Jože Trontelj, samouk

Jože je kipar, ki dela po 10 ur na dan in slikar, ki ni slikal že 6 let, ker “za slikanje se moraš odklopiti, imeti moraš kar dopust”.  Na njegovem zadnjem “dopustu” je nastala slika Sedmina, s katero je zmagal na likovnem natečaju LokalART. 

Jožetov talent spoznate že na vratih njegovega doma, dobesedno, saj jih je oblikoval in izrezljal lastnoročno. Živi in ustvarja v vasici Dole pri Polici. Njegov dom je poseben, zanimiv, poln njegovih umetnin, izdelkov in tudi igrač, saj je Jože oče treh otrok. Sprejel nas je v ponošeni majici, udobni trenirki in legendarnih espadrilah. Čisto pravi umetnik, kakršnega si predstavljaš kot otrok. Povabi nas v svoj atelje, ki je prava paleta zanimivih reči in kjer omamno diši po lesu. Na edinem oknu ateljeja se bohoti bonsai, ki v dobri energiji prostora uživa že 10 let. Jože nam postreže s čajem in si prižge cigareto v lesenem ustniku (lahko mu rečete tudi špica ali muštikla), ki ga je izdelal sam, jasno. Obeta se zanimiv pogovor, čeprav nam Jože zatrjuje: “Nič, čisto navaden človek sem, kot vsi drugi.”

Si bil eden tistih otrok, za katere starši pravijo “naš pa rad riše”?

Ne, starši so me rinili stran od umetnosti, mene pa je zelo zanimala že od malega. Kot smrkavec sem hodil k slikarju, očetu Andreja Jermana, na Slivnico, kjer je imel hišico, v kateri je slikal. Tam mi je bilo noro, še vedno se tega spominjam. Bil je dober slikar, še danes včasih naletim na kakšno njegovo delo. V moji družini ni bil nihče umetnik. Stari oče je bil mesar, oče pa zelo natančen mizar, kar je mene zelo zanimalo, vendar doma ni nikoli mizaril. Od njega se nisem nič naučil, želel je, da bi bil jaz kovinostrugar.

Kako se spominjaš otroštva?

Bil sem iz delavske družine, živeli smo v hiši na Veselovi ulici v Grosupljem. Starši so delali, mi smo cele dneve preživeli sami na cesti. Imel sem zelo lepo otroštvo, svobodno, noro, brez računalnikov.

Se spominjaš najljubše igre?

Nabiranje gline v Brezju. Tam so bili sivi odseki gline, ki smo jo nabirali v vrečke in iz nje delali kipce. Takrat mi je bilo oblikovanje iz gline noro, zdaj pa ne delam iz nje, se mi ne zdi pravi material za kiparstvo.

Imaš najljubšo pravljico?

Vam jo povem? Ribič je z ženo živel v revni hiši in žena je ves čas tarnala. Nekega dne je ribič ujel ribico in potem ta “fora” z željami. Ribič pravi, da si sam ne želi ničesar, da bo raje doma vprašal svojo ženo. Žena si zaželi vse živo, večjo hišo, vrt in tako naprej, na koncu je bila že papež, ampak še vedno ni bila zadovoljna. Na koncu je želela biti bog in potem se v pravljici sliši booooog, zmanjka elektrike in je konec predstave. Huda pravljica.

Se spominjaš svoje prve slike?

Poglej jo (pokaže na steno pred njim). To je slika iz otroštva, iz osnovne šole, imel sem kakšnih 10 let. Narisal sem vhod v katedralo po fotografiji.

Kdaj si prodal prvo sliko?

Zelo zgodaj, ampak tako dobrega spomina nimam. Naredil sem celo mapo linorezov, ilustracij Krsta pri Savici. To je bilo še veliko pred akademijo.

Torej si hodil na akademijo?

Ne, sem samouk. Bil sem sprejet na Akademijo, vendar bi moral hoditi na študij ob delu, redno nisem mogel, ker sem imel takrat že družino.

Kako si potem postal umetnik?

Delal sem v tiskarni kot reprofotograf, v temi, v kleti, kjer po 8 ur nisem videl dnevne svetlobe. Nesrečen sem bil in nekega dne sem šefu enostavno prinesel odpoved in mu razložil, da me naslednji dan ne bo več v službo. Potem sem šel direktno na vlak in v Stično, v samostan.

Zakaj ravno tja?

