7 lokalnih in Angelca Likovič

Gotovo jo poznate. Rojena je bila na Blečjem vrhu, v Grosupljem je že 50 let. V nižjo gimnazijo je hodila v Stično, dobesedno, saj je poleg vožnje z vlakom vsak dan prehodila 14 kilometrov. Danes uživa v pokoju, a kondicijo še vedno vzdržuje na svoji njivi in vrtu. Opravljala je številne funkcije v krajevni skupnosti in občini, aktivna je v civilni iniciativi “Kakšno šolo hočemo”, je članica Komisije za osnovno šolo v okviru Strokovnega sveta, že vrsto let podporna članica Gasilskega društva Grosuplje… in ponosna babica. Skratka, nikoli ji ni dolgčas, saj se zaveda, da je kvaliteta življenja vsakega od nas najbolj odvisna od nas samih. Rada se druži s prijatelji in znanci, saj meni, da smo ljudje družabna bitja. Njena misel: “Bodimo optimisti in se veselimo vsakega novega dne. “

1. Moj najljubši lokalni kotiček je …

 Vedno znova ugotavljam, da živim v zelo lepem predelu Slovenije, to je občina Grosuplje. Občina je razgibana z mnogimi podeželskimi vasicami, center mesta se počasi oblikuje, smo pa dejansko že predmestje Ljubljane. Moja najljubša lokacija je prav gotovo moja rojstna vas Blečji vrh, kjer imam vikend. Tja se zelo pogosto vračam, obujam spomine na otroška in mladostna leta. Tam so čudovite  pešpoti za  rekreacijo.

2. Ko smo bili mi mladi …

Ko sem pred  50 leti prišla v Grosuplje, da sem lahko hodila v šolo v Ljubljano, je  bilo majhno, a idilično naselje. Ob Grosupeljščici sta delovala dva mlina, voda v potoku je bila pitna in polna življenja. Blizu sedaj porušenega starega gasilskega doma je izviral studenček, ki so ga poznejše »oblasti« dale kar v kanalizacijsko cev, kar je velika škoda. V tistem času je bil predel za gasilskim domom kmetijski, kjer so vsi kmetje pridelovali ekološko hrano. Danes so tu na najboljših njivah velika naselja. Ker  niso oblastniki pravilno urbanistično postopali, nam sedaj grozijo poplave. Takrat smo se ljudje bolj poznali, predvsem mladi, ko smo se dnevno vozili v Ljubljano z vlakom. Ker smo se vsakodnevno družili, so se porajale tudi mnoge simpatije, ki so prešle v resne zveze. To so zelo lepi spomini. Tudi, ko smo mlade družine v tistem času gradile hiše, je bilo veliko medsosedske pomoči in tudi druženja. Danes pa se preveč zapiramo vsak zase, s sosedi se le pozdravimo, tistega pravega druženja pa ni veliko. Vsi le hitimo, tempo življenja je postal  zelo uničujoč. Ugotavljamo pa lahko, da samo materialne dobrine ne prinašajo sreče.

3. Največji car v Grosupljem …

Prav gotovo je med mladimi veliko zelo uspešnih. Če pa analiziram starejšo generacijo, pa je zame veliki car gospod Marjan Ahlin. Zakaj? On je dokaj zgodaj zbolel za sladkorno boleznijo. A s svojim optimizmom, zdravim načinom življenja, rekreacijo je lahko vzor tudi ostalim s tako boleznijo.

4. Preselila bi se …

Prav nikamor se ne bi preselila. Grosuplje mi povsem odgovarja. Res pa je, da sem sedaj, ko sem v pokoju, bolj malo v Grosupljem. Jeseni in pozimi sem veliko na vikendu na Blečjem vrhu. Pomladi in poleti pa v Savudriji, kjer tudi imam hišo.

5. Nujno morate videti …

Občina Grosuplje ima kar veliko znamenitosti. Prijateljem, ki nas obiščejo, je nujno pokazati Županovo jamo, Magdalensko goro, Radensko polje, Tabor, najvišjo  izletniško točko, 747 m visoki Kucelj, preko katerega vodi tudi evropska pešpot … In seveda kakšno dobro domačo gostilno, ki jih tudi ne manjka.

6. Lokalna modrost …

»Povsod je lepo, a doma je najlepše!« To vrednoto je treba privzgojiti tudi mladim, da bodo ponosni na svoj domači kraj.

7. Če bi znala čarati …

Čez noč bi začarala novo, moderno čistilno napravo, saj zastrupljamo kraški vodotok, postavila bi zadrževalnik, da ne bi poplavljalo naselja v Jerovi vasi, naredila bi lepo urejena krožna križišča. Rezervirala bi lepo urejene lokacije za »vrtičkarje«, kjer bi se ljudje družili, si povečali samooskrbo z zdravo in ekološko pridelano hrano in še marsikaj, a to so le sanje.

foto: siol.net