Lara Kastelic, dekle iz eko vasi

Lara že od rojstva živi v Račni. Ne, Račna res še ni eko vas, eko vas pa je Sieben Linden na severu Nemčije, kjer je Lara preživela zadnjih 7 mesecev.  Verjetno si že predstavljate, kako obdelujejo vrtičke, jedo zdravo hrano … a eko vas je veliko več kot le ekološko kmetovanje! In ja, imajo elektriko in internet, hodijo v službe, gradijo hiše … Laro smo ujeli med kratkim obiskom, med katerim je skočila tudi na zagovor svoje diplomske naloge na Biotehniški fakulteti. Navdušenje nad vrednotami in znanjem iz eko vasi z žarom deli naprej, tudi v svojem blogu, a v eko vasi ne bo ostala. Je preveč popolno, pravi. Privoščite si malo eko branja, prisluhnite Larini pesmi.

Lara Kastelic, Nara Petrovič in Domen Zupan bodo gostje v intervjuju o eko vaseh v nedeljo, 21. 4. 2013, ob 14:30 na Radiu Slovenija 1. Nastavite frekvenco in napnite ušesa.

Kako si “pristala” v eko vasi na severu Nemčije?

Leta 2011 sem bila na permakulturnem tečaju kjer sem prvič slišala za eko vasi in to je bilo zame “ta da” (zapoje). V tistem letu sem namreč prišla na idejo življenja v skupnosti, kjer ne rabiš biti individualna celica, ki skrbi samo zase, ampak imaš podporo skupnosti, da lahko realiziraš svoj potencial in  hkrati živiš zelo kakovostno. V Sloveniji ni bilo eko vasi, da bi ustanovila svojo, pa o tem ne bi prej nič vedela, se mi je zdelo trapasto. Tako sem preko interneta v okviru Evropske prostovoljne službe (EVS)  našla projekt v vasi Sieben Linden (Sedem Lip) . Ostala bom eno leto kot prostovoljka za mednarodno organizacijo svetovna mreža ekovasi (Global ecovillage network of Europe), ki ima pisarno v vasi.

Kako velika je vas?

V vasi živi okrog 140 ljudi, 100 odraslih in 40 otrok, potem pa smo tu še gostje (cca. 1300 na leto). Imajo okrog 80 ha zemlje, večina je gozda in obdelovalnih površin, za vrt imajo 3 ha, vas pa stoji na približno 5 ha.

Kako je z infrastrukturo? Imate elektriko, internet?

V tej vasi mi je všeč, ker so eko, gledajo na trajnostni razvoj, sledijo tem smernicam, vendar hkrati niso neki ekstremisti.

Ja imamo elektriko  (smeh), pridobivajo jo preko sončnih celic in jo v poletnem času celo prodajajo v omrežje, saj jo tudi zelo malo porabijo, pozimi, ko ni dovolj sonca, pa se priključijo na omrežje. Voda je iz vrtine, zaradi pritiskov občine se bodo morali priključiti tudi na vodovod. Tudi internet imamo, ampak samo na kabel, da se izognemo škodljivemu sevanju brezžičnega interneta. Tudi mobilni telefoni so zaradi škodljivega sevanja v vasi izklopljeni. Televizija se tudi najde po domovih, ampak jih ni prav veliko. V tej vasi mi je všeč, ker so eko, gledajo na trajnostni razvoj, sledijo tem smernicam, vendar hkrati niso neki ekstremisti. Gre za kompromis, za ravnovesje, vedno se v vasi pojavljajo novosti, ni neke stagnacije, odprti so za spremembe.

   

Kaj ti je tam najbolj všeč, kaj bi izpostavila?

Lahko povem 5 stvari? (smeh) Prva stvar so gotovo ljudje. V vas sem sicer prišla s pričakovanji, da so v vasi vsi “kul”, zelo povezani in “oh in sploh”, ugotovila pa sem, da so še vedno samo ljudje, imajo tudi konflikte. Vendar vsi stremijo k temu, da jih rešijo. Imajo posebne metode komuniciranja. Mi uporabljamo metodo “forum”, kjer ljudem ponudiš prostor, kjer lahko povedo, kaj se jim dogaja, kaj doživljajo, dobre ali slabe stvari. Glavni namen tega je, da človek dobi priložnost, da ga nekdo posluša, ostali pa zaradi tega vedo kaj ga tare in razumejo njegovo obnašanje.

