Urška prosi za pomoč

Stiske ljudi okoli nas so, žal, vse večje. Jih opazimo? Smo pripravljeni pomagati?

Na družabnem omrežju je Urška zaprosila za pomoč, predvsem za hrano za dva psa, tudi zase … » Pa če bi kdo podaril kakšna drva, bi bila zima že prav idilična« je zapisala.

Z mešanimi občutki, ker nismo vajeni tovrstnih situacij, vendar pripravljeni pomagati, smo odšli na obisk v okolico Police. Na videz idilična mala hiška na sončni lokaciji ob gozdu skriva precej skromno življenje treh prebivalcev. Skromno verjetno ni pravi izraz, ker meji na bedo, predvsem pa je prisotna nemoč in strah pred prihodnostjo. Pot navzdol se je pričela pred kratkim, ko je Urška postala odvečna delovna sila, sedaj je pristala na socialni podpori, ki pa jo vso pobere banka. Zaradi dolgov, limita …

Pred leti je prodala stanovanje v Ljubljani in kupila malo hišico na podeželju s 700 m² zemljišča. Očitno je, da se ne znajde najbolje in ne razume prednosti, ki jih ponuja podeželje, gozd. V teh spremenjenih razmerah se bo morala marsičesa navaditi in naučiti. Odločili smo se, da ji poskušamo pomagati, da ji preskrbimo najnujnejše, kar potrebuje in ji pokažemo možnosti, da si hrano pridela sama, saj ima dovolj dobre pogoje. Upamo, da ji bo uspelo, v tej fazi pa potrebuje »prvo pomoč« in vzpodbudo ter svetovanje.

Sedimo za mizo, okoli nas razigrano skače psička labradorka Aja.  Že ostareli in bolni zlati prinašalec Car leži na odeji in milo pogleduje proti nam. Je revmatičen, težko se giblje, ima vnetje kolkov, pred dnevi jih je na prošnjo Urške brezplačno obiskal veterinar. Dobili so zdravila in sedaj je malo bolje. Zdi se, da jo najbolj skrbi ravno za pse: »Njim ne morem razložiti, da ni hrane, da nimam … Sama se že nekako prebijem … skuham malo riža, pa kakšno kocko dam notri …« Nekaj hrane za pse je pred kratkim doniral Zavod Zadnje upanje.

Urška, kakšno izobrazbo imaš in kaj si delala?

Imam samo osnovno šolo in enoletni administrativni tečaj, nazadnje sem delala v administraciji, deklica za vse. Šole nisem dokončala, ker sem bila v puberteti preveč »pametna« in me je zanimalo vse drugo.

Kaj bi lahko rekla, da ti leži? Kaj najbolj znaš?

Rada imam angleščino. To mi res leži, pred leti sem šla poskusit opraviti maturo; uspeli sta mi slovenščina in angleščina, slednjo sem naredila s petico. Nekaj sem tudi že prevajala. Sicer pa živali, najrajši bi delala z živalmi … karkoli.

Bi se bila pripravljena dodatno izobraževati?

Z veseljem. Sem že večkrat spraševala na Zavodu za zaposlovanje, pa pravijo, da nimajo nič primernega ali pa, da ni sredstev.

Ali zlahka prosiš za pomoč?

Ne. Zaprosila sem zaradi psov, potem sem se opogumila in prosila tudi zase.

Tvoja največja želja?

Služba, samo služba, vse ostalo pride samo …

   

Urška med pogovorom daje vtis, da se ne smili sama sebi, da se ne bo vdala in prepustila negativnim mislim. Čeprav pridejo tudi te. Zelo pogosto. Pravi, da če ne bi imela psov, ki ji lepšajo življenje in odganjajo samoto, bi bila depresivna. V začetku, ko je izgubila delo, je jemala tudi antidepresive, vendar je prenehala, ker je začutila, da to ni prava pot. Rajši si pomaga z avtosugestijo in dobrimi mislimi, napisanimi na listkih, polepljenih po sobi.

Urška, kaj je tisto kar imaš?

Imam zdravje, živali, hišo, naravo okoli sebe … imam dosti, zavedam se, da so ljudje, ki so še na slabšem.

Kaj je mogoče dobrega v tej situaciji?

Ja, če bi imela službo, ne bi mogla skrbeti za Carja in bi sameval s svojo bolečino …

Vedno najprej pomisliš na živali. Kaj pa ti?

Mogoče je dobro v tem smislu, da se drugače najdem. Kot pravijo: »Vedno, ko se ti zaprejo vrata, se nekje odpre okno.« Nekaj se bo spremenilo, saj večno ne more biti tako. Sem optimistka, mogoče je pa to naše srečanje prilika … Če ne drugega, sem spoznala vaju, mogoče bom še koga. Vse je za nekaj dobro.

V stiski je prodala avto, zato mora, če želi v trgovino, k veterinarju, zdravniku ali na razgovor za službo, vedno prositi nekoga za prevoz. Sicer avta tako ali tako ne bi uspela vdrževati, je pa težko brez njega, pravi. K sreči ima dobre sosede, ki ji večkrat pomagajo. Velik problem je tudi, ker v vasi nimajo vodovoda, tako da pitno vodo kupuje v trgovini. Resda najcenejšo, vendar je strošek. Nima denarja za filter, ki bi ga namestila v kuhinjo, da bi lahko pila kapnico iz »štirne«.

Verjetno bo imel kdo ob tem zapisu pomisleke, tudi mi jih imamo do določene mere; marsičesa Urška ne izkoristi, ne zna, se ne znajde, ne razume ali pa nima volje postoriti. Zavedamo se, ona in mi, da je mestni človek in se bo morala prilagoditi novim okoliščinam. Vendar zaradi tega še ni rečeno, da ni vredna pomoči. Je, vendar ne brezpogojne. Sploh zato, ker je optimist, vedno bolj se zaveda, da bo potrebno spremeniti način življenja, kajti službe ne rastejo po drevesih … jabolka pa in drugo sadje tudi, le potrebno bo kaj storiti v tej smeri. Sklenili smo, da ji poskušamo pomagati z najnujnejšim, kar potrebuje ta trenutek, pred zimo, dokler si ne uredi življenja drugače. Da ne pade še globlje …

Najnujnejše, kar Urška potrebuje, je:

-          drva  (nekaj jih bo doniralo podjetje Gramat Gril iz Grosuplja)

-          hrana za pse

-          filter ali neka druga rešitev za pitno vodo

-          hrana (krompir, moka …, karkoli)

-          sadike sadnih dreves, ki bi jih zasadili sedaj, jeseni

-          nekaj orodja (sekira, žaga …)

-         stare odeje ali blazine za pse

-         Urška bo vesela tudi marsikaterega priložnostnega dela

Andrej Brezec, foto: Drevored