Klemen Kotar, absolutna ničla

Je diplomant Graške jazz akademije, profesor saksofona in improvizacije, multiinstrumentalist, avtor, aranžer, producent, Grosupeljčan. Je tudi Nula Kelvina, najnižja možna temperatura v vesolju, imenovana tudi absolutna ničla. Klemen je vse to in zagotovo še več  in ne nujno v tem vrstnem redu. Kaj ima skupnega z Nino Pušlar, Slonom in Sadežem, Martinom Strelom? Preberite.

Si eden tistih ljudi, za katere ljudje že v ranem otroštvu govorijo: “Ta bo pa glasbenik.”?

Mislim, da ne. Gre bolj za odločitev kot pa, da ti je nekaj toliko dano. Moja družina je sicer malo glasbena, starši ne, ampak bolj nazaj po družinskem deblu. 

Pri koliko letih si v rokah prvič držal pravi instrument?

Pravi instrument? Hm, bas kitaro pri tridesetih(smeh). S klavirjem sem začel pri šestih letih, samo nisem zdržal, potem sem začel s flavto, s katero tudi nisem dolgo zdržal, potem pa klarinet in saksofon. Martina Strela sem gnjavil za akorde na kitari, katerih nisem znal prijeti. Da bom malo bolj vadil, sem se odločil tam nekje v 7. razredu osnovne šole. 

Moj rekord je z Nino Pušlar na -17 stopinj, Kope.

 Kdaj si prvič v življenju stopil na oder?

A glasbena šola šteje?

Šteje.

Pri sedmih.

Glasbeno šolo si obiskoval v Grosuplju. Bi lahko za koga rekel, da je pripomogel k tvoji odločitvi za glasbeno pot?

Matoš (Ivan Matoš, učitelj klarineta na glasbeni šoli Grosuplje, op.a.). Zame je on veliko naredil. Nekdo, ki bi bil manj zoprn in vztrajen, bi z mano manj dosegel. Veliko njegovih učencev je šlo študirat naprej v Gradec in na srednjo glasbeno. Ogromno ljudi je spravil naprej iz nižje glasbene šole. Omeniti moram tudi Evo Kozlevčar. Ona me je posredno spoznala s pravimi ljudmi. To je bil dober kontakt za naprej. Brez tega mogoče sploh ne bi izvedel za srednjo glasbeno za jazz.

Ivan Matoš še danes poučuje v Grosuplju. Kako se ga spominjaš danes, ko si tudi sam profesor saksofona ter improvizacije na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani?

Jaz imam čisto drugačen pristop kot on. Ampak zdi se mi, da je vsak od pristopov v 50 % učinkovit, v 50 % pa ne. Jaz ne morem poučevati tako kot on, ampak njegov pristop se je pri meni zelo obrestoval.

Ne bom spraševala, koliko instrumentov igraš danes, ker je to relativno. Raje vprašam, na koliko instrumentov bi znal odigrati  Čmrljev let?

Čmrljev let na prav nobenega, če sem čisto iskren (smeh). Zelo zahtevne stvari lahko igram samo na saksofon, tudi na klarinet jih ne bi mogel več odigrati. Na klavirju in basu se dobro  znajdem, malo manj na kitari.

Imaš talent, iz katerega izhajaš, ampak še vedno je veliko trdega dela.

 Imaš 15 minut časa in pesem Čuk se je oženil. Misliš, da obstaja instrument, na katerega je ne bi znal naštudirat?

Na glavnik(smeh).  Mislim, da bi mi celo na trobilih zneslo. Joj, na violini bi zvenelo zelo tragično, ampak bi najbrž zadel.

Menda se ne spomniš več, s kom vse si sodeloval kot multiinstrumentalist, avtor, aranžer, producent. Katere tri glasbenike bi napisal na vrh referenc, če bi iskal službo?

Jaz ne bi mogel dobiti nobene službe s pop-rock referencami, ker so nebistvene za resno službo. Izpostavil bi tri, pa ne zato, ker so največji ali najboljši, ampak ker sem dal notri veliko sebe. Nula Kelvina, ker imamo skupno vizijo, skupaj smo v tem, kar delamo, kar je redko za bend. EJQ iz istega razloga, ker gre za stvari, v katere največ vložiš. In Nina Pušlar. Pri njej sem začel igrati bas in dobil priložnost, da ga res veliko igram, kar je bistveno.

Katere tri pa, če bi bili v komisiji poslušalci Zelenega vala?

Največji koncerti z Big foot mama, Janom Plestenjakom, Nušo Derenda. In en nastop s Slapovi (smeh).

Kdaj si začel z avtorsko glasbo?

Prvo avtorsko muziko in bend smo imeli že v osnovni šoli, ampak ni bilo ne vem kaj. Nikakor se ne spomnim imena benda. V avtorski muziki sem stalno. Imaš talent, iz katerega izhajaš, ampak še vedno je veliko trdega dela. Delam na tem, nimam še svetovnega hita, tudi vseslovenskega ne.

Za bend je bistveno, da nekaj zasluži. Žal je tako. Bend, ki gre v minus, bo hitro nehal.

Pišeš tudi tekste?

Jaz sem bolj ali manj v glasbi, aranžiranju, tekstov ne pišem veliko. Prvi tekst sem napisal za komad  Ti greš od Nine Pušlar.

Kako kaj uspeva Soulata ob Nula Kelvina?

Soulata je bil tako kot Mali ekrani hišni bend RTV-ja. Soulata že nekaj let ne igra več, se slišimo, smo prijatelji, ni pa prave priložnosti, motivacije, ker to ni bil bend z avtorsko muziko.

