Kot prostovoljec iz Gatine v Soči

Luka Lampret se kot prostovoljec s paraolimpijskih iger na svojem blogu javlja iz Sočija in okolice. Povzemamo nekaj zapisov, predlagamo, da si več preberete na blogu, ki ga dokaj redno piše ali na posebni Facebook strani, kjer objavlja kratke vtise.

Luka je iz vasi Gatina pri Grosupljem, kot zanimivost naj omenimo, da na Gatini izpod njegovih rok nastaja mala hišica iz naravnih materialov: lesa, slame in gline. O svojem podjetju Golibar je na spletni strani napisal: V podjetju Golibar se ukvarjamo s človeku prijazno gradnjo iz naravnih, skozi stoletja in tisočletja dokazanih materialov. Pa o tem kaj več drugič, tokrat nas zanima njegovo trenutno poslanstvo. Za uvod smo mu zastavili nekaj vprašanj:

Kako si prišel na idejo za prostovoljstvo, kako je potekal izbor in kaj je pomembno za sprejem med prostovoljce? Moraš znati rusko, angleško …?

 Na idejo sem prišel preprosto takrat, ko sem videl spletno stran olimpijskih iger in se mi je zdelo zanimivo. Govorim rusko, nisem pa še nikoli do sedaj bil v Rusiji. Zanimalo me je in sem se prijavil. Izbor teče tako, da imaš po prijavi najprej on-line test angleščine. Če se zadovoljivo odrežeš, te povabijo na skype intervju in potem se odločijo, koga vzamejo in koga ne. Za tujega prostovoljca je važno, da znaš angleško. Če znaš še rusko, je to seveda bonus, če še kaj drugega, pa sploh še dodaten bonus.

Zakaj ravno na paraolimpijske igre?

Prijavil sem se na oboje igre, sprejeli so me samo na paraolimpijske. Sem že v prijavnici napisal, če me sprejmejo samo na ene, da hočem na paraolimpijske. Zakaj? Zanimivo, privlačno in fascinantno se mi zdi, kako slepi smučajo, kako smučajo na eni nogi, kako smučajo hromi, kako hromi igrajo hokej, slepi streljajo na biatlonu … Olimpijske igre lahko gledam po televiziji, paraolimpijskih pač ne.

Kaj pričakuješ od udeležbe?

Od udeležbe sem pričakoval izkušnjo organizacije velikega dogodka, sodelovanja z Rusi in vajo ruskega ter ostalih jezikov. In da se imamo luštno. Zaenkrat so se pričakovanja v večini izpolnila. Vračam se tam nekje po 20. marcu. Ampak še nimam karte, tako da še ne vem točno, viza pa se mi izteče 20. marca.

Na blogu je Luka kot pronicljiv opazovalec v torek, 11. marca, zapisal svoja razmišljanja o stereotipih in značilnostih Rusov:

Od kje si? Ti je Rusija všeč? Imaš rad vodko? So ti Rusinje všeč? To so bila prva vprašanja mlade Rusinje, bančne uslužbenke, med včerajšnjim naključnim pogovorom pod žičnico na Krasnayi poljani. Po eni strani nič posebnega, po drugi strani pa razkrijejo bistvo našega pojmovanja Rusije: Putin, vodka in lepe Rusinje. Ruse imamo za zaprte ljudi, resne, celo zatežene in otožne in včasih arogantne. Da se razumemo, prvič v življenju sem v Rusiji in še tokrat ob morju. V družbi skoraj samih Rusov živim zadnja dva tedna - če zanemarim, da se pol moje rodne vasice Gatina piše Rus. Sicer pa gojim posebno naklonjenost do ruskega naroda in ruske duše že od mojega polletnega bivanja v rusko govorečem delu Moldavije nekaj let nazaj. Moje videnje Rusov bom razložil po točkah:

Vodka

Mladina je ne pije veliko, raje imajo pivo. Starejša generacija jo ima še vedno rada.

Putin

Vidi se, da je izjemno močan lik. Nekateri ga ljubijo, drugi ga ne marajo. Nihče pa mu ne oporeka njegove moči. Seveda jim veliko pomeni, da ljudje imajo zaposlitev, da upokojenci prejemajo pokojnine (kar pod Jelcinom ni bilo samoumevno) in da je življenje spodobno. Ljudi pa vsekakor motijo gromozanske razlike. Moskva je eno najbogatejših in najdražjih mest na svetu, rusko podeželje pa precej revno. Nesporno drži to, da na ulicah ni Putinovih slik, prav tako jih ni v restavracijah niti v sobah prostovoljcev niti v uradnih objektih niti v policijskem vozilu … Niti ne razpravljajo cele dneve o Putinu. Na zahodu smo z njim precej bolj obsedeni kot Rusi sami. Je pa povsod veliko ruskih zastav. Mnenje ljudi je, da je iz Rusije, ki s(m)o se ji pod Borisom Jelcinom vsi posmehovali, naredil državo, ki ima veljavo v svetu. Rusi so izjemno ponosen narod in to jim verjetno pomeni celo več kot ekonomski napredek.