Všeč mi je tudi  koncept  gradnje z naravnimi materiali, mislim, da to zelo vpliva na atmosfero v vasi. Veliko ljudi živi v prikolicah imajo pa seveda tudi hiše, ki so večinoma zgrajen iz slame in lesa. Bili so prvi, ki so v Nemčiji pričeli s slamnatimi gradnjami, zato so morali na začetku pridobiti certifikat o ognje-varnosti – Nemčija kot Nemčija – kjer so ugotovili, da te hiše brez problema zdržijo test ognje-varnosti. Imajo tudi montažne hiše, ker je bila situacija takšna, da je bilo to najbolj smiselno. Vas je razdeljena v soseščine, ki delujejo kot skupnosti znotraj skupnosti. Namen je, da soseščino povezujejo skupni cilji in da so tudi vsi udeleženi v procesu gradnje hiše, v kateri bodo živeli. Imajo zazidalni načrt, ki so ga z občino usklajevali prvi dve leti in določa smernice za gradnjo.

   

Boš po enem letu bivanja v vasi ostala?

Ne bom ostala, ker se mi zdi tam vse preveč popolno (smeh), enostavno ne vidim izziva. Tam so že 15 let, vse je preštudirano in s stališča udobja zelo primerljivo z »običajnim« življenjem. Zame bivanje tam ni bil nek šok, imajo elektriko, imajo internet, vse se da. Verjetno so stvari, ki bi jih kdo drug težje sprejel, jaz sem začela v njih uživati. Najbolj me je na primer skrbelo, kako  bom uporabljala stranišče. Stranišča so kompostna stranišča, ki pogosto tudi  ločujejo urin od blata. Urin se očisti v čistilni napravi in ga uporabijo za zalivanje, blato se kompostira in uporabi za gnojenje dreves. Presenečena sem bila, da sploh ne smrdijo. In na zunanjih straniščih pozimi ne zmrzneš, čeprav so temperature pod 0°C (smeh).

Ali ljudje iz vasi hodijo v službo?

Ja, seveda, možnosti so različne. Največji vir prihodka za vas so izobraževanja, ki jih ponujajo od februarja do novembra, ko so v vasi stalno gostje na raznih seminarjih in tečajih. Nekaj ljudi je zaposlenih na tem področju, več je organizacij v vasi (za nepremičnine, trgovina, vrt…), ki tudi nudijo zaposlitev, mnogi delajo v okviru poslov za vasjo, na primer mizarstvo gradi hiše, pohištvo,… za celotno vas. Gledajo na to, da vzdržujejo notranjo ekonomijo. Nekateri delajo tudi zunaj vasi.

Kakšna je finančna organizacija v vasi, na primer kam gre dohodek od izobraževanj?

Obstaja organizacija, ki pokriva izobraževanje.. Ta sistem je zelo dobro popredalčkan. Če gost prenoči, ta organizacija prerazporedi denar organizaciji, ki pokriva nočitve. Vse je zelo dobro organizirano, da omogoča pretok denarja po skupnosti.

Torej, če je potreben denar za neko skupno ureditev, ograjo, cesto, elektriko gre iz skupnega fonda?

Veliko stvari se plačuje na pavšal, ne glede na to koliko porabiš. Hecno pa je recimo, da za pranje perila uporabiš pralni stroj in delaš črtice, štirikrat na leto pa ti obračunajo, kar si porabil. Enako je s plačilom bencina za skupni avtomobil.

Skupni avtomobili? Kako to deluje?

Nekateri avtomobili so kupljeni s strani skupnosti, drugi pa so osebna last in jih ljudje nudijo v uporabo ostalim. Na posebnem mestu so koledarji, kjer lahko rezerviraš vsak avtomobil. Ko zaključiš z vožnjo popišeš kilometre in po 3 mesecih dobiš obvestilo o tem, koliko moraš plačat za uporabo.

Torej vse funkcionira na zaupanju?

Ja.

Kako je s hrano, ste v vasi sami vegetarijanci?

