, Jožefovc…

S tem je potrjena domneva, da so na Selih živeli ljudje že vsaj takrat, ko so na Magdalensko goro prišli ilirski prebivalci gradišča, ki so, kot piše v knjigi Arheološke najdbe, bili gosposka in so staroselce rabili, da so za njih pridelovali hrano.

Rimljani pa vemo, da so gradili mesta, ceste in tudi niso pustili sledi groznega uničenja. In tudi oni so jedli.

Se nadaljuje … (klikni in preberi do konca)

avtorica Slavka Mencin; prepisala, uredila in opremila s fotografijami Helena Cesar; jezikovni pregled Andreja Cesar