Kako je nastala zasedba Nula Kelvina?

Marko Boh (član zasedbe, op.a.) je prišel do mene, ker je imel napisan komad Možgani na paši. Ker je tekst napisan v ženski obliki, je iskal pevko, ki bi ga odpela. Prinesel je demo posnetek, na katerem je komad odpel sam. Rekel sem mu: “Ni ženske, ki bi lahko odpela komad bolje kot ti, boš pač Mary Popins.” Strinjal se je in treba je bilo narediti band. Sam sem se podtaknil kot kukavičje jajce: “A lahko igram bas v bendu?” Marko sploh ni vedel, da igram bas, a mi je vseeno zaupal. Veliko mi je pomenilo, da igram bas. Zdaj igram več bas kot saksofon. Več, ne bolje. Potrebovala sva še bobnarja in na najino presenečenje je Jureta Rozmana sodelovanje zanimalo, čeprav to ni bil toliko pop projekt, da bi se lahko nadejal nekih velikih honorarjev. On je res odličen bobnar. Za bend je bistveno, da nekaj zasluži. Žal je tako. Bend, ki gre v minus, bo hitro nehal.

Prvenec ste posneli izjemno hitro.

Začeli smo igrati skupaj in po treh vajah smo imeli za pol “plate” materiala. In smo jo šli posnet. Po naslednjih dveh vajah pa še druge pol. Aprila smo se dobili na prvi vaji, konec junija pa smo imeli že vse posneto. Potem pa miks, mastering, založba,… Marko je imel sicer veliko materiala že na zalogi, tudi 25 let stare komade.

 

Obstaja pregovor iz reklame za pivo, v življenju moraš najti stvar, ki ti ne gre dobro in potem tega ne delat.

 Izrecno poudarjate, da v vaši glasbi  ni metala, klezmerja, dalmatinske popevke in oberkrajnerja, pravite ji alter šlager. Kar kompleksna definicija, ne?

Obstaja pregovor iz reklame za pivo, v življenju moraš najti stvar, ki ti ne gre dobro in potem tega ne delat. Razmišljali smo, kaj je naša muzika, in pogruntali, da laže povemo, kaj ni. Naši teksti so šansonski, muzika pa ne.  Je malo slovenska popevka, malo funk, malo regi. Alter šlager je super izraz za vse to.

Kakšna je delitev dela v bendu? Kdo piše tekste, kdo plačuje položnice?

Tekste piše izključno Marko, midva z Juretom  samo v smislu: “Dajmo zamenjat besedo.” Aranžmaje delamo skupaj, muziko nekaj Marko, nekaj skupaj, nekaj malega imamo tudi od drugih avtorjev. Položnice pa, (premor, op.a.) veliko je tega.

Od kod povezava z duetom Slon in Sadež, ki je povezoval koncert ob izidu vašega prvenca?

Z njima sem sodeloval že od prve plate naprej pri pihalnih aranžmajih. V bistvu sem popravljal Slonove aranžmaje. Slon je zanimiv, ker kot glasbeni laik, zdaj ga bom užalil, ne zna pisat za pihala. Ampak  njegove pihalne linije imajo neko kvaliteto, ki je jaz nikoli ne bi mogel doseči. On ima super ideje. Na predstavitvi sta nas pa uničila.

Komad “Možgani na paši” je že zasedal vrhove številnih glasbenih lestvic (popevka tedna na Valu202, Stoppops 20, Radio Celje…). Kakšna je klima na vrhu slovenskih glasbenih lestvic?

Ko pride komad na lestvico, si vesel, z življenjem pa to nima kakše silne povezave. Zaradi tega nas še ne kličejo za koncerte. Decembra bo izšel naš drugi singel, potem se bo mogoče začelo odpirati. Ne moreš pričakovati, da se z enim komadom vse spremeni.

Bi igrali v Grosuplju?

Takoj, ko nas bo kdo povabil. Sploh pa, kje bi v Grosuplju lahko igrali? Mogoče bi lahko decembra v drevoredu. Igrati zunaj v mrazu je za glasbenika res napor, vendar vseeno greš in odigraš. Moj rekord je z Nino Pušlar na -17 stopinj, Kope.

Ko pride komad na lestvico si vesel, z življenjem pa to nima kakše silne povezave.

Ti gre kaj v slovenski muziki na živce?

V slovenski glasbi sem se naučil, da ne poslušam tekstov, ker me motijo. Večinoma so take puhlice, da bog pomagaj. Večina popa je zato na meji poslušljivosti. Muzika  oziroma nivo produkcije pa se je dvignil. Veliko je mladih bendov, ki res dobro igrajo, pa niso znani.

Kaj smatraš za svoj največji uspeh v glasbi do zdaj?

Ne morem izpostaviti posameznega, vsakega sem vesel.V veselje mi je, da imam za sabo dve avtorski plati EJQ, eno Nula Kelvina, komad na plati Nine Pušlar, saksonaniranje pa še na okoli 35 drugih platah. Sem pozitivec, vsak uspeh me razveseli, nisem pa tako zelo občutljiv na poraze. Moraš biti kritičen, vendar te vsaka stvar ne sme potolči. Vsak komad tudi ne uspe.

Še živiš v Grosuplju? Boš ostal?

Ja, ne moreš verjeti. S punco bova naredila pasivno hiško v Grosuplju.

Si Grosupeljčan tudi po srcu, duši ali čemerkoli že?

Grosupeljčan, a to je to, da zaparkiraš vsaj dva “parkplaca” (smeh).

 

 

Irena Gantar, foto: Peter Zakrajšek in Zoran Kovačević