7 lokalnih in Teo Hojč

Teo je Grosupeljčan že od nekdaj, poznan predvsem iz košarkarskih vrst. Pred časom je bil aktiven pod košem kot igralec, zadnja leta pa ob igrišču v vlogi trenerja. To sezono vodi domačo prvoligaško ekipo Grosbasket, ki trenutno zaseda sam vrh lestvice. O sebi nam ni zaupal kaj dosti, je bil pa zato toliko bolj zgovoren v 7 lokalnih. Tako zgovoren, da jih je nastalo kar 10. Ker so odgovori še kako zanimivi, objavljamo vse.

1. Moj najljubši lokalni kotiček je …

Mislim, da sem to spoznal v zadnjih dveh letih, ko sem živel in delal v Novem mestu. Ko sem se na proste vikende vračal domov, sem si najbolj želel preživljat prosti čas s prijatelji ob sobotah zjutraj na kavi v Torpedu, ob rogljičku iz Domače Pekarne in potem še na nakup izdelkov na Grosupeljsko tržnico v ‘parkcu’. Vse to je v bistvu na enem mestu, je izvrstno in neka dobra energija je takrat v zraku. Nekako se mi zdi, da tisti del mesta najbolj zaživi prav takrat. Drugače pa zelo rad tečem do cerkvice na Magdalenski gori, kjer potem ponavadi ostanem še nekaj časa in se res sprostim.

2. Ko smo bili mi mladi … 

Verjetno prva stvar, ki vsakemu pade na pamet, ko ti nekdo postavi to vprašanje je, da včasih pa so bile cene nižje, politiki so bili bolj pošteni, vsi so imeli službe in otroci so spoštovali starejše. Imel sem krasno otroštvo, za kar sem hvaležen staršem in starim staršem in imam res lepe spomine na odraščanje v Grosuplju.

3. Največji car v Grosupljem je …

V to kategorijo zagotovo spada telovadec Miro Cerar st., ki ima v svoji lasti kar tri medalje iz Olimpijskih iger. Eden večjih carjev je tudi Dare Gabrijel, ki je bil dolgoletni ravnatelj osnovne šole, nekaj časa tudi podžupan, predsednik in ustanovitelj KK Grosuplje, matičar… Izven športa pa Sašo Hribar, ki je skozi svoje oddaje na radiu in televiziji največji ambasador Grosuplja in njegovih prebivalcev ter posebnosti. Mislim pa, da bo to zelo kmalu postal Aljaž Trontelj, ki se strmo vzpenja v poslovnem svetu.

4. Če bi bil župan, bi …

Poskušal narediti center mesta, kjer bi se Grosupeljčani zbirali, družili, zabavali in bi bil stičišče vseh generacij. Mislim, da to Grosuplju najbolj manjka, da bi zaživel. Trudil bi se tudi, da se zgradi športno rekreativni center z dvorano, stadionom, stezo za tek in bazenom. Športnih površin, za tekmovalni ali rekreativni šport zagotovo manjka v mestu. Pogrešam tudi več kulturnih prireditev, koncertov, kino predstav… in modernejši zdravstveni dom. Ampak verjetno, ko prideš na pozicijo župana res ni enostavno, vsi bi nekaj hoteli in precej je teh ‘življenjsko pomembnih’ stvari, ki so prioriteta.

5. Preselil bi se …

Ker sem profesionalni trener sem se hitro moral sprijazniti, da bom živel tam, kjer bom deloval kot trener. Tako, da se lahko zgodi, da sem bom veliko selil, upam, da ne samo po Sloveniji. Trenerji imamo na nek način kovčke vedno spakirane, ker nikoli ne veš kdaj ljudem, ki te plačujejo, ne boš več všeč.

6. Nujno morate videti …

Če bi prišel nekdo iz tujine k meni na obisk, bi ga od lokalnih znamenitosti peljal pogledat Županovo jamo, Magdalensko goro in sprehajalne poti tam naprej od Brezja proti Ponovi vasi, takrat, ko vse cveti.

7. Lokalna modrost …

”Za vsaka metla je štil.” Pavla Hojč, moja babi

“Bila so tudi leta, ko sem mislil, da so pijanci umetniki, ki hodijo raztrgani naokoli, potem pa sem spoznal, da so to le delomrzneži ali hudi kapitalisti.” Sašo Hribar, komik

8. V naših krajih bi postavil spomenik …

Ker je v Grosuplju veliko kipov, bi postavil spomenik najbolj znanim Grosupeljčanom iz preteklosti. Recimo Jožetu Galetu, režiserju Kekca. Mogoče tudi kak kip, ki nas spominja ali opozarja na zgodovino povezano z Grosupljem.

9. Če bi znali čarati, …

… bi vzel pokvarjenim in dal dobrim ljudem.

10. Najboljši lokalni žur…

V mojih poznih najstniških letih smo vsi mladi iz Grosuplja in okolice hodili v Motel, zdajšnji casino Kongo, v katerem je bila diskoteka. Kasneje smo se družili in žurali v študentskem klubu Groš. To so bili najboljši lokalni žuri, tam smo bili res prav vsi. Zdaj niti ne vem, če imajo mladi kje organiziran prostor za žuranje v Grosuplju.

Irena Gantar, foto: Jošt Dolinšek