Velika večina je vegetarijancev, vsi so zagreti za sir (smeh) nekaj je veganov, nekaj jih pa tudi je meso.

Sami pridelajo med 60 in 70 % zelenjave.

Kaj si ti?

Ko sem v vasi sem v glavnem veganka, ko sem doma, se mi ne da komplicirat in sem bolj vegetarijanka. Mesa ne jem, ampak ko mama doma kuha ričet ne kompliciram, če se v njem kuha tudi meso. Pač pojem. Mesa ne jem zaradi odnosa do sveta, ker ni ne etično ne ekološko. Ljudje smo vsejedi in lahko prebavljamo tudi meso ter ga potrebujemo v naši prehrani. Ampak koliko mesa se pa dandanes poje, pa ni normalno. Ko sem pred dvema letoma prvič srečala zapriseženo veganko, ki seveda poleg mesa ni jedla tudi mleka, jajc…,  sem se zgrozila. Zdaj pa vidim, da to sploh ni noben problem in s pravimi recepti se lahko pričara odlične gurmanske užitke.

Si kuha vsak sam, družine?

Gostom kuhajo v skupni kuhinji. Tam so kuharji, ki so zaposleni in tudi ljudje, ki to opravljajo kot prispevek skupnosti. Moj »community service« je prav pomoč v kuhinji.  Kosilo je kuhano in se ga vedno lahko udeležiš, vendar moraš prej to označiti s križcem, da vejo koliko skuhati. Za kosilo, ti zaračunajo 1 evro, da plačajo kuharja. Za večerjo se samo prikažeš. Druga možnost je, da si kuhaš sam, saj imajo vsi dostop do skupne shrambe. Nekateri si  kuhajo v svojih kuhinjah, nekateri si kuhinjo delijo. Tudi prostovoljci imamo svojo kuhinjo.

Ali hrano pridelajo sami?

Ko smo decembra v skupni kleti zagledali pomaranče, sem se počutila kot bi jih prinesel Miklavž.

Ne vso. Pridelajo med 60 in 70 % zelenjave, ki jo porabijo zase in za goste, ostalo kupijo, vendar mora imeti vse eko certifikat. Nekaj je tudi prodajo, vendar je večina za lastno uporabo. Vedno poizkušajo kupiti lokalne ali regionalne sestavine. Na primer tropsko sadje je velika izjema, niso mu naklonjeni. Ko smo decembra v skupni kleti zagledali pomaranče, sem se počutila kot bi jih prinesel Miklavž. Zanimivo je, da vrtnarja zelo dobro plačujejo, s tem mu pokažejo, da cenijo njegovo delo, saj si ne more kar tako vzeti dopusta in je resnično posvečen delu na vrtu.

V skupni kleti?

Ja, v skupni kleti so osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Od hrane, začimb pa do mila.

   

In jih lahko kar vzameš?

Ja. Več kot poješ, tako ne potrebuješ. Vsak gost plača pavšal, ki vključuje stroške elektrike, vode in hrane. Za redne prebivalce znaša 7 evrov na dan, kar je zelo poceni, glede na to, da je vsa hrana ekološka. V vasi pa je tudi trgovinica, kjer lahko kupiš dražje bolj posebne zadeve, ki jih ni v skupni kleti.

Kakšni ljudje živijo v vasi, večina navadnih smrtnikov verjetno misli, da so to neki sanjači, hipiji?

Ta vas obstaja 15 let in ljudje se ves čas menjavajo, odhajajo, prihajajo, veliko ljudi je v tranzitu, so tam le za nekaj časa. Tukaj ne gre za neko divjino, vsi so zaposleni, ves čas nekaj delajo, razvijajo infrastrukturo, gradijo hiše, organizirajo seminarje, delajo na medosebnih odnosih in kvaliteti bivanja. So pa veliko bolj sproščeni. Največja razlika je v tem, da tam nisi pod stresom.

Zakaj to ni komuna?