Ne vem. Takrat sem imel nekaj čez 20 let, živel sem v Ivančni Gorici. Prišel sem v samostan, nikogar nisem poznal, samo povedal sem jim, da bi rad kaj delal in zaupali so mi barvanje oken. Kasneje so nekje izvedeli, da me zanima umetnost, in mi ponudili, da bi iz nekega oreha, ki so ga podrli, naredil kip, sicer bodo iz njega naredili deske. In sem se lotil. Naredil sem 6-metrski kip Marije z Jezusom. Še vedno ga imajo, ampak najbrž je že malo gnil (smeh).

Je bil to tvoj prvi kip?

Ja, prvi.

Prvi kip, ki si se ga lotil, je bil visok 6 metrov?

Pred tem sem bolj preizkušal orodje, nastala je kakšna malenkost. Pri 18-ih letih sem sam preučeval anatomijo, napisal in narisal knjigo. Nastajala je kakšni dve leti. Še danes bi bila zelo koristna za mlade, ki se želijo naučiti slikarstva.

Ostali vedno bolj grozovito vidimo stiske ljudi, kot oni sami.

Potem so menihi videli, da mi kiparjenje gre in sem delal zanje še druge stvari. Naredil sem kipe za cel samostanski park. Tam sem imel res veliko podporo menihov, Nadrah (tedanji opat op.a.) je bil velik ljubitelj umetnosti. Pa tudi prašiče smo skupaj klali (smeh), bilo je pestro. Tam so me zelo duhovno podprli in utrdili, da mi še danes, kadar me življenje strese, ne pride do živega. Hude stvari se dogajajo vsem, ampak vsak jih prenaša po svoje. Kadar se  ljudem zgodijo hude nesreče, je to njihova osebna stvar in jo lažje prenesejo, kot mi mislimo. Ostali vedno bolj grozovito vidimo stiske ljudi kot oni sami. Stična me je oblikovala v človeka, prej sem bil smrkavec. Ne mislim v smislu vere, tam me nihče ni v nič prepričeval, dobil pa sem podporo za svoje delo. V Stični sem bil 15 let, potem sem dobil otroke in ostal doma z njimi. Pravzaprav sem se umaknil. Fino mi je, delam vsak dan, ampak od takrat sem sam svoj.

Za koliko denarja bi šel nazaj v službo?

Odvisno v kakšno, jaz grem v službo za 300 evrov, če je dobra. (smeh) Smo ljudje, ki smo ostali doma, ker nam to leži, ampak ne zato, da ne bi hotel delati, gre za svobodo. Verjetno delam več kot tisti v službah. Kolikokrat z veseljem delam do dveh, treh zjutraj. Jaz zagotovo delam vsaj 10 ur na dan, kakšen dan me pa piči in ne naredim čisto nič. Mislim, da so ljudje, ki zavestno ostanejo doma, zelo pridni in produktivni in jim je v službah škoda časa.

Si kipar, rezbar, slikar, restavriraš, oblikuješ pohištvo …, si bolj kipar ali slikar?

Kiparstvo se mi zdi veliko bolj popolno od slikarstva. Ampak tudi slikam rad, samo zdaj nimam časa. Zdaj delam drva za zimo (smeh). Jaz živim od umetnosti, delam skulpture, kot je ta (pokaže). Zjutraj vstanem in grem delat, kot bi šel na “šiht”. Če bi hotel zdaj slikati, bi moral dobiti mecena, ki bi mi častil plačo, da lahko normalno funkcioniram. Slikanje potrebuje čas, je nekakšen odklop. Včasih lahko do večera samo “mavžaš” po platnu in ne naslikaš nič, potem pa ti zvečer nastane slika. Delati moraš, to ni tako, da bi dobil inspiracijo in šel naslikat. Začeti moraš, čeprav si brez ideje, ko padeš notri, nastane slika. Včasih pride mimogrede, včasih slikaš cel dan in ne nastane nič. Različno je, tudi pristop je različen.

Obstaja kaj v smislu ustvarjanja, česar se ne bi lotil?

(razmišlja)

Ker je mogoče preveč komercialno, na primer karikatura za 60-letnico?

Ne, tega ne bi sprejel, ker mi karikature ne gredo. Tudi risanje za otroke mi ne gre, tega ne znam, nimam občutka. Otroke imam zelo rad,  ampak risati zanje ne znam.

Če bi si lahko izbral sanjsko naročilo, kaj bi ti bil izziv?

Izziv bi mi bil, da privlečem eno ogromno skalo in naredim en velik kip, vodnjak, bolj v smislu prostora. Želel bi si narediti tudi kak dober inštrument, na primer čembalo. Imam posluh, včasih sem igral klavir.

Iz katerih materialov največ delaš?

Delam iz vseh materialov, ampak granit mi je najbolj všeč, ker od tebe veliko zahteva. Biti moraš direkten, stoodstoten in nežen, čeprav  je trd kot “svinja”. Kamen je fin, res fin, bolj kot je trd, boljši je.