Organiziranost

Tukaj jih niti približno ne morem prečitati. Na nekih področjih, recimo vojska, so zelo organizirani. Tudi celo mesto lahko postavijo iz nič - tega so vajeni že od raznih naftnih, rudniških in podmorniških mest na severu Rusije. Tudi olimpijske objekte so postavili na novo, od začetka, iz nič. Torej nekaj znanja o organizaciji vsekakor imajo. Ampak vodenje mojega prostovoljskega dela … Saj ne vem, ali ne znajo, ali kje je razlog. Do nas, izvajalcev, pride zelo malo konkretnih informacij. Večinoma kar improviziramo. Verjetno je to posledica zelo jasne hierarhične organiziranosti na vseh področjih. In ko je hierarhija preveč glomazna, je veliko možnosti, da pride vmes do komunikacijskega šuma. V splošnem je moja izkušnja ta, da je ruska birokracija še nekaj nivojev nad slovensko. Problem pa je verjetno tudi to, da odločitve sprejema zelo majhna skupina ljudi. In ti ljudje ne poznajo dejanskega stanja. Zato se navodila dostikrat spreminjajo, kar zna biti nadležno. Moj občutek je, da imajo Rusi veliko znanja vodenja ogromnih organizacij, manjka pa jim znanja o vodenju majhnih skupin. In najbolj pogosto izrečen stavek: nado zdat. Kar pomeni: počakajte. Če se še tako mudi, se najde čas za čakanje kakega papirja, katerega potem izgubiš, a tega noben ne opazi.

Resni obrazi

Tudi meni so se Rusi po televiziji vedno zdeli resni ali celo zateženi. Rusinja, ki živi v Sloveniji, mi je par mesecev nazaj povedala, da se Rusi preprosto ne smejijo, če nekaj ni smešno. Ne smejijo se niti na recepciji najbolj luksuznega hotela niti kje drugje. Ne smehljajo se brez razloga, ker niso hinavci. To je ruska razlaga tega, zakaj se ne smejejo. Po izkušnjah bi rekel, da ta razlaga v večini velja za ruskega moškega. Ruska dekleta pa se zelo veliko smejijo, rada plešejo, se spogledujejo, nasmihajo v trgovinah, na ulici, v gondoli, na avtobusu in so nasploh zelo odprta in sproščena. Se pa počutim zelo lepo sprejetega tukaj. Cenijo to, da govorim njihov jezik in da vsaj nekaj vem o njihovi državi.

Devuške

Sem jih opisal že v prejšnjem odstavku. Stereotip, da so ruske ženske lepe, ne drži. V resnici so izjemno lepe.

Odraslost in vloga spolov

Rusi odrastejo kar nekaj let prej kot Slovenci. Nič nenavadnega ni, da pri 20-ih letih resno razmišljajo o poroki, da v rosnih 20-ih letih zaključijo faks, se zaposlijo in poročijo. Moški delujejo neodgovorno, a vendar pri rosnih dvajsetih marsikdo že skrbi za svojo družino. Se mi zdi, da to ženske tukaj zelo spoštujejo. Ruski moški v večini morda res niso manekeni, ampak znajo poskrbeti za ženske. Pri tem mislim na materialno preživetje in tudi na komplimente, darila in cvetje. Glede delitve vlog se mi zdi, da imata tradicionalna ženska in moška vloga tukaj precej večjo veljavo kot v Sloveniji. Kar pa ne pomeni, da je večina žensk doma – večina jih seveda dela. Je pa jasno, da je moški dolžan poskrbeti za družino. Ruski moški so, nasprotno od pričakovanj, kavalirji – dekleta pa jim to vlogo omogočajo s sprejemanjem in odobravanjem takšnega obnašanja. Na avtobusu recimo 20-letni fant odstopi mesto 20-letnemu dekletu in ta se mu zahvali in sede. Te navade se še nisem navzel.

Vikanje

Rusi se zelo veliko vikajo. Tudi mladi mlade. Recimo dvajsetletnik vedno vika dvajsetletnika, ko na ulici vpraša za trgovino ali ulico. Ko pa gre za srečanje na kakem družabnem dogodku, recimo plesu, tam se tikajo. Sem rabil kar nekaj časa, da sem se na to navadil. Priznam, da sem slab v vikanju. Ampak sem napredoval. Posebnost je tudi rokovanje, saj se moški ob srečanju običajno rokujejo med seboj, ne rokujejo pa se z ženskami.

Bi še kaj napisal, ampak bodi za danes dovolj. Lakota je tokrat zmagala. Komentarji dobrodošli.

Privet iz Sočija!

Andrej Brezec, vir: pocoapoco.blogspot.si, foto: Luka Lampret