Definiraj komuno. Misliš to, da so vsi zadeti, bluzijo … Nara Petrovič je zadnjič, ko sva bila skupaj na  intervjuju na radiu, zelo dobro odgovoril na to vprašanje. Komune so videle v svetu krizo in se zato ločile od sveta in živele znotraj sebe. V eko vaseh pa je pomembno ravno to, da se s svetom povezujejo in se ne izolirajo, da želijo ljudi navdušit za pozitivne spremembe, jim dat upanje in pokazat, da je možna drugačna organizacija, boljše rešitve za svet. Mogoče nekatere stvari dišijo po komuni, vendar to niso. Mislim, da so bile komune nek ekstrem, bistvo pa je na nek način vseeno enako, da se ljudje povežejo, so iskreni, transparentni v čustvih in izražanju. Ljudje nismo zapakirani v škatle v kakršne nas danes tlačijo, smo svobodni, a tega ne upamo pokazati, ker nas družba tišči dol.

Ali obstaja v vasi politika?

Hm, politika.

Imajo na primer volitve?

V vasi je več organizacij, ki so zadolžene za različna področja. Vsaka ima »svet«, ki sprejema odločitve. Na začetku koledarskega leta imajo volitve, ko volijo predstavnike svetov. So toliko fleksibilni, da izbranca vprašajo ali bi želel opravljati določeno funkcijo, ko dobi največ glasov. Če odkloni, izberejo drugega.

Torej sploh ne kandidira sam?

Ne, izberejo najprimernejše. Če potrebujejo nekoga, ki bo odločal o gradnji hiš določijo tistega, ki se s tem ukvarja. Proces odločanja v vasi se spreminja. Na začetku, ko je bila skupnost majhna, so vse prediskutirali po principu konsenza, torej, da so se vsi strinjali. Ko je skupnost rasla, so ugotovili, da to ne gre več in so razdelili delo v manjše skupine in proces odločanja v skupinah je še vedno konsenz, na enomesečnih srečanjih celoten skupnosti pa je princip 2/3 večine, ki ima močan DA. To je po njihovem mnenju v tem primeru bolje kot konsenz. Pri konsenzu se morajo namreč vsi strinjati. Je pa včasih težko doseči, da bi bili vsi zadovoljni in potem se kompromisno sprejme odločitev, ki v resnici nikomur ne ustreza.

Kakšna je narodnost v vasi, heterogena?

V glavnem sami Nemci (smeh). Do tujcev pa so odprti, na tečaje, seminarje pogosto pridejo tujci.

Jezik?

Nemščina, znajo pa vsi tudi angleško.

Kaj pa eko vas v Sloveniji?

Mislim, da v Sloveniji ne potrebujemo novih eko vasi ampak samo bolj “eko” obstoječe vasi.

Skupina v Naravicah se je opredelila kot eko vas, tam za enkrat živi približno 10 ljudi. Jaz mislim, da v Sloveniji eko vas še ni tako nujna, saj so ljudje v vaseh še vedno precej povezani, čeprav so vsi skregani (smeh), preko na primer gasilcev in medsosedske pomoči… so si blizu. Pa tudi družina ima še vedno pomembno vlogo. V Nemčiji je individualizem že tako napredoval, da je potreba po tem bistveno večja. Mislim, da v Sloveniji ne potrebujemo novih eko vasi ampak samo bolj “eko” obstoječe vasi.

Kaj je torej bistvo eko vasi?

Vrednote! Mene je zelo navdušila lanska GEN (Global ecovillage network) konferenca kjer je bilo 150 ljudi. To so bili ljudje iz velikih eko-naselij in tudi iz skupnosti kjer živi 10 ljudi, pa tudi taki, ki ne živijo v eko vaseh in takšni, ki živijo v mestih pa uporabljajo na primer kompostno stranišče in taki, ki ga ne, taki, ki živijo v prikolicah in taki, ki živijo v hišah s slamnatimi strehami in vsi ti ljudje smo imeli isti cilj: boljša kvaliteta življenja, boljši socialni odnosi, manjši vpliv na okolje. In to je to, to so vrednote, ko jih začutiš, jih boš udejanjil, tako da bo zate najbolje.

Danes je v družbi kontradikcija. Delaš nekaj zato, da dobiš denar. Totalno zgrešeno! Ne bi moglo biti bolj. Denar je vendarle le sredstvo izmenjave, mi pa ga postavljamo na piedestal. Že sama beseda “poklic”, pa pomeni nekaj čisto drugega, poklicanost k nečemu. Jaz vidim eko vasi kot priložnost, da izraziš svoj potencial in hkrati prispevaš k skupnosti in v zameno za to, ti skupnost nudi druge dobrine, ki jih potrebuješ.