No, drugače vprašam, na kaj iz svojega ustvarjalnega opusa si najbolj ponosen?

Na stiško jedilnico – refektorij, kar predstavlja 10 miz s stoli in 20 ali 30 kipov in ornamentov. To sem delal 4 leta.

4 leta, torej moraš imeti kar precej potrpljenja.

Sploh ni toliko vprašanje potrpljenja, bolj je to, da vidiš cilj.

Kaj pa stol, ki si ga naredil za papeža?

Ta stol je nastal ob prvem obisku papeža v Sloveniji. Zaradi varnosti se do zadnjega ni vedelo, kje  bo prespal, in ena od možnosti je bila tudi Stična. Tam jih je skrbelo, da nimajo niti primernega stola zanj. Sicer pa je bil stari stol za opata že precej zdelan in so tako ali tako potrebovali novega, za papeža ali ne.

Po čem, misliš, te ljudje najbolj poznajo, po katerem delu?

Grosupeljčani prav gotovo po lesenem križevem potu v cerkvi Sv. Mihaela v Grosupljem, Stičani po mojih delih v samostanu, tam je tudi največ mojih del.

Bi lahko upodobil boga?

Z bogom je tako, če ga vidiš, umreš.

Ne. Z bogom je tako, če ga vidiš, umreš. (smeh) Jaz boga nimam v materialni podobi, bolj ga vidim v smislu samega dobrega. Mogoče je še najbližje kip, ki ga še dokončujem, ki upodablja dva vetrova. Gre za nevidno energijo, tudi to me zanima. Zadnje čase me res zanima nevidno, steklo, ogledala.

Ti nagrada LokalArt kaj pomeni?

Seveda mi pomeni. Dober občutek je, ko dobiš potrditev, da nisi še čisto mimo. Ugotovil sem, da ima Vidal najboljša platna, pa še pri roki je.

Kaj pa druge nagrade?

Kamorkoli sem šel, sem vedno dobil prvo nagrado, ampak res, se ne zafrkavam. V Piranu sem kot smrkavec dobil prvo nagrado na Extempore, naslikal sem Tartinijev trg. Zaradi nevoščljivosti kolegov sem potem nehal hoditi na natečaje, zdaj me mora prav nekdo potegniti. Jaz živim tako, da se ne izpostavljam in rabim nekoga, da me malo brcne.

Še napreduješ?

Ja, vsak dan. Vedno bolj z lahkoto delam, se mi zdi, da sem zdaj v najboljših letih.

Kaj ti ne gre?

Ne znam človeku določiti let. In računalništvo. Rad bi se usedel za računalnik, da bi tipkal, šel na Facebook, ampak se mi zdi to neznansko mimo. Kar naprej ga moram čakati, ga počakaš, ti odpre in potem vidim, da to ni tisto, kar sem pričakoval. Ta digitalni svet je zame čisto nesprejemljiv. Še vedno prisegam na informacije iz knjige, se mi zdijo bolj kvalitetne kot na internetu, kjer je vse bolj površno.

Imaš med umetniki kakšnega vzornika?

Ja, imam. Od slikarjev Rembrandt, od kiparjev pa mi je blizu egipčansko in asirsko kiparstvo. Od Slovencev sta mi dobra Begić in Brdar.

Kaj bi delal, če ne bi bil to, kar si zdaj?

Oblikovanje prostora me zelo zanima, to bi z veseljem počel. Da dobim v roke razsut prostor in ga naredim, da postane fajn.

Imaš hobi?

To, da pripravljam drva. V tem uživam.

(tišina)

Tale pogled skozi okno mi je najlepši na svetu. Čisto vsak letni čas je dober za pop…

Si ga že kdaj naslikal?

Ne, narave ne slikam, se mi zdi preveč popolna. Ne bi bil zadovoljen, to ne bi bilo to. Impresionisti so prišli dosti blizu pravemu občutku, ostali pa ne.

Kaj meniš o projektu Mesto kipov?

Vsi kipi so zelo dobri, ampak nobeden od njih nima pravega prostora. Izjema je kip knjige pred knjižnico, ta prostor je zame tudi najlepše urejen prostor v Grosuplju. Na primer, zraven novega krožišča v Grosuplju v travi leži kip, ki bi ga lahko samo prestavili v sredino novega krožišča, na travo. Jaz bi se ponudil Grosupeljčanom za svetovanje pri urejanju mesta, ker počnejo zelo velike neumnosti.

 Poslovimo se in Jožetu se že mudi v gozd, pripravljat drva. “Zima bo!” pravi.

 

Irena Gantar, foto: Drevored, internet