Tudi jaz sem včasih mislila, da sem sama s svojimi idejami in da nekaj sanjam, dokler ne začneš spremljati teh stvari. Zdaj, ko sem v takšni sceni, se mi zdi, da vsi o tem razmišljajo, da ideje rasejo kot gobe po dežju. Nekateri mislijo, da se nič ne spreminja, vendar se, v nekaj letih se bodo stvari zelo obrnile.

Ja kakšna ideja iz eko vasi, ki bi jo z lahkoto prakticirali tudi tule, v Grosuplju, vsak dan?

Veliko. Na primer zelo lepo se mi zdi, da vedno, ko se ljudje zberejo pri obroku, se najprej v tišini primejo za roke okrog mize s hrano, nato kuhar razloži kaj je pripravil in predstavi jedi, vsi se zahvalijo in nato se začne jest. To res prinese neko dobro energijo. Podobno je na sestankih, vedno imamo na začetku trenutek tišine ob katerem se povežemo in osredotočimo na ljudi okoli sebe. Tudi, ko poteka sestanek preko Skypa. Všeč mi je tudi, da se vedno sedi v krogu, s tem so vsi enakovredni med sabo, tudi med predavanji. Jeseni imajo vedno en teden, ki je namenjen čiščenju odnosov in ponovni povezavi med ljudmi. Običajno je tam 60 ljudi in vsi sedijo v krogu, kjer vsakega, ki govori tudi vidiš in slišiš.

 

Če te nekaj zanima ali pa bi se rad o nečem pogovarjal ali pa nekaj počel, lahko vedno napišeš povabilo in ga obesiš na steno. Običajno se vedno kdo prikaže in tako se praktično brez napora organizira družaben dogodek.

Zabavna stvar je tudi knjiga, ki jo imajo v centru vasi, v katero lahko napišeš stvari, ki jih želiš sporočiti skupnosti. Na primer: ” Ta vikend me ni, lepo se imejte!” ali pa “Izgubila sem rokavice, če jih kdo najde bla, bla, bla.”

Pa ljudje to berejo?

Ja, prideš mimo malo prelistaš, kaj napišeš, pobereš pošto. To je nekakšno križišče.

Kakšno je družabno življenje v vasi?

Glede na to, da v vasi živi relativno malo ljudi, se stalno nekaj dogaja. Zanimivo je, da sem si predstavljala, da bodo tu vsi zelo zainteresirani za skupnost, pa ni čisto tako. Nekateri se držijo bolj zase, spet druge srečuješ vsak dan. Obstajajo stalni večeri, na primer, ko je odprt bar. Bar ni odprt vsak dan, ker je premalo ljudi.

Alkohol?

Tudi. Eko. (smeh)

Prostovoljci imamo že sami s sabo veliko dela. Ob ponedeljkih imamo organizacijsko srečanje, da planiramo kaj se bo dogajalo čez teden. Ob torkih imamo prostovoljci forum, ob četrtkih kuhamo kavo za skupnost in prodajamo pecivo. Ob petkih zvečer je za celotno skupnost kino, ob sobotah je disko, ob nedeljah pa savna. Imajo svojo savno, hišico, ki je super. Obstajajo pa tudi drugi dogodki. Včasih se kdo spomni na primer, danes bomo imeli spontani kulturni večer in obesi listek s sporočilom na steni v menzi, kjer je teh listkov veliko: Večer pisanja pisem takrat in takrat …, Jutri grem v kino tja in tja, gre kdo z mano?… V četrtek je polna luna, imeli bomo ženski večer … Tista stena je včasih res polna in ne veš kam bi šel, včasih pa je tudi prazna.

 

Imajo dogodki tudi vstopnino?

Ne, oziroma odvisno kaj. Za savno na primer prispevaš kakšen evro, da lahko kupijo drva.

Kako pa je z zdravstvom?

V vasi imamo dva zdravnika in ambulanto s homeopatskimi zdravili. V sosednji vasi, pa so tudi običajni zdravniki.

Kako je z odpadki?

Ločujejo se, nekaj stvari reciklirajo, bolj v smislu umetnosti. Plastenk praktično ni, mleko je v steklenicah, sokovi prav tako.

Domače živali?

Živali v naselju ni, tako so se odločili, ker bi živali služile ljudem, morali bi jih ubiti, tega pa nočejo. Je nekaj mačk, psi niso zaželjeni, imajo pa nekaj delovnih konjev.

Mene si navdušila. Kaj moram storiti, če želim tja?

Najprej se moraš najaviti, je kar velika prostorska stiska. Poleti je lažje, ker lahko prideš s šotorom. Imajo vaški festival, kjer lahko začutiš kako poteka življenje v vasi.

Ko preživiš tam eno leto, si lahko sprejet v skupnost in se tudi sam odločiš, da bi živel tam, si dolžen odkupiti del v zadrugi, kar trenutno pomeni 10 ali 20.000 evrov. Če iz vasi izstopiš, ti ta denar vrnejo v roku nekaj let. Veliko je gostov z različnimi statusi, ki so tu za pol leta, leto.

Jaz na primer sem gost in imam veliko pravic, glede sprejemanja odločitev v vasi pa nimam svojega glasu, saj nisem stalna prebivalka vasi. V vasi nas je letos 8 prostovoljcev, 6 jih je Nemcev, v okviru Evropske prostovoljne službe pa sva trenutno v vasi dve dekleti, druga je iz Romunije, obe pa delava za Global Ecovillage Network of Europe (GEN).

Pravkar si diplomirala, čestitke! Pa zdaj, služba?

Vsi me sprašujejo kaj in kje bom delala, ko se vrnem, ko diplomiram. Jaz mislim, da je bolj pomembno s kom delaš kot kaj in kje. Seveda je pomembno kaj delaš, lahko imaš idealen “šiht”, a slabe sodelavce in groznega šefa.

Torej v vasi ne boš ostala. Kaj pa imaš v planu?

Berlin.

Iz eko vasi v Berlin?

Eko vas je en ekstrem, veliko ljudi pa živi v mestih, zato se moramo naučiti biti trajnostni in vzdrževati socialni moment tudi v mestih, kjer živi skupaj veliko ljudi.

Ja. Meni se zdi to zelo smiselno. Eko vas je en ekstrem, veliko ljudi pa živi v mestih, zato se moramo naučiti biti trajnostni in vzdrževati socialni moment tudi v mestih, kjer živi skupaj veliko ljudi. V Berlinu na tem področju poteka ogromno projektov kot so: stanovanjske skupnosti, gverila gardening (vrtovi na javnih površinah v mestu), vertikalni vrtovi in podobno. Ne strinjam se, da moraš ven iz mesta, če želiš biti eko. Ne moremo vsi živeti na podeželju, zato imamo premajhen planet, uničili bi ga. Moramo se povezovat in ne širit, saj s tem uničujemo naravo.

Kaj pa v Sloveniji, ne vidiš izziva?

Saj bom. Zdaj še zbiram znanje, sem v fazi, ko se počutim kot velika spužvica, črpam stvari, ne čutim pa še, da bi to oddajala.

 Pogovor z Laro je tu pa tam zaplaval tudi v povsem druge vode in po uri in pol je občutek, da se poznamo le uro in pol, popolnoma izginil. Ko smo se poslavljali, ni bil dovolj samo “adijo”, Lara naju je povsem spontano objela, “tega sem se navadila tam”, je pripomnila. Dober občutek je, poizkusite kdaj.

Irena Gantar, Andrej Brezec, foto: Lara Kastelic in Drevored

Preberite tudi

One Response to "Lara Kastelic, dekle iz eko vasi"

  1. lucka says:

    Oh, Lara, kako sem vesela date…in ponosna nate
    velik objem

     
    Odgovori

Oddajte svoje mnenje

Se želite vključiti v debato? Prispevajte svoj komentar!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

© 2012 - Spletno mesto Grosuplje - Drevored.si - ureja: Zavod Drevored - izvedba: Mrož d.o.o. - tehnična podpora: Joore d.o.o.